Ključ do sreče

26. 12. 2013
Deli
Ključ do sreče

V svetu, kjer kraljuje dualnost, vsako stvar ovrednotimo kot dobro ali slabo oziroma nekaj vmes. Tudi med sabo se ljudje stalno primerjamo in presojamo, kje na tej lestvici se nahajamo.

Ker smo navajeni na pogojno ljubezen in se bojimo, da nas drugi ne bodo imeli radi, se stalno trudimo biti dobri ali pa vse naredimo, da izpademo takšni. To našo ujetost v program dualnosti so v preteklosti mnoge avtoritete zvito izkoriščale sebi v prid, da so nas držale v pokorščini, in nam na ta način vladale. Mi pa nikoli nismo bili tako srečni, kot če bi si pustili biti taki, kot smo, ne glede na to kakšne so nas videli drugi.

Oblast je vedela, kako nas ujeti v lastno kletko

Rimskokatoliška cerkev je tako na primer naše prednike enostavno držala v šahu s svojimi zapovedmi, ki so bile na nek način absolutne, in jim niso pustile, da bi od njih kakorkoli odstopali. Ujeti posamezniki si tako niso upali slediti sebi, svojemu srcu, ampak so kot roboti znova in znova ravnali iz strahu, da bodo v nasprotnem primeru kaznovani s strani lokalne skupnosti, cerkvene avtoritete in na koncu še od samega boga. A to še ni bilo vse.

Pokorjeni posamezniki so bili naučeni, da v kolikor so »grešili«, so se krivili in obsojali tudi sami. Posledično so živeli v peklu. Družili so se z ljudmi, s katerimi si v resnici sploh niso želeli. Z njimi so bili iz strahu, da bodo sicer na slabšem. Poleg tega niso opravljali del, ki so jih veselila. Njihovo delo pa je bilo zato veliko slabše opravljeno, kot če bi delovali iz sebe in tako izkoristili maksimalne potenciale, ki jih je skrivala njihovaduša.

Tudi danes živimo v iluziji

Velika večina ljudi deluje na tak način še danes. Na kratki rok je sicer za neko avtoriteto manipuliranje ljudstva boljše. Dolgoročno pa je tako egoistično delovanje za vse uničujoče. Vsi se navadimo živeti v omejenem okolju svojih kletk kot papige ali levi v živalskem vrtu in v končni fazi ne vemo več, kdo smo.

Pomembno nam je samo to, da ustrezamo normam okolice. Živimo v strahu pred prihodnostjo. Svoja resnična čustva in občutke pa skrivamo globoko v naši notranjosti. Slednje pa nam ne prinese nič dobrega.

Čustva in neprijetni občutki se nalagajo ter nalagajo, tako da se jih sčasoma niti ne zavedamo več. Čudežno se zbudimo iz iluzij svojih sanj le v trenutkih, ko nakopičena jeza nenadoma bruhne na plan in se zavemo, da moramo nekaj spremeniti, da bomo bolj srečni. Lahko pa šok streznitve doživimo tudi, ko se ustavimo in ozremo vase ter občutimo, da nismo tako srečni, kot bi radi bili.

Zanka zanikanja nas lahko blokira leta in leta

Tudi tisti, ki smo že ugotovili, da sreča ni skrita v blišču zunanjega sveta, ampak da do nje pridemo s kopanjem po sebi, se lahko še vedno ujamemo v zanko zanikanja. To se nam zgodi na primer, ko raziskujemo modrosti kitajskih modrecev. Ujamemo se namreč lahko pri vadbi vrlin. Če si na primer stalno govorimo, da moramo biti prijazni in si ne dovolimo biti jezni, kaj hitro začnemo v sebi zbirati in tlačiti jezo.

Vsa čustva, ki se nabirajo in se ne sčistijo iz naše avre, pa lahko sčasoma privedejo celo do kakšne bolezni. Zanikanje – v želji, da bi ostali pridni ter s tem dobri in ljubljeni – pa nam je Slovencem kot narodu še posebej domače. Mogoče nam je zato tao filozofija tako blizu. Pri čemer ne gre za to, da starodavni modreci ne bi imeli prav. Tao modrosti so nam neprecenljiva zakladnica znanja o našem obstoju, zgolj naša interpretacija le-teh nam je lahko v škodo.

Dovolimo si biti takšni, kot smo

Ključ do sreče se torej ne skriva v tem, da smo pridni in dobri ter da zanikamo svojo slabo stran, ampak v tem da si dovolimo biti takšni, kot smo. Da si torej upamo slediti srcu in ne strahovom.

Pogoj za to je, da ozavestimo, da je to sploh mogoče in da nismo samo lutka, polna strahov in brez moči spremeniti stvari na bolje, kakor se večina ljudi dojema zaradi zgoraj omenjene zgodovine razvoja našega dojemanja sveta in delovanja v njem. Ko škodimo sebi, namreč škodimo drugim.

Če nam v določenem primeru ne uspe slediti srcu, ker ne vemo oziroma čutimo, kam nas le-to resnično vleče, in kaj si zares želimo, se umirimo in povežimo s svojim višjim jazom (našo dušo).

Duša nam vedno ponudi za nas najboljši odgovor v danem trenutku. Vsa zbrana čustva iz preteklosti in blokade, ki nam preprečujejo, da bi sledili srcu, pa je koristno, da sčistimo s pomočjo regresoterapije ali kakšne druge tehnike, v kolikor nanje naletimo.

mag. Agata Kopač

AI-coach, regresoterapevtka, poslovna svetovalka

Inštitut za sr(e)čno družbo

E-mail:institut@srecno.org

Blog:www.srecno.org/blog

Fb: facebook.com/srecnadruzba

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez