Kje je moja sorodna duša?

Kdo je moja sorodna duša? Ali jo bom kdaj spoznala, ali sem jo morda že? Ali je sorodnih duš morda celo več kakor le ena? Kaj, če sem jo zgrešila in za vedno izgubila? Kaj, če je ne bom nikoli našla?

Kje je moja sorodna duša? (foto: unsplash) unsplash
14. 9. 2019

Zadnje čase veliko razmišljam o tem pojmu in najverjetneje nisem prva in zagotovo ne zadnja, ki se ji je ta misel potikala po glavi. Včasih porabljamo toliko dragocenega časa v iskanju in čakanju na nekoga drugega, ki nas bo zapolnil in nas ljubil za vse večne čase. Včasih pozabimo na vso ljubezen, ki v nas potrpežljivo čaka, da jo izpustimo. A mi vseeno čakamo, da lahko ljubimo. Mi vseeno čakamo in čakamo, polni ljubezni, da jo damo tisti pravi osebi, ki je namenjena samo nam. 

In v vsem tem čakanju pozabljamo, kako si to ljubezen podariti, brez da bi jo morala sprožiti neka druga oseba ali nekaj zunaj nas. Pozabimo se priklopiti na edini pravi vir neskončne ljubezni. Pozabimo nase.

In kadar pozabimo nase, prepuščamo moč drugim. In naenkrat dopustimo, da nas nekdo drugi definira. In če iščemo svojo manjkajočo polovico, svojo sorodno dušo, v drugi osebi – začnemo nedvomno verjeti, da smo nepopolni brez nekoga drugega. Sami sebe prepričamo, da nismo celi in da nikoli ne bomo, vse dokler ne najdemo prave ljubezni.

Močno verjamem, da je vse to eno samo veliko prelaganje odgovornosti. Kajti, ko iščemo nekoga, da nas zapolni, ignoriramo naše resnične potenciale in hkrati tej osebi dajemo pretežko nalogo – skrb za našo srečo in ljubezen. A še vedno verjamemo, da je zanjo zadolžen nekdo drug?

Tisti, ki preloži svoje sanje, ljubezen in srečo na pleča drugega, tvega, da to tudi izgubi.

Kaj pa, če bi namesto tega pričeli razumeti, da edina prava in resnična sorodna duša prebiva v nas? Vse naše otroške sanje, neizpolnjene želje, deli nas, ki so zamrli in smo jih nekoč ljubili – kaj če moramo najprej poiskati to in šele nato vse ostalo? In pripraviti nekakšno ceremonijo in ponovno združitev davno ločenih dvojčkov. In slaviti, da smo našli svojo sorodno dušo. Verzijo sebe, za katero smo menili, da je že davno pogubljena in pozabljena.

To ne pomeni, da ostalih sorodnih duš ne potrebujemo ali da jih ni, pomeni le, da če se povežemo najprej sami s seboj, se lahko precej lažje povežemo tudi z ostalimi sorodni dušami.

Torej, kje najti sorodno dušo? Pogledati moramo vase. Šele ko se naučimo sprejemati in ljubiti sebe, smo pripravljeni sprejeti ljubezen in sprejetost od nekoga drugega.

Najprej moramo začutiti in razumeti odznotraj, da lahko prepoznamo in razumemo od zunaj.

Ni se nam potrebno bati. Da, morda nam nekaj ne bo všeč  in bomo to zavračali. Morda se za nekaj še zmeraj krivimo in menimo, da smo nevredni ljubezni. Morda se bojimo ljubiti sebe, ker se nikoli nismo naučili.

Nekoč sem menila, da je nasprotje strahu pogum. Sedaj vem, da je to ljubezen. In če nas je strah in smo v paniki – ves svoj fokus usmerimo v to, da bomo najbolj ljubeče, sočutne in potrpežljive verzije sebe, kar jih premoremo.

Pomislimo, kako močno lahko ljubimo in to ljubezen pomnožimo s sto. In nato si to ljubezen kakor čarobni napoj vlijmo nazaj vase, v vsako celico svojega telesa in samo globoko vdihnimo. In izdihnimo. Ni nam potrebno pretirano analizirati. Potrebno je le biti globoko in popolnoma iskren do sebe. Vedno je priložnost za vrnitev na svojo pot. Tudi, če smo kar precej zašli.

Kajti, ko resnično ljubimo sebe, ko resnično postanemo do sebe prijazni in sočutni – strah ne more več obstajati. In takrat sorodne duše pridejo na plano.  

Do takrat pa cenimo sebe kakor najpomembnejše razmerje, ki bomo ga kadarkoli imeli.

Najlepši del življenja je življenje samo. 

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri