Kakšno bolečino si želimo v svojem življenju?

14. 8. 2018
Deli
Kakšno bolečino si želimo v svojem življenju? (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Vsak si želi le tisto, kar mu prinese udobje.

Vsi si želimo tisto nekaj, ob čemer se počutimo dobro. Vsak si želi živeti življenje brez skrbi, biti srečen, ljubljen, imeti čudovitega partnerja in sijoč videz, zaslužiti dovolj denarja in imeti zadovoljivo število najbližjih prijateljev. Prav gotovo se teh zahtev nihče ne bi ravno ubranil – kajti to je precej preprosto in enostavno ljubiti.

Če bi vas vprašala, kaj si želite od življenja in bi odgovorili: »Želim si biti srečna, imeti krasno lastno družino in opravljati delo, ki ga obožujem«, bi to pomenilo nekaj tako splošnega, če ne celo klišejskega, da je pravi pomen vprašanja v resnici že nekje izgubil svojo vrednost.

Bolj zanimivo vprašanje, vprašanje, ki ga morda še nikoli prej nismo upoštevali, je  - »Kakšno bolečino si želimo v svojem življenju?« »Za kaj smo pripravljeni trpeti?« Kajti ti dve vprašanji povesta precej več o naši pripravljenosti za razplet življenjske usode.

Le kdo si ne želi imeti sanjske službe in finančne neodvisnosti – toda vsak si ne želi »trpeti« skozi 60-urni delovnik, dolge sestanke, gore papirja, nemogoče hierarhije in ostalih stvari, ki jih prinese določeno delovno mesto. Ljudje si želijo bogastva, brez da bi tvegali, brez da bi karkoli žrtvovali in brez da bi odložili druga zadovoljstva na stranski tir.

Vsak si želi dobrega spolnega življenja in odlične partnerske zveze – toda vsak ni pripravljen iti skozi težke in dolge pogovore, neprijetno tišino, prizadeta čustva in čustveno dramo, da bi prišel na sončno stran in skozi temo. In tako se zadovoljijo s tem, kar imajo v dani situaciji. Se sprijaznijo in se leta in leta sprašujejo: »Kaj če?«, vse dokler se vprašanje ne preobrazi iz »Kaj če?« v »Je to vse?«.

Kajti sreča zahteva tudi trpljenje. Pozitivnost je stranski učinek upravljanja z negativnim. In slabih izkušenj ne moremo zanikati v nedogled, kajti slej ko prej prodrejo na plano. V samem centru človeškega obnašanja smo si v bistvu precej podobni. Naše potrebe so precej bolj enake, kot si predstavljamo. In to kljub barvitosti in pestrosti osebnosti. Prijetne in pozitivne izkušnje sprejemamo z lahkoto, toda zalomi se, ko pridemo do ovire. Zatorej tisto, kar iztisnemo iz življenja, ni pogojeno s pozitivnimi občutki, po katerih hrepenimo in stremimo, temveč s slabimi in takšnimi, skozi katere smo pripravljeni pretrpeti z namenom, da nas privedejo nazaj do dobrega.

Ljudje si želijo odlične fizične postave. Toda le-ta ne pride vse dokler nismo pripravljeni resnično sprejeti tudi trpljenja in napora, ki zagotovo pride z napornimi obiskovanji fitnesa in skrbnejšim načrtovanjem jedilnika. Dan za dnem. Tudi če se moramo odpovedati temu, kar ljubimo. Prav tako velja za ljudi, ki si želijo lastnega posla in postati finančno neodvisni. Toda to se ne zgodi kar tako, zaradi preproste potrebe in želje, temveč samo s tem, da se hkrati s prednostmi sprejmejo tudi slabosti – negotovost, ponavljajoči se padci in neprestano delo. Ljudje pa si želimo tudi dobre partnerske zveze. Toda tudi v ljubezni velja pravilo, da brez slabega ne zmoremo ceniti dobrega. Padci in porazi, zavrnitve in strta srca… Vse je del tega procesa.  

Torej, tisto, kar nam pogojuje uspeh, ni vprašanje: »Kaj si želimo, da bomo srečni?«, temveč »Katero vrsto bolečine smo pripravljeni sprejeti in vzdrževati?«. Kakovost naših življenj ni določena s kvaliteto naših pozitivnih izkušenj temveč s kvaliteto slabih. In ko osvojimo umetnost upravljanja s slabim, takrat postanemo dobri z upravljanjem življenja v celoti.

Ne maram reka, ki pravi, da ko si nekaj želimo in ne dobimo, pomeni, da si tega nismo želeli dovolj močno. Vsak si nekaj želi in vsak si nekaj želi dovolj močno. Nekateri tega, kar si resnično želijo, še ne vedo. Tudi sama sem potrebovala kar nekaj slabih izkušenj, da sem spoznala, kaj je tisto dobro, za kar sem pripravljena iti tudi skozi temo. Kajti, kadar si nečesa želimo, si moramo hkrati želeti tudi ceno, ki jo bomo plačali. In če se zalotimo, da si nekaj želimo leta in leta, a se nič ne zgodi… Morda tisto nekaj ni tisto, kar v resnici hočemo, temveč lažna obljuba, fantazija ali idealizacija. Morda si tega sploh ne želimo ampak nam ugaja ideja želeti si.

Kadar vprašam ljudi, kateri način trpljenja so si izbrali, me pogledajo, kot da nisem s tega planeta. Toda to vprašanje mi pove veliko več o njih, kot pa njihove želje in fantazije. Ne moremo ne-trpeti vse življenje. In na koncu je torej to vprašanje popolnoma na mestu. Tisto, ki šteje. Užitek in ugodje sta lažji vprašanji in skoraj večina izmed nas ima podobne odgovore nanje. Zanimivejše vprašanje je bolečina. Natančneje, »Katera je tista bolečina, ki si jo pripravljen sprejeti in prenašati?«.

Večino svojega otroštva sem fantazirala o tem, da bi bila pevka – superzvezda, pravzaprav. In za vsako pesem, ki sem jo slišala na radiu sem si z zaprtimi očmi predstavljala sebe na velikem odru, kjer izvajam najbolj zapletene pevske akrobacije in množica ponori. Sanjarjenje se je nadaljevalo tudi v zrelejšo dobo in tudi takrat ni bilo nikoli vprašanje, ali bom nastopala pred veliko, navdušeno množico, temveč kdaj se bo to zgodilo. Toda najprej sem morala ustvariti prostor za to, še prej pa poskrbeti za dovolj časa in truda za uspeh. Dokončati šolo, zaslužiti dovolj denarja. In pridobiti še več časa. Nato pa… nato pa… nič. Kljub fantaziranju skozi celotno otroštvo in mladost, se te sanje niso nikoli uresničile. Potrebovala sem dolgo časa in veliko neprijetnih izkušenj, da sem ugotovila resnični razlog: v resnici to niso bile moje prave sanje. Bila sem zaljubljena v rezultat – v svojo podobo uspešne in zaželene pevke, kjer mi množica ploska in me občuduje – a proces priti do tega cilja me ni mikal. Nisem bila zaljubljena vanj. In zato sem pogrnila. Pravzaprav se niti pri padcu nisem potrudila. Sploh se nisem trudila. Vsakodnevno odrekanje prostemu času zaradi nenehnih vaj, iskanje prave spremljevalne skupine, bolečine ob zavrnitvi, ugajanje množici in njihovo (ne)sprejemanje, kritike… Sanjska gora in kilometrski vzpon na vrh. Spoznala sem, da v bistvu ne plezam rada. Sanje so mi bile le sam vrh.

Naša družba ter kultura bi dejali, da sem nekako obupala ali da mi je spodletelo, da sem zguba in oseba, ki odneha. Priročniki za samopomoč bi pisali o tem, kako nisem bila ali dovolj pogumna, determinirana ali premalo samozavestna. Drugi bi dejali, da sem se ustrašila in pobegnila pred drugačnostjo in se predala ustaljenim družbenim vzorcem. Toda resnica je precej manj zanimiva: mislila sem, da si nekaj želim, toda izkazalo se je, da si ne. Želela sem nagrado in ne boja. Rezultat in ne samega procesa. Nisem bila zaljubljena v boj in trpljenje temveč v zmago. In življenje ne deluje na ta način. (Naj pripomnim, da še vedno zelo rada pojem in da je glasba v resnici moje življenje, toda popolnoma dovolj mi je, da jo lahko delim le s seboj in izbranimi ljudmi, ki so mi najbližje).

Kdo smo, je definirano z vrednotami zaradi katerih smo pripravljeni tudi trpeti. Ljudje, ki so sprejeli trpljenje v telovadnici so tisti ljudje, ki bodo v dobri telesni kondiciji. Ljudje, ki obožujejo nadure in delajo tudi med vikendi in ki jih zanima vzpon po družbeni lestvici so tisti, ki se bodo povzpeli po njej. Velja za vse ljudi in za vsako situacijo.

Naši napori določajo naš uspeh in na nas samih je, kaj si bomo izbrali za »trpljenje« in kaj je vredno naših manj lepih spominov.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez