Kako se znova povezati s tem, kar smo nekoč ljubili, a to zatrli

6. 6. 2018
Deli
Kako se znova povezati s tem, kar smo nekoč ljubili, a to zatrli (foto: pixabay)
pixabay

Smo obupali nad tem, kar radi počnemo oz. ljubimo? Mislim seveda na tiste stvari ali kraje, ki jih še vedno nosimo v srcu, jih ljubimo, a smo jih morali zapustiti. Spustiti.

Kako se znova povezati s tem, kar ljubimo

Morda smo si rekli, da jih ne maramo več in da za nas nimajo več pravega pomena in smo preboleli. Morda nas še vedno boli ali nek košček v nas še zmeraj žaluje. Lahko, da smo ljubo stvar zapustili, ker smo menili, da je nismo vredni, ali da nismo tako uspešni v tem, kot je nekdo drug, s katerim smo potegnili vzporednice.

Ljudje zapustimo stvari, ki jih ljubimo in radi počnemo, zato, ker v resnici čutimo, da nismo dovolj vredni – ali smo premladi, prestari, preveč sebični, nenavadni, neprivlačni, nepravih mer itd. Vedno je nekaj, vedno je nekaj...

Ljudje zapustimo stvari, ki jih ljubimo, ker jih vidimo v lepši luči, kot vidimo sebe. In neskladja v predstavah postanejo nepremostljiva. Dopovedujemo si, da smo odnehali zaradi lastne, zavestne odločitve, toda v večini ni tako. V večini se na ta način odklopimo od vira življenjske energije. Svetu in sebi dopovedujemo, da v resnici sploh ne žalujemo in hrepenimo po tem in onem. Sama rada povem, da nisem več svetovna popotnica in da te želje več ni v meni. Toda, ali je res ni? Sem v bistvu svojo gorečo željo zatrla zaradi svojih prepričanj? Da nisem dovolj pogumna, da sem prestara, ali da imam premalo obilja, ki bi me podprlo v tej želji?

Ali so naše najljubše sanje nekaj, kar v nas vzbuja strah? Se bojimo, da bodo iz nas privabile tiste prave verzije nas, tiste, ki so najresničnejše? Najiskrenejše? A tudi najbolj občutljive za napad. Kot telo brez kože, odprte rane. Stvari, ki najbolj bolijo. Je za nas tisto, kar najbolj ljubimo, tudi najbolj boleče?

Kadar zaboli, se radi zatečemo v zavetje in si rečemo, da tega več ne potrebujemo. Kot mlada punca sem najraje na vsem svetu pela in petje zame še sedaj predstavlja pobeg iz tega ponorelega sveta. Toda imela sem obdobje, ko sem se prepričala (ali me je nekdo drug), da nisem dovolj dobra pevka, da tudi dovolj lepa in simpatična za oder nisem. Nič od zunaj povedanega se sprva ni skladalo z mojo notranjostjo. Dokler se nekega dne je. Začela sem verjeti, da dejansko nisem tako dobra pevka, kot sem menila in da imajo drugi prav, ko so mi rekli, da ne bo nič iz mene. Niso imeli prav, to sedaj vem. Vem, da sem dobra pevka, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da sem prekinila ta vzorec in se znova poiskala v množici, ki ni znala drugega kot soditi. Znova sem dobila svoj glas. In svoj obraz. In sedaj pojem na ves glas. Ne za druge, temveč zase. Melodije še vedno v meni privabijo najlepše vibracije, ki me zdravijo. Ki me celijo. In to je zame največji blagoslov.

Kljub temu pa se še vedno zalotim(o) pri izgovorih. Rečemo si, da smo že prerastli te želje ali ideje. Ali da smo že tako ali tako zapravili preveč časa na tem projektu. Ampak v tišini, kadar se znova slišimo, si upajoče priznamo in si zašepečemo: »Pogrešam to«.

Naštete so 3 tehnike, ki nam lahko pomagajo, da se znova povežemo z rečmi, ki smo jih nekoč tako močno ljubili, a na neki točki življenja izpustili.

Predstavljaj si. Vzemi perspektivo nepristranskega opazovalca in opazuj stvari, ki si jih nekoč oboževal-a početi a si jih zapustil-a. Predstavljaj si sebe, kako to počneš. Predstavljaj si druge, kako to počnejo. Predstavljaj si to stvar kot nekaj, do česar nimaš nobenih čustev. Opazuj, kako emocije naraščajo, a jih ne zadržuj, naj stečejo mimo tebe. Opazuj njihove vplive in interakcije. Če pride bolečina, kaj je tisto, ki jo poganja? Če pride radost, kaj jo potiska?

Sledi življenjski črti. Predstavljaj si, da te je zaneslo na odprto morje, a ti je bila ponujena dolga rešilna vrv, s katero se lahko vrneš nazaj na obalo. Ko se vzpenjaš po vrvi nazaj na varno, si predstavljaj niti, ki sestavljajo vrv, kot metafizične niti – spomini, izkušnje, čustva – vse, kar te obdaja pri teh rečeh, nad katerimi si obupal-a. Naj te ta vrv znova spomni in te popelje do lepih spominov, kjer boš ugotovil-a, zakaj si sploh vzljubil-a tisto, kar si zapustil-a. 

Govori o tem. Zamisli si sebe v vlogi intervjuvanca. Naj te ljuba oseba (ali tudi sam) vpraša: »Zakaj si se zaljubil(a) v to stvar?«, »Kaj je tisto, ki te najbolj pritegne pri tem?«. Vse, kar moraš storiti je to, da iskreno odgovoriš. Pri tem je najbolj pomembno iti v podrobnosti, kolikor se le da (ker si seveda želimo, da bo naš intervju odličen) in govoriti čim dalj časa.

Te tehnike so vse lekcije v ljubezni. So uvod v nas, v osebe, ki ljubimo. In da smo tisti, ki ljubimo, ne rabimo biti ne brezhibni ne profesionalni, niti odlični. Moramo le čutiti.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez