Izpadi trme in močan jok pri otrocih so za starše najtežje sprejemljiva težavna vedenja. Veliko staršev se zato sprašuje, kako se pravilno soočiti z njimi. Ne vedo, ali je bolje, da takšno vedenje ignorirajo ali pa, da otroke kaznujejo, mogoče celo naredijo, kar si otroci želijo, ali pa ustavijo jok ali pa...
Starše skrbi, da izpadi trme v sebi nosijo izsiljevanje, manipuliranje, neposlušnost in dopuščanje slabega vedenja. Pogosto se počutijo nemočni, razmišljajo o tem, da so svoje otroke razvadili, pri vzgoji niso bili dovolj dosledni in so naredili veliko napak.
V tem članku želim razložiti najpogostejše vzroke, zaradi katerih imajo otroci izpade trme in predstaviti nekatere bolj učinkovite pristope, ki otrokom pomagajo pri spoprijemanju s silovitimi občutji. Staršem želim pomagati, da se bodo na težavno vedenje otrok odzvali bolj ustrezno in z manj stresa.
Jok in izbruhi jeze so normalni in pomembni za zdrav čustveni razvoj otroka. Otroci imajo izpade trme, kadar nimajo zadovoljenih svojih potreb in so čustveno napeti. Vsi vemo, kako hitro lahko otrok, ki je lačen in neprespan, izbruhne v močan jok. Lakota in neprespanost pri otroku okrepita močna čustva – razlog je porušeno ravnovesje v možganih, ki nastane zaradi nezadovoljenih potreb. To je za otroke zelo boleče in da bi spremenili to stanje v telesu, se pričnejo neprimerno vesti. Če pride do pomanjkanja zadovoljitve psihološke potrebe po povezanosti s staršem, se prav tako poruši ravnovesje v možganih in to otrok občuti kot bolečino, kar povzroči izpad trme ali jok. Če otrok občuti frustracijo, ker nekaj želi, pa ne more imeti, mu njegovi še nezreli racionalni možgani ne morejo preprečiti, da ne bi izbruhnil v močan jok in se obvladal v svojem vedenje.
Razumeti moramo tudi, da otrokovi možgani, ki so odgovorni za racionalno razmišljanje, še niso popolnoma razviti, zato prevladujejo njegovi čustveni možgani. To pomeni, da ko bo otrok frustriran, ker mu ne bo uspelo dobiti tega, kar želi, mu njegovi nezreli racionalni možgani ne bodo mogli pomagati, da ne bi izbruhnil v močan jok in bi problem rešil na bolj primeren način.
Ko se starši soočamo z izbruhi trme ali jokom, smo navajeni poseči po starih pristopih, ki čustva zatirajo ali pa v vedenju pretirano popuščamo. Danes imamo že veliko dokazov, da ti pristopi niso dobro vplivali na čustveni razvoj pri otrocih. Jok in izpadi trme se še vedno pogosto obravnavajo kot zelo neprimerno vedenje, ki ga je pri otroku potrebno zatreti. Stara vzgoja o izražanju neprijetnih čustev še vedno razmišlja negativno.
Najnovejše raziskave pa so pokazale, da je jok in izpadi trme pomembno izražati, da bi lahko iz telesa sprostili napetosti in se ponovno dobro počutili. Jok je pomemben za zdrav čustveni razvoj, saj pomaga pri sproščanju čustvene napetosti, ki jo sprožajo frustracije, strahovi, skrbi itd. Telo in možgani so tesno povezani in si medsebojno služijo. Če se bomo odločili pri otroku potlačiti jok, bo poskušalo telo to napetost sprostiti z neprimernim vedenjem. Prav tako se med izbruhom besa ustvarjajo pomembne povezave v možganih, ki otroku omogočajo boljše obvladovanje stresa in frustracij pozneje v življenju.
Vsak izpad trme pri otroku pa ne pomeni potrebe po joku. V nekaterih primerih otroci potrebujejo morda več učinkovite spodbude, preusmeritev pozornosti, bolj odločno mejo ali humor. Če pa vidimo, da otroci ne morejo sodelovati, potem ko smo jim že vsaj trikrat ponovili eno in isto, se najverjetneje vzrok za neprimerno obnašanje nahaja v bolečih čustvih, katerim bo sledil izbruh besa in nemirno obnašanje.
Otroci preko joka in izpadov trme predelajo svoje nezadovoljene potrebe (po stiku, spanju itd.), napeta čustva - frustracijo, utrujenost, razočaranje, dolgočasje, žalost - ki so se v njih nabrala. Jok jim tako pomaga do boljšega počutja v telesu in lažjega razmišljanja ter sodelovanja. Otroci se počutijo veliko lažje in sproščeni po tistem, ko nimajo več napetih čustev v sebi.
Otrokov jok lahko v starših prebudi močna čustva kot so prestrašenost, zavrnjenost, jeza ali zaskrbljenost. Ko se otroci soočajo z izpadi trme, bomo veliko lažje ostali mirni, če ne bomo pretirano negativno razmišljali o sebi ali otroku, ampak se bomo naučili otrokova čustva poslušati in jim postaviti zdravo mejo v vedenju.
Ko se otroci soočajo z bolečimi čustvi, ne potrebujejo pretiranih kazni ali popuščanja. Joka in izpada trme ne smemo tlačiti nazaj ali ga na vsak način reševati. Če otroku dovolimo čutiti boleča čustva, to ne pomeni, da mu dovolimo tudi neprimerno vedenje. Pomembno je, da se zavedamo, da je to čas za izražanje čustev. To ni čas za razumsko iskanje rešitev in svetovanje, ampak le za izražanje, umiritev bolečih čustev in pomoč pri obvladovanju svojega obnašanja, če je potrebno.
Nekaj nepravilnosti, ki jih starši počnemo:
● Postanemo pretirano popustljivi in poskušamo ugoditi v vsem samo, da bi bil mir.
● Spustimo se v spopad z otrokom in se zato pričnemo obnašati enako kot otrok.
● Otroku govorimo, da ne sme jokati in čutiti druga boleča čustva ter se pretirano trudimo preusmeriti njegovo pozornost.
● V težavnih situacijah razmišljamo pretirano negativno kot npr.: nič se ne da spremeniti, nisem dovolj močen ali dosleden starš, moj otrok nikoli ne posluša, nisem dovolj dober starš in podobno.
Če se starši želimo umiriti in ravnati bolj produktivno, je pomembno, da najprej prenehamo negativno misliti in se zaustavimo v vedenju, ki ni produktivno, saj nam bo takšno vedenje povzročilo še več strahu, nezadovoljstva in slabih odnosov z otrokom.
Če ne moremo takoj zbrati moči, da bi negativne misli nadomestili z bolj produktivnimi in konstruktivnimi, je to znak, da najprej potrebujemo empatijo sami zase. Bodimo empatični do svojih bolečih čustev in si vzemimo odmor, da umirimo najprej sebe. Bolj kot bomo empatični do svojih bolečih čustev, bolj bomo sposobni sprejemanja bolečih čustev pri svojih otrocih. Bolj kot bomo zase želeli sočutja v trenutkih obupa in nemoči, bolj si bomo želeli to tudi za svojega otroka.
K čustvenemu razvoju spada tudi to, da otrokom bolečino priznamo in je ne odrežemo. Morda smo v dvomu, ker mislimo, da sprejemanje negativnih čustev pri otroku pomeni, da se ne bo naučil lepega vedenja. Toda poslušanje čustev ne pomeni, da otrokom dovolimo, da počnejo in se vedejo, kakor želijo. Če otrok udari sorojenca, ker ne more dobiti njegove igrače, mu postavimo odločno, a spoštljivo mejo. Odločno pomeni, da ustavimo in ne dovolimo neprimernega vedenja, spoštljivo pa, da čustva ne zatiramo in jih resno jemljemo. Pri spoprijemanju z močnimi čustvi pomaga tudi, da otroke pomirjamo s preprostimi besedami kot so: »Vem, da ti je zdaj zelo hudo. Kmalu boš bolje.« Ali pa samo mirno sedimo ob otroku in čim manj ali pa nič ne govorimo ter počakamo, da boleča čustva minejo.
Čeprav so izbruhi trme, ki so posledica nezadovoljenih potreb in bolečih čustev, stresni in naporni, so tudi zdravi za otrokov čustveni razvoj. Če se bomo naučili v stresnih trenutkih bolj učinkovito odzivati, bo otrok občutil več varnosti in spoznal bo, da se lahko zanese na vašo pomoč pri spoprijemanju z močnimi čustvi.
Napisala: Klara Bajec
Če želite prejemati članke in druge vsebine na področju pozitivnega in zavestnega starševstva, vas vabim, da se prijavite na moji spletni strani
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
