»V pridnosti gledamo sebe z očmi neke avtoritete, ki nam sedi za vratom in prišepetava, naj pogledamo, kaj vse je še treba narediti. Ocenjuje nas brez spoštovanja in sočutja," pravi pisateljica Alenka Rebula v Sensinem intervjuju.
"Ko želimo počivati, godrnja in očita, kaže na delo, ki čaka, in podpihuje nezadovoljstvo nad opravljenim. V taki pridnosti se naše srce suši in peša, ker v tem ni ljubezni ne do nas samih in niti do najbližjih ali sveta. Garamo za notranjega sodnika, ne za kaj drugega, in zato naše početje ni podarjeno nikomur in ni povezano z resničnimi potrebami kogarkoli.
Kot pravi Pinkola Estes, treba je opraviti Delo, ne opravil, ki se jih je kdo zamislil za nas, da bi nas ukrotil. Lahko delamo v kuhinji, v uradu, na vrtu ali na univerzi ... glavno je, da delamo na način in s ciljem, ki je naš. Šele ko delamo iz globine, prepričano in v času, ki ga izberemo same, postane vse smiselno in neha biti »pridnost«. Tipično za pridnost je, da je naravnana na iskanje pohvale in tako imenovane čiste vesti.
Prava delavnost žensko osvobaja, ker se posvečamo stvarem, ki nas gradijo in hranijo.
Prava delavnost vedno tudi narekuje počitek in predah, ker pozna zakone uspešnega delovanja in živosti. Narava to zna in ne neha delovati niti za hip, a obenem nenehno spreminja ritem, se ustavlja, goji vzdržljvost in se ne izčrpa. Pozna modrost mogočne samoohranitve. Ženske se ga šele učimo. Naša naloga je, da v veličino in lepoto takega Dela povedemo sebe, obenem pa to pokažemo svetu ter na ta način spreminjamo družbo."
Iz intervjuja z Alenko Rebula
