Kako se osvoboditi vloge čustvenega skrbnika

Prebujanje v svoj polni potencial je proces prečiščevanja, v katerem se osvobodimo vseh škodljivih in strupenih prepričanj, ki smo jih tekom življenja prevzeli ter jih nadomestimo s prepričanji, ki zrcalijo našo lastno avtentično in nepopačeno resnico.

1. 5. 2016

Ta proces notranjega prečiščevanja in osvobajanja od vzorcev ter prepričanj lahko traja leta, vendar gre za pot, ki jo je vredno prehoditi. Žal na tej poti ni bližnjic in tudi procesa ne moremo na silo pospešiti. Razlog je v tem, da se naše srce v tem kaotičnem in pogosto bolečem procesu odpira novim nivojem doživljanja, se ob tem mehča in postaja vse bolj dovzetno za naše božanske aspekte; postaja nosilec resničnega sočutja, ki se želi preko njega izraziti v odnosu do sveta.

Posamezne stopnje v procesu, ki bi jih najraje kar preskočili, so pomembni mejniki pri naši ponovni transformaciji v božanska bitja – to kar smo v svojem jedru že od nekdaj.

Spremenjen pogled na trpljenje

Resnično sočutje od nas zahteva, da v celoti sprejmemo vso svojo bolečino in trpljenje, ne pa da se ji skušamo tako ali drugače izogniti. Spominjam se, kako sem si nekega dne na psihoterapiji končno dovolila v polnem obsegu začutiti vso bolečino, ki sem jo leta nosila v sebi, a se obenem nisem želela zares soočiti z njo. Ravno, ko sem imela že občutek, da se bom od te notranje žalosti in bolečine kar razpočila, sem prišla do uvida, ki je spremenil moj pogled na trpljenje. Šele ko sem si dovolila začutiti vso težo in realnost bolečine, ki sem se ji tako dolgo izogibala, sem se lahko zavedela svoje resnične vrednosti, česar prej nisem zmogla.

V meni je vzniknila misel: 'Povsem normalno je, da sem čutila takšno bolečino – popolnoma razumljivo je!'. Sedaj sem bila sposobna priznati, da so moji občutki žalosti povsem legitimni – in to zavedanje je omogočilo žalosti, da se je preoblikovala v globoko olajšanje in notranji mir. Popolnoma jasno mi je postalo, da imajo drugi ljudje vselej razlog za to, da čutijo in delujejo na določen način, ne glede na to kako nerazumni in neosnovani so videti ti razlogi. Začutila sem, da je vsak vreden sočutja, saj na nek način prav vsi na tak ali drugačen način trpimo in to zaradi povsem legitimnih razlogov. Vsi sredi procesa velike transformacije.

S tem, ko sem svojemu srcu dovolila, da začuti bolečino, za katero sem mislila, da je ne bom prenesla, se je v njem odprl prostor za dajanje ljubezni – za občutenje ljubezni – za sprejemanje ljubezni – za to, da SEM ljubezen. Spoznala sem, da je namen bolečine in trpljenja prav v krepitvi naše sposobnosti ljubiti. Ne v smislu neke površinske, sentimentalne ljubezni, temveč drzne ljubezni – ljubezni, ki nenehno išče in sprejema resnico.

V času odraščanja smo kot deklice deležne vzgoje, ki temelji na določenih prepričanjih glede ljubezni in čustev kot takih. V veliki meri se od nas pričakuje, da bomo igrale vlogo 'pridne punčke'; prijazne, ljubke, nekonfliktne, tihe, razumevajoče, sprejemajoče, prilagodljive in ustrežljive. Učijo nas, da se za fante sicer ne spodobi, da jokajo, me pa naj bi kot deklice čutile najrazličnejša čustva – izražale pa zgolj 'pozitivna' čustva.

Mnoge ženske so se sčasoma navadile prevzemati nase čustvena bremena svojih bližnjih, saj je bil to eden izmed načinov preživetja in ustrezanja tem družbenim pričakovanjem. To se lahko manifestira v obliki občutka pretirane odgovornosti za čustveno ravnovesje članov naše družine in partnerja, pri čemer pa premalo pozorrnosti posvečamo sebi in skrbi za lastne potrebe. Lahko se zgodi, da skušamo nezavedno namesto tistih, ki so odrezani od lastnega čustvovanja, kompenzirati ta čustveni manko.

Praviloma se od nas pričakuje, da se bomo osredotočale na dobrobit drugih, medtem ko po drugi strani zanemarjamo svoje lastne potrebe.

Ko se v nas pojavi vzgib, da bi zaživeli bolj avtentično življenje, ki je v skladu z našimi pristnimi željami, se v naši notranjosti prične proces prečiščevanja in osvobajanja. Prepričanja in vzorci, ki se nanašajo na vlogo čustvene skrbnice drugih in prevzemanja prevelike odgovornosti za druge, se nam nenadoma zazdijo preveč omejujoči in neprijetni. Soočimo se s konkretnimi situacijami in vzorci, preko katerih predajamo svojo lastno moč tako, da nase prevzemamo čustvena bremena drugih ter v odnosu do sebe gojimo prepričanja 'da moramo ostati močne' oziroma 'poskrbeti za mir v hiši'.

Sveto hrepenenje po svobodi

V nas se začne prebujati želja, da v polnosti občutimo, kdo v resnici smo in da to tudi v resnično zaživimo! Sčasoma se lahko ta preprosta želja prelevi v vse prežemajočo potrebo – potrebo naše duše, da živimo življenje v skladu s svojo lastno resnico in da v celoti izrazimo vse, kar nosimo v sebi. Gre za sveto hrepenenje po tem, da živimo svobodno – kot utelešena ljubezen.

S tem, ko se odpovemo tej vlogi čustvene skrbnice, se nam lahko zgodi, da bomo prišli v konflikt s tistimi ljudmi, ki so navajeni na to, da smo nosilke t.i. čustvene komponente odnosa. Medsebojna dinamika, ki temelji na neravnovesju in enostranskosti znotraj odnosa, bo s tem na preizkušnji, saj bo doživela globok pretres, vsi vpleteni pa močno spodbudo k osebni transformaciji.

Obstaja pomembna razlika med tem, da smo v odnosu do bližnjih skrbni in sočutni, ter med tem, da si dovolimo postati nekakšno odpadno odlagališče za njihove čustvene tegobe.

Sama sem odraščala v družini, kjer je navidezno vladala harmonija in je bilo na prvi pogled vse tako, kot mora biti, vendar pa je bilo ozračje prežeto s tihimi zamerami in neizgovorjeno jezo. Kot deklica sem se naučila, da sem najbolj sprejeta in ljubljena takrat, ko sem zmožna poskrbeti, da so vsi srečni in zadovoljni. Verjela sem, da se bomo vse težave znotraj družine rešile, pod pogojem, da bom kar se da 'pridna'. Tako sem dala vse od sebe in bila vselej prijazna, ljubka, vljudna, tiha, vesela, optimistična, prilagodljiva in sprejemajoča. To je bil eden izmed načinov, kako obdržati občutek nadzora v okolju, kjer se nisem počutila varno in ga v resnici nisem mogla nadzorovati.

Velik preobrat se je zgodil v odraslosti, ko sem prišla do spoznanja, da je ta vzorec delovanja v meni še vedno aktiven. Tudi kot ženska sem se še zmeraj trudila, da bi ustrezala podobi pridne punčke. Jasno sem uvidela, da s tem nisem nikoli rešila težav v svoji družini. Spoznala sem, da še vedno čakam na nekakšno 'nagrado' – povračilo za ves trud, ki sem ga vložila v to, da sem sebe prikrojila tako, da so bili drugi zadovoljni. Šlo je za nenapisan dogovor z mojo izvorno družino in vesoljem: 'Če bom dovolj dobra (pridna), bom nekega dne postala pravo dekle! (ne punčka, ki se stalno pretvarja, da je vesela)'.

Na žalost sem spoznala, da sem zavoljo svoje družine dolga leta žrtvovala samo sebe. Morala sem se soočiti z nemočjo, ki sem jo občutila kot otrok; nemočjo, ki me je gnala v to, da sem sprejela vlogo 'pridne punčke' in 'čustvene skrbnice drugih' kot svoje strategije preživetja.

Začutila sem ogromno žalosti in žalovala za vsa tista leta, ko sem se nenehno trudila in borila za to, da bi 'ozdravila' svojo družino ter jim dokazala, da sem vredna ljubezni. Pomemben preboj se mi je zgodil v trenutku, ko sem spoznala, da me moja družina preprostno ni zmožna videti in me prepoznati takšno, kot sem, in to predvsem zaradi njihovih lastnih neozdravljenih ran. Nehala sem iskati krivce, saj jih v resnici ni bilo – tako je pač bilo. Ob vsem tem je na površino izbruhnilo veliko žalosti, jeze in naposled tudi globoko sočutje do moje družine. Vse to pa je tudi mene osvobodilo do te mere, da sem začela v polnosti sprejemati samo sebe in svoje življenje.

Sami sebe lahko osvobodimo omejujočih vlog in tihih dogovorov

Odkrila sem, da je v moji družini veliko nenapisanih pravil in tihih dogovorov. Opazila sem, da ima moja mama z mano sklenjen tak tihi dogovor, v skladu s katerim pričakuje, da je ne bom nikoli presegla in da bom vedno ostajala v vlogi njenega terapevta/svetovalca. Tihi dogovor mojega očeta pa je vseboval pričakovanje, da ga bom vedno ščitila pred materinimi težavami (tako, da bom nastopala v vlogi njenega terapevta) ter v njunem medsebojnem odnosu delovala kot mediator/mirovni posrednik.

Ko sem se odločila, da tega ne bom več počela, je na ravni družinskih odnosv in dinamike nastopila kriza. Stara družinska struktura je začela pokati po šivih, ko sem postavila zdrave osebne meje in ju nehala ščititi pred njihovimi lastnimi težavami. Kot najstarejša hči sem presenečena spoznala, da sem dolga leta igrala vlogo čustvene skrbnice naše družine. Razkritje in rušenje nezdrave družinske strukture je bil čustveno zelo naporen in boleč proces, vendar kot tak nujno potreben za dobrobit in zdravje vseh članov družine.

Nekatere družine so osnovane na dovolj močnih in zdravih temeljih, kar pomeni, da se uspešno soočajo s tovrstnimi izzivi, kar pa žal ne velja za vse.

V takšnih situacijah se moramo ženske vprašati: 'Za kakšno ceno?'. Čemu vse ste se pripravljene odreči samo zato, da ne bi prišlo do razdora in konfliktov? Vaše čustveno ravnovesje in fizično blagostanje sta preveč dragocena, da bi ju žrtvovali za to, da druge (prijatelje ali družinske člane) nenehno ščitite pred njihovimi lastnimi težavami, s katerimi se sami ne želijo soočiti ali jih razrešiti.

Niste odgovorne za čustva drugih.

Osvobajanje od vloge čustvene skrbnice (nekoga, ki v prvi vrsti skrbi za zadovoljevanje čustvenih potreb drugih) ni zgolj neprecenljivo darilo, ki ga podarite sebi; s tem dejansko obdarite tudi druge, kljub temu, da se bodo morda na začetku upirali temu, da bi znova sprejeli odgovornost, ki so jo doslej prelagali na vas. Naposled tako prevzamejo odgovornost zase in so za to tudi nagrajeni skozi proces svoje lastne transformacije, potovanja v svojo notranjost. Obenem pa se vi lahko sedaj v celoti osredotočite na svojo lastno pot.

Vsak izmed nas je odgovoren izključno zase.

Kljub temu da terja vloga čustvene skrbnice svoj davek v obliki izčrpanosti in osamljenosti, pa nam nedvomno prinaša tudi določene koristi, ki se jim moramo biti pripravljene odreči. Med koristi spadajo občutek, da imamo nadzor (nad situacijo, vpletenimi) ter občutek, da nas drugi potrebujejo ali cenijo.

S tem ko sprejmemo svojo moč in se osvobodimo vloge čustvenega skrbnika, obenem osvobodimo tudi drugega in mu dovolimo, da začne tudi on živeti svojo lastno notranjo moč.

Zdravi odnosi temeljijo na splošnem ravnovesju med dajanjem in sprejemanjem čustvene podpore; v tovrstnih odnosih se medsebojno podpiramo in si znamo prisluhniti. Ko se odločimo zaživeti kar se da avtentično življenje, bodo tisti odnosi, v katerih vlada neravnovesje, postavljeni pred izziv transformacije in harmonizacije.

Včasih lahko ta proces spuščanja starih, preživetih vlog, ki so zaznamovale naše življenje, občutimo kot nekakšno smrt. Razlog se skriva v tem, da nekateri aspekti nas samih (deli, ki smo jih skozi leta integrirali v svojo osebnost) tudi dejansko umirajo, obenem pa v tem procesu na površino vznikajo bolj avtentični, resnični deli nas samih.

Potrebno je veliko poguma, da smo se sposobni znova roditi v svoji avtentičnosti in se posloviti od omejujočih kulturnih vzorcev, ki smo jih v letih odraščanja nezavedno ponotranjili. Ne pozabite, da niste sami! Tako kot se same pri sebi osvobajate od starih vlog, se teh preživetih vzorcev osvobajajo tudi številne druge ženske po celem svetu! Največje darilo, ki ga lahko podarite svetu je, da začnete polno utelešati to, kar v resnici ste – svoje resnično, avtentično, edinstveno sebstvo.

Nekaj primerov osvobajanja od vloge 'čustvenega skrbnika':

- Ne skušajte za vsako ceno 'reševati' težav ali odpraviti trpljenja drugih. Namesto tega jim raje podarite svojo čisto prisotnost.

- Odvadite se tega, da se nenehno opravičujete in argumentirate svoja dejanja (misli, čustva) ljudem, ki ne vlagajo nobenega truda v to, da bi vas dejansko slišali.

- Dovolite ljudem, da občutijo vznemirjenost in frustracijo, namesto, da se takoj zatekate k tolaženju, razlagam ali opravičevanju (še posebej kadar se vznemirjajo zaradi svojih lastnih težav).

- Dopustite ljudem tudi to, da vas včasih napačno razumejo – brez da bi podlegli kompulzivni potrebi po pojasnjevanju v želji, da bi vas pravilno razumeli (vaše poglede, občutke, motive itd).

- Brezpogojno se odmaknite od vseh tistih ljudi in situacij, za katere jasno čutite, da niso v vaše najvišje dobro.

- Bodite pripravljeni tvegati tudi neodobravanje svoje okolice, kadar v svojem srcu čutite, da je odločitev, ki ste jo sprejeli za vas pravilna.

- Postavite osebne meje v odnosu do ljudi in v konkretnih situacijah, ki od vas zahtevajo več časa in energije kot ste ju pripravljeni vložiti.

- Imejte radi sebe in svoje telo, dajte si vedeti, da ste vredni. Cenite svoje ideje, svoje občutke in čustva, tudi kadar vas drugi niso sposobni podpreti zaradi svojih lastnih ran ter jih ob tem ne obsojajte.

Če vas je ta članek, ki predstavlja delo priznane predavateljice, psihologinje in mentorice za osebno rast Bethany Webster, pritegnil in ste v njem našli tudi delček sebe, si lahko več na temo zdravljenja čustvenih ran odnosa z materjo, nezadovoljenih potreb notranjega otroka in ranjene ženskosti preberete tudi na FB strani.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri