Nihče ne vstopa v razmerje z namenom, da bi bil ranjen, osamljen, zavrnjen, neljubljen, vseeno pa se najpogosteje ta občutja prebujajo ravno v intimnih odnosih.
Čeprav si marsikdo po neuspelih partnerskih zvezah že vnaprej določi, česa si v ljubezni ne bo več dopustil in da bo naslednjič drugače, velikokrat ostane samo pri ’načrtih’, saj naši najzgodnejši spomini, vzorci in modeli, ki jih nosimo s seboj, vedno pišejo svojo zgodbo, z namenom, da bi se stare rane končno razrešile.
Tako se vedno znova znajdemo v vrtincu podobnih občutij in vzdušij, kot smo jim bili nekoč že priča.
Če nam starši niso izkazovali naklonjenosti, imamo morda težave z intimo, ranljivostjo, zmožnostjo predati se drugemu.
Če smo bili odgovorni za čustva ali težave staršev, sedaj morda prevzemamo vlogo "starša" ali skrbnika v partnerskem odnosu.
Če smo v izvorni družini doživljali nasilje, ga morda doživljamo tudi v odnosu s partnerjem.
Če smo bili zapostavljeni, je večja verjetnost, da se bomo tudi v razmerju počutili osamljene, nevidne in nepodprte.
Če je v izvorni družini pogosto prisoten občutek sramu, se lahko danes počutimo nezadostne za svojega partnerja.
Če smo bili s strani staršev izrazito nadzorovani, se lahko počutimo v odnosu utesnjeno.
Opisani primeri so posplošeni. Možnosti, kako se neka izkušnja poustvari v odraslosti, je veliko, bistvo, pa ostaja enako: odnos s starši nas zaznamuje do te mere, da v odraslosti nezavedno iščemo in poustvarjamo podobne čustvene izkušnje.
Odnosi, ki jih tkemo v odraslosti, so pogosto odmev primarnih izkušenj in obenem njihovo nadaljevanje. Čeprav je to morda zadnje, kar bi si želeli ponavljati in podoživljati, nam je ravno to najbolj znano, domače in zapisano globoko v nas.
V partnerskih odnosih se tako pogosto prebujajo podobna občutja, čustva, izkušnje in vzdušje, kot smo jih doživljali doma. Morda je partner celo vizualno podoben enemu od naših staršev (ni pa nujno).
Ko se nam v življenju venomer dogaja isto, je čas, da se zazremo vase.
Pomembno je, da spoznamo tudi najtemnejše in boleče delčke sebe. Tiste, ki jih ponavadi pometamo pod preprogo, se z njimi ne želimo soočiti, ali pa sploh ne vemo, da so v nas. Ko jih prepoznamo in prebolimo, gremo v življenju lažje naprej. To pa je tisti zlati temelj za vse ostale odnose, ki jih v življenju ustvarjamo.
Prirejeno po: emosens.si
- Preberite si še: To bi morala prebrati čisto VSAKA ŽENSKA
