Kaj storiti, če je otrok zelo tekmovalen?

31. 7. 2019
Deli
Kaj storiti, če je otrok zelo tekmovalen? (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Otrok je zelo tekmovalen. Super. Naj tekmuje. S kom? S seboj.

Moja draga sestra Sara je od mene ravno toliko mlajša (11 let), da sem se lahko v njeni vzgoji ogromno naučil. Ko smo sedli h kosilu, se je oče rad spomnil, da je treba še nekaj prinesti na mizo (iz kleti), obema z bratom (on je leto dni mlajši od mene) pa se je upiralo zapuščati poln krožnik okusne hrane. Že od malega sem bil malo psihologa, tako sem dobro vedel, da je Sara (sestra) zelo tekmovalna, kar sem spretno izkoristil za to, da me je zamenjala na poti nekaj nadstropij niže. Kako sem to dosegel? Preprosto sem jo dregnil: »Sara, si sposobna podreti prejšnjo rekord v teku v klet? Verjetno ne, kajne?« Brez razmišljanja je stekla, med potjo zaklicala še: »Kaj prinesem?«, mi pa smo mirno jedli dalje. Takšen pristop večno seveda ni deloval, no kar nekaj let (nekje med 5. in 10. letom je zelo rada pomagala pri hitri dostavi hrane in pijače iz kleti.) Posebej tekmovalni so otroci narave vodje, administratorja, opisani v preostalih poglavjih.

V obliki velike tekmovalnosti in dokazovanja se pri otrocih rada skrije še ena lastnost. Otrok staršev, ki čuti, da z njihove strani ni deležen tolikšne mere ljubezni, kot je potrebuje, in da si le ti zanj ne vzamejo dovolj časa, utegne razviti zelo nezdravo skrajno tekmovalnost in dokazovanje.

Opišem lahko svoj primer: omenil sem že, da sem kot otrok živel za šport. Oboževal sem tekmovanja in boj, precej razočaran sem bil, ker sem čutil, da s strani očeta nisem dobil dovolj prave podpore glede teh mojih aktivnosti. Mati me je praktično vsakodnevno vozila sem in tja, v glasbeno šolo in na treninge, česar pa oče in dedek nista najbolj podpirala, zabavno pa mi ju je bilo slišati, kako sta se pohvalila gostom, ki so včasih vprašali za mene, ko so prišli na obisk, če so po radiu slišali ta priimek »… Ja, ja … To je pa naš fant.«

Tudi zaradi zasedenosti so zelo zelo redko utegnili priti na tekme, katere smo sicer redno igrali tudi v neposredni bližini. Ko so drugič ali tretjič le uspeli priti, sem igral z noro željo, da se dokažem. Kot kamikaza. Še nekaj dni nazaj sem imel v mavcu palec močnejše roke, kar pa mi ni preprečilo nastopa, saj sem si resnično želel igrati. Na dveh tekmah sem tako pretiraval v trudu in borbi, predvsem, da se dokažem staršem, četudi sem komaj držal žogo, v vsakem stiku z njo pa sem imel v palcu hude bolečine.

Tudi oče je bil v mladosti odličen športnik, no zaradi pritiskov njegovega očeta, mojega dedka, svoje poti ni nadalje razvijal v tej smeri. Babica mi je v enem od nedavnih pogovorov povedala, da si je zelo želel postati policist, a mu dedek ni dovolil niti tega, sam pa se ni dovolj angažiral, da bi šel preko tega. Ko sem to slišal, sem začel mnogo bolj razumeti, zakaj nisem mogel biti deležen določenih dobrobiti z njegove strani, saj tudi sam ni imel razumevanja s strani tistih, ki so vzgajali in vodili njega.

Vse, kar otroci potrebujejo, je ljubezen, zato je zelo pomembno, da sami delamo na tem, da je imamo sami toliko, da jim jo lahko resnično obilno predajamo naprej, za to pa moramo nujno zdraviti in pozdraviti sebe in otroka v sebi, ki v marsikomu izmed nas še vedno hrepeni po brezpogojni ljubezni s strani staršev.

Vsako obsojanje neprimernega ravnanja staršev pa dolgoročno ni niti smiselno niti zaželeno, saj je treba razumeti, da nam nihče v življenje ni poslan naključno. Modrost uči, da je življenje večno in da ta epizoda ni naša edina takšna izkušnja, vse okoliščine in situacije pa so tako ali drugače posredno ali neposredno povezane z našimi postopki nekje nekoč. Spisi učijo, da si celo starše izbiramo sami.

Nekdo, ki to razume in sprejme, lahko v celoti zaživi polno in dinamično življenje v pravem pomenu besede, vsem, še posebej staršem pa je iskreno hvaležen za vse prijetno in neprijetno, kar so mu omogočili in predali. Stavek se lahko zdi okruten in nehuman, še posebej, če vemo, v kakšnih nemogočih razmerah danes raste marsikdo, no vedimo nekaj; to znanje ne služi, da kogarkoli za karkoli obsoja in krivi; to znanje služi temu, da človeka opolnomoči in osvobodi.

Andrej Pešec, univ. dipl. pol. 

Spletna stran: Znanje za življenje

FB: Znanje za življenje

Poglejte si še: 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez