Kadar si ne upamo izraziti čustev, se negativne emocije v nas razrastejo kot plevel

12. 12. 2018
Deli
Kadar si ne upamo izraziti čustev, se negativne emocije v nas razrastejo kot plevel (foto: pixabay)
pixabay

Med ljudmi obstajata dva najpogostejša načina, s katerima si ranimo lastna čustva, in sicer: stanje ugajanja in pasivno-agresivno stanje – dve različni strani iste medalje, obe enako nevarni, a na drugačen način. Obe verziji namreč izražata trdilno obliko oz. pritrjevanje, tudi takrat, ko v resnici želimo reči le – NE.

Način, kako komuniciramo z drugimi ima neposredno korelacijo z našim fizičnim in duševnim stanjem. Kadar izražamo svoja čustva in potrebe z drugimi, jim to omogoči, da nas slišijo ali (celo) pomagajo. Ko pa se zadržujemo in prikrivamo to, kar čutimo – smo mi tisti, ki trpimo.

Kaj se zgodi, kadar ne zmoremo/znamo reči NE?

Če ostajamo v stanju ugajanja in ne zmoremo reči NE, že preprosto zaradi tega, ker želimo izpasti prijazni, vljudni in nežaljivi – bodo takšni ljudje od nas zahtevali vedno več. Če komuniciramo in hkrati uporabljamo pasivno-agresivni pristop, torej rečemo DA, kadar tega ne želimo in nočemo in se hkrati pritožujemo tretji osebi (in ne direktno osebi, kateri ugajamo) – takrat postanemo zbiralnik super – negativne energije. Oseba, ki za nas prestavlja oviro in naboj negativne energije tega ne bo dojela, kajti tega, da nas onesrečuje ji nismo povedali. Vse, kar se spreminja skozi čas, je nivo stresa in frustracij, kar nas na dolgi rok še bolj prizadene.

Kadar se izogibamo izražanju lastnih čustev in ne upamo na glas povedati, kaj v resnici čutimo, sabotiramo sami sebe in dopuščamo negativnim emocijam, da se razrastejo kot plevel. In ta plevel se v nas naseljuje počasi, a zagotovo.

Na primer: pasivno-agresivni ljudje zadržijo svoja čustva zaradi strahu, tudi če se v resnici tega sploh ne zavedajo. Pogosto so ljudje, ki zatirajo svoje občutke, prestrašeni in si ne upajo čutiti tega, kar čutijo. V sebi ne premorejo moči in samozavesti do iskrenosti in resnicoljubja in zato navzven svoj strah izrazijo v obliki jeznega izpada na medmrežnih portalih, pritoževanjem tretji osebi ali obtoževanju drugih za lastno počutje. Ko se izpovejo na te destruktivne načine, se za trenutek počutijo olajšano – toda v bistvu se tak občutek ne zmore primerjati z občutkom zadovoljstva, ko smo z drugo osebo popolnoma iskreni. Takšne osebe imajo v sebi veliko potlačene jeze in zamer, kar vodi v začarani krog neprijetnega počutja (kar lahko vodi tudi v fizične bolezni). In vemo, kaj se zgodi, ko se v nas nabere preveč stresa – vodi v anksioznost, depresijo, medsebojne konflikte in telesno obremenitev.

Pasivno-agresivni ljudje so pogosto tudi bolj pesimistični in imajo negativen pogled na svet. V psihologiji vedo, da negativno razmišljanje vodi v zmanjšanje motivacije, medtem ko optimizem pripelje v stanje znižanja depresije, aktivnejšega imunskega sistema in zmanjšanje možnosti nastanka kardiovaskularnih bolezni.

Zatorej: NIKOMUR NE POMAGATE, KADAR IGNORIRATE SVOJ NE (zagotovo pa ne sebi)

Ugajanje je past, ki nam preprečuje, da se osredotočamo nase in na lastne potrebe, kar na koncu prizadene osebe, ki so nam ljube. Pomislimo na mamo ali očeta, ki na prvo mesto vedno postavljata družino. Sprva se zdi popolnoma normalno, da lastne otroke postavimo pred sebe in lastno počutje, toda čez čas pričnemo kreirati stres in se izogibati lastnemu osebnostnemu razvoju in higieni, kar pripelje do frustracij, ki jih nato nihče ne razume (ali pričakuje). Tovrstno obnašanje – preseganje svojih omejitev in postavljanje sebe na zadnje mesto, je ekvivalent temu, kot da bi neprestano govorili DA (znova in znova), kadar potrebujemo NE – in vodi do neizmernega stanja stresa, tako v telesu, kot v duši.

Tukaj tiči težava: morda se na prvi pogled zdi, da je skrbeti za potrebe drugih in postavljanje družine na prvo mesto, nesebično dejanje, toda ponavljajoče ignoriranje lastnega zdravja in počutja ter nenehno ugajanje drugim lahko privede do kroničnega stresa in njegovih posledic. Naša telesa in možgani nikoli pravzaprav ne dobijo hotenega počitka, kar vemo, da privede do izgorelosti in čustvene izčrpanosti. Vse to nas dela manj učinkovite zase in za ljudi, za katere naj bi skrbeli.

LJUDJE VAM NE MOREJO POMAGATI, ČE VAS NE SLIŠIJO

Način komuniciranja informira druge s podatki, kako naj ravnajo z nami. Kako komuniciramo, je ogledalo tega, kako se počutimo in menimo o sebi. Če pustim sodelavcu, ki si želi nekaj od mene, kar si sama ne želim ali za to nimam časa, kakšno sporočilo puščam za sabo? Da sem dostopna. On ne ve, da me živcira ali da imam premalo časa in tako me bo nenehno spraševal za nekaj, česar se v sebi branim. Če popustim zaradi lastnega strahu, lahko pregorim – hkrati pa izgrajujem zamero, ki se kopiči v mojih mislih. Ta (neprijetna) situacija se bo ponavljala, kajti oseba, ki nas nekaj prosi, ne ve, da ustvarja probleme ali da dela kaj narobe. In tako se krog vrti dalje in edina, ki imam vrtoglavico – sem jaz.

Kadar prevečkrat popustimo tujim zahtevam in željam, jim na nek način sporočamo, da ne cenimo svojega časa ali da se ne cenimo na sploh. Če se ne postavimo zase in za svoje potrebe, dajemo drugim občutek, da imamo malo samozavesti in samospoštovanja. Enako se pripeti, ko se izražamo na agresiven ali lahkoten način; ljudje nehajo poslušati in izgubijo spoštovanje do nas. Ko pa so naša čustva pravilno izražena, nas ostali lahko tudi slišijo. Tak odnos ustvarja zdrava razmerja in v nas prebuja občutke samovrednosti in dobrega počutja.

Kaj, če bo kdo užaljen?

Biti samozavesten pomeni vprašati po tem, kar si želimo ali rabimo na način, ki je spoštljiv tako za nas, kot za ostale. Veliko ljudi skrbi, da bi užalili čustva drugih, če bodo delovali trdno ali samozavestno; mislijo, da jih bodo drugi imeli manj radi. Ta napačna prepričanja nas lahko le ustavijo pred tem, da ne dobimo, kar smo hoteli. Zamislimo si, da se peljemo v taksiju in ugotovimo, da nas pelje v narobe smer. Ali bomo samo sedeli, pustili, da taksimeter teče dalje in prišli na cilj pozneje, kot začrtano? Ali bomo poklicali prijatelja in mu povedali vse o voznikovi nesposobnosti navigiranja? V obeh primerih (ničesar povedati vozniku) ne bo prineslo pozitivnih rezultatov. Lahko vso zadevo celo poslabšamo. Preprosti: »Oprostite gospod, mislim, da to ni prava pot, ali lahko gremo po drugi?«, je odličen način komunikacije, ki je hkrati spoštljiva in samozavestna. Ne preplačamo vožnje (kar vodi le do jeze in zamere) in preostanek vožnje naredimo precej mirnejši. Nihče ne ostane v neprijetnem počutju ali v jezi in na koncu si naredil/a domačo nalogo – spoštoval/a sebe in svoja čustva.

Kako doseči več samozavesti?

Popolnoma naravno je, da izkusimo osebe in okolja, v katerih je za nas komuniciranje oteženo. Postati zavesten pri tem, kako se ob tem počutimo, nam pomaga pri osvajanju novih strategij izražanja in samozavesti. Biti samozavesten in pozitivno naravnan pomeni le to, da izražamo svoje potrebe in želje na učinkovit in spoštljiv način. Kadar si dovolimo več tovrstnega vedenja in uspešnejše komunikacije, si zgradimo več samospoštovanja in dopustimo tudi drugim, da spoštujejo nas, naš čas in energijo.

Eden boljših načinov, kako postati bolj samozavesten pri izražanju potreb je pisanje scenarijev. To sicer ne pomeni, da si moramo pripraviti svinčnik in zvezek (kar morda niti ni tako slabo), toda, ko imamo pravo formulo, se tudi počutimo močnejše, še preden pridemo v neprijetno situacijo.

Ozavestimo, kako se počutimo. Ko smo prepričani o čustvu, ki ga čutimo in ki poganja naše obnašanje, lahko aktivno naredimo nekaj v zvezi s tem.

Poimenujmo naš cilj. Tudi če je naša situacija mučna (pogovor s šefom ali pretirano zaščitniško taščo) -  kadar vemo, kaj je naš cilj, ki ga želimo doseči s pogovorom – takrat imamo varno točko, ki nam ne pusti, da se predamo ali da zaidemo na stran pot.

Pripravimo si sceno v naših mislih. Kje si želimo, da bi potekala komunikacija? Kje se počutimo najbolj varne? Kako bi izrazili svoje zahteve? Vizualizirajmo si njihov odziv na način, kot si ga želimo mi. Kadar smo namreč popolnoma prisotni v tem, kako naj bi pogovor potekal, je veliko večja verjetnost, da ostanemo na svojih tirih, če nas slučajno zanese.

V mislih ponovimo, kaj želimo povedati, še preden kaj povemo. Spodaj opisana tehnika je izredno učinkovita pri tem, ko želimo vprašati, kaj si želimo ali potrebujemo od druge osebe. Trik je v tem, da kadar uporabimo čustvo oz. čustveno besedo, le-ta pritegne pozornost. Sogovornik po navadi prične bolj poslušati, kar prikliče še več empatije.

Če rečemo: »Moraš/zahtevam, da__________«, ljudje preidejo v obrambno držo ali zgubijo interes. Namesto tega poskusimo s tem: »Počutim se zelo zaskrbljeno zaradi predstavitve, ali bi mi jo lahko pomagal  dokončati ta večer? Zelo bi bila hvaležna za dodaten par rok«. Kdo nam ne bi hotel pomagati, ko prosimo na tak način?

Naj nas ne bo strah prositi za pomoč.

Če nam bodo zamerili našo novo pridobljeno samozavest, se vprašajmo, ali so to resnično ljudje, ki si jih želimo ob sebi in ali nas torej njihovo mnenje res zanima? Zdrava razmerja v naših življenjih so taka, v katerih se počutimo razumljene in spoštovane. Za vse ostalo recite preprosto: NE, HVALA.

Najvažnejši odnos pa je tako ali tako z nami samimi. Šele, ko se bomo zares cenili, si bomo dopustili, da smo bolj prisotni in pozitivnejši v vseh naših interakcijah.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez