Nismo samo dobre, vesele, sočutne, prijazne, smo tudi jezne, šibke, razočarane, naveličane. In pod vsemi temi vidiki našega jaza tli ogenj, se rojeva naša kreativnost, se prebuja naša divjost. V vseh teh lastnostih prebiva divja ženska, ki rjovi, ko je jezna, tiho ihti, ko je sesuta in komaj slišno diha, ko je izčrpana.
Marsikatera ženska v današnjem času komaj drži glavo nad vodo. Hlasta za zrakom, krili s rokami, z očmi išče pomoč, a ne reče ničesar. Svet jo preplavlja. Okolica jo preplavlja. Vsega ji je preveč. Znotraj sebe ne občuti miru, ne sliši tišine, ne zna več vzpostaviti stika s seboj. Energije ima še ravno toliko, da se lahko obdrži centimeter nad gladino. Tam obstaja, tam živi. Na usta ima prilepljen nasmešek, ki mimoidočim sproča: “Vse je v redu. Vse imam pod nadzorom. “
Tako neznansko je utrujena. Utaplja se v skrbi za otroke, v družinskih obveznostih, gospodinstvu, skrbi za službo, pričakovanjih okolice, za vrat jo stiska njen lastni perfekcionizem, ki mu nikakor ne more ubežati.
Takšna sodobna ženska, sodobna mama sem včasih tudi jaz, pove avtorica knjige Sencam glas, Ana Rozman, ki v svoji novi knjigi govori o tem kako spoznati svojo senco in postati spet celostna. "Vsako poglavje v knjigi je nova plast, ki razkriva notranji svet ženske. Vsaka plast pokaže tudi tisto, kar se ne spodobi. Ana razkrije svojo edinstveno zgodbo, a z njo daje besedišče in dovoljenje tudi ostalim ženskam, da pridejo v stik s svojimi zgodbami, ki jih priznajo in jih celo povedo na glas", je zapisala Petra Kolarič, socialna in montessori pedagoginja.
Spoznati samega sebe in se brezpogojno, dokončno sprejeti. To je največje darilo, ki ga lahko podarimo sebi. Nismo samo dobre, vesele, sočutne, prijazne, smo tudi jezne, šibke, razočarane, naveličane. In pod vsemi temi vidiki našega jaza tli ogenj, se rojeva naša kreativnost, se prebuja naša divjost. V vseh teh lastnostih prebiva divja ženska, ki rjovi, ko je jezna, tiho ihti, ko je sesuta in komaj slišno diha, ko je izčrpana. Hoče, da jo prepoznamo. Hoče, da ji rečemo: “Vidim te. Slišim te.”
Vsaka ženska nosi v sebi tudi senčno plat. Sestavljajo jo naša neprijetna čustva, potlačeni vidiki naše osebnosti, negativne lastnosti in dolgortajna negativna čustvena stanja. Večina žensk svojo senčno plast skriva, zatnika, tlači, obsoja in se zaradi nje počuti krivo.
Verjamem, da me bo moja senčna plat, ko bo dobila svoj glas, osvobodila. In da bo poleg mene osvobodila še cel kup drugih žensk, ki bodo končno spoznale, da lahko občutijo vse. Vse lepo in vse grdo. Vse težko, vse od česar bi najraje zbežale stran, od česar bi najraje umaknile pogled. Tema je dela nas. Tako kot noč sldi dnevu, tako se znotraj nas menjavajo svetlobe in sence. Dokler ne občutimo jeze, obupa, žalosti, razočaranja, ne moremo zares v polnosti občutiti veselja, miru, sočutja. Dokler se ne sesujemo v prah, ne moremo vedeti, ali smo sposobne leteti. Zato, dajmo svojim sencam glas.
Jezna
Nedavno mi je terapevtka rekla: “Jaz te slišim, da mi govoriš, da si jezna, ampak v tvojih besedah ne čutim jeze.” Začudeno sem jo pogledala. Bila sem jezna, že skoraj besna in mislila sem, da se to čuti v mojih besedah, a moja jeza ni prišla do terapevtke. Ostala je na ravni uma. Ni prišla do mojega trebuha, od koder bi lahko dobila svoj resnični, polno utelešeli izraz. Veliko žensk izreče stavek: “Jezna sem” zelo nejezno, tiho, neodločno. Brez ognja, ki je samo bistvo tega čustva. Ker ni ognja, ni transformacije, ki jo jeza lahko prinese.
Jeza je lahko izražena ali potlačena. Če je izražena na nepravi način lahko prizadene naše bližnje. Če jo tlačimo vase, lahko pride do psihosomatskih bolezni. Jeza je lahko destruktivna ali kostruktivna. Lahko nas uničuje ali nas gradi na novo. Ne glede na to ali je vaša jeza kostruktivna ali destruktivna, je z vidika družbe še vedno nezaželena. Čustvo, ki se ga mora držati na vajetih, transformirati in delati na njem.
In vendar je jeza še kako prisotna znotraj nas. Sama imam težave predvsem z destruktivno jezo in z izražanjem jeze na nе ргаvi način. Ko me neka situacija, pogovor ali dogodek razjezi, to najprej opazim na ravni svojega telesa. Začnem se počutiti fizično slabo. Srce mi razbija, roke se mi potijo, vroče mi je, zdi se mi, kot da bom od znotraj zagorela. Moje telo se želi premikati, hoče kriliti z rokami, kričati, besneti, noreti, se na nek način fizično izraziti.
Jeza hoče dobiti glas. Vse, kar globoko v sebi čutim, vse, kar tlačim, vse kar skrivam, vse kar si ne upam povedati naglas, hoče ven. Ko se razjezim, znorim. In pogosto norim kar nekaj časa. Moj prefrontalni korteks, področje možganov, ki je odgovoren za razumsko presojo, popolnoma odpove. Končno izrazim vse, kar me jezi. Povem celo preveč. Takoj za tem se oglasi krivda, tona teže, črne, lepljive krivde, ki se usede name. Nato pride sram. Boksne me v trebuh. Zgrudim se na tla. Slabi občutki preplavijo moje telo.
Občutek krivde me popolnoma podre. Ležim na tleh in na mojih prsih je veliko svinčeno stopalo, ki želi streti moje srce. Počutim se, da sem slaba oseba. Težko diham, včasih se zjokam. V meni je občutek brezizhodnosti in obupa. Ker sem nekdo, ki ne zna brzdati svoje jeze. Hočem jo izriniti iz svojega življenja, delam se, da ne obstaja, pa vendar jo ves čas čutim pod površjem, kako se je potuhnila in samo čaka, da bo spet lahko znorela. Kljub vsej meditaciji, kljub večdnevnim meditativnim umikom, kljub tisočim uram joge, kljub šamanskim delavnicam, tapkanju, psihoterapiji, je še vedno tu.
Jeza je divja
Moja jeza pa ni vedno samo destruktivna. Ko sem jezna, se pogosto počutim, da se moram gibati, da moram ven, da moram na intenziven sprehod, da dam to energijo ven iz telesa, da jo utrudim, da jo nekako preobrazim. Seveda: jeza je čustvo (ang. emotion), jeza je energija, ki potuje v našem telesu (emotion: energy in motion). In ta energija se želi sprostiti. Dobesedno izstopiti iz našega telesa. Ko sem nedavno ob navalu jeze spet odšla iz hiše ter pol ure hodila, hodila, hodila, opazovala kotaljenje temnih oblakov na obzorju, dihala v veter, ki se je z močnimi sunki zaganjal vame, sem pod vso svojo jezo in pod vsemi jeznimi mislimi zaznala še nekaj drugega. Nekaj konstruktivnega. Upala bi si reči celo pozitivnega.
Divjost.
Občutila sem svojo divjo, neukročeno, prvinsko naravo. Ugotovila sem, da me jeza vodi v stik z divjostjo v meni. Počutim se živo, predramljeno, veter piha skozi mene in počutim se, da lahko premikam gore.
Dobim moč, ogenje, da začnem spreminjati svoje življenje od znotraj na ven. Da začnem živeti, goreti, dihati polno, glasno, brezkompromisno. Ta divjost v meni dobi glas. “To sem jaz.”
Ko rečemo drugim NE, sebi končno rečemo DA
Jeza ima moč, da prebudi spomin na nekaj pristnega in prvinskega znotraj nas. Nekaj, na kar smo že skorai pozabili. Lahko prebudi naše speče dele, ki jih krvavo potrebujemo, da bi zaživeli bolj polno življenje. Jeza lahko postane naša zaveznica. Lahko je odločna, pogumna. Vročino, ki jo ustvari znotraj nas, lahko uporabimo, da se postavimo zase in da jasno začutimo svoje meje. Da drugemu končno izrečemo svoj NE.
Konstruktivna jeza nas vrača v stik s sabo. Ko drugemu rečemo NE, to pogosto pomeni, da sebi končno rečemo DA. Kako bi bilo, če bi iz globine svojega trebuha, z jasnostjo in odločnostjo nekomu, ki nas je prizadel, rekle: »Jezna sem, ker si to storil. Ni mi OK. Prestopil si mojo mejo.« Si sploh lahko predstavljamo, da izrečemo besede »Jezna sem«, ne da zraven občutimo krivdo. Se zavedamo, da imamo pravico biti jezne, če nas nekdo prizadene? Jeze nam ni treba potlačiti, odriniti ali jo utišati s krivdo in sramom. Lahko jo zgolj občutimo in se z njeno pomočjo opolnomočimo.
Opazovati. Ampak Kako?
Destruktivna jeza, ki rani drugega, pa je druge vrste izziv. Vsi veliki duhovni učitelji nam bodo svetovali: »Sprejmi svojo jezo. Nauči se jo opazovati, ko se pojavi. Zaznaj, ko se dvigne v tebi, opazuj jo, brez presojanja. Ne odzivaj se nanjo. Ne izreči besed, ki jih jeza želi izreči. Opazuj.« Ampak KAKO?
Kako naj sprejmem svojo jezo? V tišini svojega bitja potrpežljivo prisluškujem odgovoru. Vem, da ne sme priti iz uma, ampak iz čisto majhnega, tihega prostora v mojem srcu. Od tam zaslišim naslednje besede: “Bodi s svojo jezo, Ana. Ne obsojaj je, ne bodi huda nanjo. Morda ne boš nikoli ugotovila, od kod zares prihaja, morda te ne bo nikoli zares zapustila. Morda boš vedno občutila njen oprijem na svojih zapestjih in se je ne boš povsem osvobodila. Ključno pri vsem je, da ji dovoliš biti. Biti s tabo, biti v tebi. Sprejmi jo kot del sebe. Ja tudi to je Ana. Včasih je pač jezna, Dovolj je, da se trudiš delati na tem.” In ko se vse umiri, ko se oblaki razkadijo in se nevihta izlije, obsedim sama s sabo in zaprem oči. Globoko vdihnem in izdihnem.
“Pozdravljena jeza.
Oprosti mi, ker sem tolikokrat huda nate. Ker te ne maram, ker te včasih sovražim. Ker te hočem izriniti iz svojega življenja.
Zdaj sem tukaj, Povej mi, kaj te jezi. Hočem te razumeti, Hočem se ti približati in se te dotakniti , tudi če me boš s svojim ognjem opekla. Tukaj se. Poslušam. Povej mi več. “
Kaj se zgodi, če ženska ne ozavsti svoje temne plati?Če ji ne da prostora, da se izrazijo? Pogoltnejo jo v svojo temo. Bolj kot jih odriva, obsoja, kritizira, več prostora zase zahtevajo.
Kaj pomeni biti cela? Biti cela pomeni, da sem popolna v svoji nepopolnosti. V sebi združujem temo in svetlobo.
Prirejeno po tekstu iz knjige Sencam glas, Ana Rozman
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
