Jadranka Juras: »Moje besede in dejanja imajo ime in priimek«

Diplomantka graške Univerze za glasbo in upodabljajočo umetnost, pevka, avtorica besedil in glasbe, vokalna mentorica in žirantka šova X faktor je pred kratkim debitirala v ljubljanski Operi.

Leta 2006 je izdala Animo, svoj prvi album v samostojni karieri, tri leta pozneje pa še drugega z naslovom Sakura, kar v slovenščini pomeni češnjev svet.

Svojo ljubljeno Japonsko je doživela s Šukarji, na turneji je bila s skupino Laibach in še preden je šla na samostojno pot, je bila del skupine Planet Groove. Najbolj njeni glasbeni zvrsti sta džez in klasika in vedno bolj jo vleče k slednji.

Ta glas pa je tudi glas tistih, ki ne morejo govoriti in si najemati odvetnikov. Je soustanoviteljica društva za zaščito živali Lajka in aktivna članica Veganske iniciative, ki je tudi pobudnica kampanje Za Slovenijo brez krzna.

To je tista Jadranka, na katero se vsi zanašajo in zaradi katere bolje spijo, vedoč, da če je nekje v bližini, se bo zagotovo vse uredilo.

A Slovenija žal potrebuje več Jadrank, več ljudi, ki jim ni vseeno, več sočutnih ljudi, ki se ne bojijo izpostaviti, več ustvarjalcev in manj opazovalcev, več veganov in manj teoretičnih simpatizerjev veganstva ter več ljudi, ki bi prebrali Večno Treblinko in dopustili, da njeno sporočilo pride do njih.

Da bi se končno nekaj premaknilo, pri politikih in zakonu ter na svetu nasploh. Da je Večna Treblinka (Sanje, 2010) dobila slovenski prevod, je njena zasluga. In to ni majhna stvar.

In še najbolj očitno: Jadranka Juras je lepa ženska z neverjetno energijo in karizmo, ki svoje življenje zares živi. Ženska, v srcu katere se vsak dan prebuja tudi majhna navihana deklica, ki noče odrasti in ki pod nobenim pogojem ne sprejema družbene avtoritete. Ki spi v veliki kovinski postelji, na katero pred nevihto ubežijo vsi njeni najboljši prijatelji, psi in mačke.

V tem je resnična sreča. V ljubezni. In če izmaknem še nekaj njenih stavkov z njene spletne strani, da bo bolj jasno: »Veliko bi lahko zapisali in rekli, lahko pa ne bi rekli in zapisali ničesar. Ozirati se nazaj ni najbolje, kukati naprej tudi ne. Najbolje je živeti in opazovati svet in življenje okoli nas tukaj in zdaj, gledati, kako diha, se bori, želi živeti, se smeji, vrti, včasih joče, predolgo spi ... tukaj in zdaj.« Ja, zdaj diha tako, a že naslednji trenutek bo vse za spoznanje drugače.

Nekdo je rekel, da se življenja ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s številom trenutkov, ki nam vzamejo dih. Se spomnite katerega takšnega, absolutno lepega? Kaj vas gane? In kaj bi vas, če bi se zgodilo, zares osrečilo?

Zame so absolutno lepi in neskončno večni trenutki, ko stojim na odru in pojem. Gane me veliko stvari: od prelepih cvetočih dreves do nenavadnih žuželk in ptic, trenutkov, ko psička Kaja leži zraven mene in ko mački v miru spijo na radiatorju, skratka harmonija in mir. Zares pa bi me osrečilo, če na tem planetu ne bi bilo več nobenega čutečega bitja, ki bi trpelo.

Kaj trenutno najbolj zaposluje vaše misli? Res pišete knjigo poezij?

Trenutno najbolj zaposluje moje misli petje in samo petje, začela sem namreč javno nastopati s programom klasične glasbe in za to je potrebno veliko dela, osredotočenja in discipline. To, da sem doživela operni debi v ljubljanski Operi.

Da, pišem tudi poezijo, pravzaprav se to dogaja zelo spontano, kot da bi nekdo vodil mojo roko in samo pišem. So pa pesmi dokaj temačne in v prosti rimi. Ko bo čas za to, jih bom delila z ljudmi.

Kdor posluša vašo glasbo, začuti, kako dojemate svet. Pravite, da mora glasba nujno podati tudi sporočilo. Da njen smisel ni samo zabava.

Verjamem, da morata glasba in umetnost na sploh izobraževati, dajati ljudem širino in možnost ozaveščanja, tako dogajanj znotraj njih samih kot izven njih. Seveda pa mora biti prisoten tudi element estetskega užitka, bodisi vizualno v vizualni umetnosti in slušno v glasbi.

Kaj ste poslušali, brali, gledali, srkali kot najstnica?

Vse me je zanimalo, vedno sem bila izredno radovedna in željna izkušenj, na podlagi katerih sem se in se še vedno oblikujem. Brala nisem veliko, poslušala sem Michael Jacksona, bila popolnoma očarana od Mozartove glasbe, potem sem hotela biti darkerica, punkerica, skratka vse, kar ni bilo 'mainstream', na koncu pa sem se popolnoma posvetila petju in me drugo ni več dosti zanimalo.

Kje na poti ste se zaljubili v japonsko kulturo?

Saj sploh ne vem, preprosto mi je od nekdaj zelo blizu in karkoli oblečem, vedno mi rečejo, da spominjam na Japonko. Ravno danes sem imela koncert s kolegom v slovenski Filharmoniji in sem oblekla obleko, ki res z ničemer ne spominja ne na kimono ne na Japonsko, pa so vsi takoj v en glas rekli, da sem kot gejša. Verjetno sem res živela v prejšnjem življenju na Japonskem, kaj pa vem!

In potem je tu vaša velika ljubezen do živali. Zakaj ste se odločili iti po tej poti? Se počutite, kot da niste imeli izbire? Bi lahko rekli, da je opozarjanje na pravice živali vaše poslanstvo?

To je povsem naravno, ker ima vsak otrok močno empatijo do živali, dojema jih kot živa čuteča bitja, joka in se odločno upira, če jih kdo muči ali če jih vidi trpeti. Pozneje to družba v ljudeh popolnoma zatre, če pa ima otrok še take starše, ki gojijo nerazumljiv predsodek do živali, se pa hitro vse obrne.

Mene so straši vedno razumeli in so tudi sami gledali na živali empatično. A žal le na tiste, na katere gleda empatično 90 odstotkov ljudi. Druge živali, ki pa so namenjene človeku za hrano, so bile spregledane tudi pri nas doma.

Nisem izbrala živali, ker bi izbirala, tako pač je in skrb za živali gre z roko v roki s skrbjo za sočloveka. Moje poslanstvo je tako, kot bi moralo biti pri vseh ljudeh – zaščititi šibkejšega, ne pa da cilj opravičuje sredstva in da smo pripadniki ideologije, kjer je močnejšemu vse dovoljeno, kjer tisti, ki ima moč, poseduje tudi pravico in prav.

Vaša zasluga je, da smo dobili prevod Večne Treblinke, ki je marsikdo noče prebrati, ker potem ne bi mogel več jesti mesa. Kako je knjiga vplivala na vas? Zakaj je bolje vedeti, kot si zakrivati oči? Ste z leti dobili debelejšo kožo ali vas stvari samo še bolj prizadenejo?

Z leti ne dobiš debelejše kože, ker sama mučenja in pobijanja na milijarde čutečih bitij letno ne bom opravičevala niti iskala razlogov, da bi si zatiskala oči in živela ignorantsko.

Boli dejstvo, da so ljudje tako otopeli, da je vse, kar znajo reči: "Hvala, raje ne, ker potem ne bom mogel več jesti mesa."

Ne razumem takega razmišljanja oziroma tega, da je nekomu gurmanski užitek pred življenjem živega čutečega bitja. To je žal tipičen dokaz karnistične ideologije, ki je močno ukoreninjena v temeljih naše družbe, je institucionalizirana in popolnoma ponotranjena. Večina pa se ne zaveda, da s takim življenjskim slogom podpira ideologijo zatiranja in iztrebljanja.

Ljudje imamo pamet, da jo uporabljamo, ne da životarimo kot roboti in se o dogmah, ki jim sledimo, nikoli ne izprašamo. Ali res ne uvidimo povezave med nasiljem do živali in nasiljem do ljudi?! Sama sem se pred leti odločila, da nikakor ne želim več živeti po vzorcih nekoga drugega.

Knjiga dokazuje, da ima nasilje nad ljudmi svoje korenine v nasilju nad živalmi. Modri ljudje so vedno vedeli, da je vse eno. Med ljudmi pa je nekako uveljavljena misel, da jih bo skrbelo za živali, ko ne bo trpel več niti en človek na planetu.

Tako mislijo ljudje, ki jim je malo mar tako za trpljenje živali kot za trpljenje ljudi. Če ti je mar, ti je mar, če ti ni, ti pa ni. In temu sem bila priča že velikokrat. Ta družba je družba, v kateri vladajo močnejši in si zaradi svojega položaja domišljajo, da jim je vse na uporabo in zlorabo.

Ko smo sami drugim na uporabo in zlorabo, se pritožujemo, ne vidimo pa, kako vsak dan tudi sami živimo po načelu 'močnejšemu je vse dovoljeno'. Veličina nekega naroda se vidi prav v njegovem odnosu do najšibkejših.

Kaj ste novega spoznali ob branju te knjige? Kaj vas je Treblinka naučila?

Ta knjiga mi je še bolj odprla oči in me pribila na tla. Spoznala sem, kako močno smo prepojeni z nasiljem in kako smo kot družba specistični. Uvidela sem, kako tudi sama vsakodnevno uporabljam specizme, ko nekomu rečem npr., da je neroden kot kura.

Torej, ko hočem nekoga degradirati, ga označim za žival. Torej žival pomeni v naši družbi nekaj slabšalnega in če ubiješ žival, ki naj po neki krščanski logiki ne bi imela duše, to ni greh. To so recimo specizmi, ki se jih prej nisem zavedala. Knjiga je res izjemnega pomena in bi moralo biti obvezno branje v srednjih šolah.

Zakaj je veganstvo edina pot, ki lahko reši človeštvo?

Sama sem veganka zgolj zaradi etičnega vidika – živalski produkti niso življenjsko potrebni za človeka, zato se mi zdi popolnoma neetično in nemoralno, da vsak dan zaradi naše prehrane umre na milijone in milijone živih čutečih bitij.

Samo v lanskem avgustu so samo v Sloveniji zaklali tri milijone živali!!! Nedopust­no in skrajni čas, da se vprašamo, ali je ta krvava tradicija res dobra tradicija, nekaj, kar je človeštvu v ponos, ali izvajamo popoln holokavst nad drugimi čutečimi vrstami! V določenih okoliščinah pa to brutalno in krvavo tradicijo zelo hitro začnemo prakticirati tudi do sočloveka. Lahko zdaj razumete, da ima to klanje živali še kako veliko povezavo v odnosih med ljudmi?!

Seveda ima veganstvo poleg etike tudi velik ekološki odtis. Hrana, ki je namenjena živalim, da se jih potem zakolje, bi lahko nahranila vse ljudi na tem svetu – kar 70 odstotkov vsega žita, ki ga pridelajo v ZDA, gre za krmo živine.

Grozljiv podatek ob dejstvu, da vsako leto umre od lakote več kot 40 milijonov ljudi! Ocenjujejo, da se za en kilogram 'govedine' porabi 15.000 do 20.000 litrov vode in kar devet kilogramov zrnja!

Za primerjavo: za en kilogram sojinega tofuja se porabi 1800 litrov vode. Ali drugače – na enem hektarju zemlje se 'pridobi' 50 kilogramov govejega mesa oziroma štiri tone jabolk ali osem ton krompirja oziroma deset ton paradižnika. EU pa še vedno vztrajno vsako leto nameni kmetijski politiki enormne količine denarja za industrializacijo kmetijstva in manj kot 10 odstotkov tega zneska za pridelavo sadja in zelenjave.

Deževni gozd se krči zaradi pašnikov, živinoreja je glavni vzrok onesnaženja voda in 50 odstotkov pitne vode se nameni za masovno živinorejo. Problem govedoreje je tudi metan, ki predstavlja 20 odstotkov celotne emisije. Ljudje se tudi ne zavedajo, da v masovni živinoreji pristane več kot polovica svetovne proizvodnje antibiotikov, ki jih uživalci mesa pojedo skupaj z mesom.

In če sklenem, ker ljudje velikokrat rečejo, da sami z veganstvom ne bi nič vplivali na zmanjšanje klanja – odločitev za veganstvo enega samega človeka lahko prepreči trpljenje in zakol 900 živali in pol tone rib!

Na področju zaščite živali se vse premika zelo počasi ali sploh ne, ker ni politične volje in ker je udobneje vztrajati pri starem. Zdaj po etičnosti in zakonodaji zaostajamo že za državami, ki jih imamo v last­ni samopomembnosti za manj razvite. Nazadujemo?

Slovenci imamo državo, kakršno smo si ustvarili oziroma pustili drugim, da jo ustvarjajo za nas, medtem ko smo nemo opazovali, ker smo očitno vajeni, da smo tihi in 'boga' boječi.

Pri nas ni volje za nič, zato tudi poti ni. Voljo imajo zgolj tisti, ki si hočejo nakrasti in sebi stlačiti v usta vse in še več kot zmorejo zaužiti, preostali pa smo tiho in gledamo, ko nas ropajo pri belem dnevu. Ne razumem tega, še manj pa razumem, kako si državniki dovolijo tak odnos do ljudstva.

V enemu zadnjih intervjujev ste povedali, da se nagibate k temu, da bi otroka raje posvojili. Kaj bi rekli ženskam, ki se tako obupno trudijo zanositi, pa ne gre, in se spuščajo v drage, dolgotrajne in tvegane postopke umetne oploditve?

Na svetu so pari, ki ne morejo imeti otrok, in otroci, ki nimajo staršev. Nimam več kaj dodati.

Zakaj ste radi ženska? V čem je ženska moč? In moška?

Že od malega sem bila vedno zelo zadovoljna, da sem ženskega spola. Nikdar si nisem želela, da bi bila moški, niti za en dan ne.

Ženska v sebi nosi naravo, ravnovesje, lahko postane mati. Seveda pa brez moškega ne more roditi in tu je nekako moč moškega največja.

Sicer pa ni vse tako črno in belo: je veliko žensk, ki so se oddaljile od svoje resnične narave in so moški, ki so veliko bolj občutljivi in čutni od žensk. Ne bi rada delala krivice moškim, ker bi bilo brez njih grozno dolgčas.

Nekoč ste tudi rekli, da bi radi imeli nadnaravne moči – katero posebno sposobnost bi si želeli?

Uh, kaj pa vem ... Mogoče tisto, da se s prstom dotakneš človeškega čela in je ta človek nato sposoben dojeti in doumeti vse, kar povzroča drugim s svojim življenjskim slogom, ter se posledično spremeniti. Seveda bi se dotaknila najprej svojega čela, ker imam še veliko urediti pri sami sebi v odnosu do drugih in ne nazadnje do same sebe.

Katera je vaša življenjska lekcija? Česa se morate po vašem mnenju v tem življenju še naučiti?

Najti in ohraniti notranji mir in ravnovesje. Da me stvari ne bi preveč hitro vrgle s tira, da si ne bi gnala k srcu vsega, kar se na tem svetu dogaja, in se za vse to dogajanje počutila krivo.

Verjamete v višjo silo? V čem je smisel lepih in malo manj lepi stvari? Smisel sploh je?

Velikokrat se vprašam, kaj je smisel sploh, ko gledam toliko gorja na tem svetu. Seveda verjamem v višjo silo, predvsem verjamem v karmo in v to, da žanješ to, kar seješ – slej ko prej.

Pravite, da nočete, da se vas imenuje borka, ker ima beseda negativen predznak. In sami s sabo, se včasih bojujete in zakaj?

Temu raje rečem družbena angažiranost. Nočem se boriti, hočem osveščati, dati možnost ljudem, da se svobodno odločajo. Ker če ne vedo, se ne morejo svobodno odločati.

Sama s sabo pa se bojujem že od nekdaj, ker zelo dobro vem, kdaj delam napake, in si težko odpustim. In ko se trudim biti boljši človek, pa mi ne uspe, imam kar velike težave sama s sabo, ker mi ni jasno, zakaj je to tako težko – biti brezpogojno dober in neškodljiv.

Zdaj ste aktivni v kampanji Za Slovenijo brez krzna. Zadnja stvar, ki jo potrebujemo Slovenci, je zagotovo krzno.

Z Vegansko iniciativo smo se odločili, da bomo skušali v Sloveniji dokončno ukiniti še zadnjo farmo, kjer imajo živali zato, da jih ubijejo za krzno. Naslednji korak pa je, da bi dosegli, da se ukine tudi prodaja krzna.

Ljudem se upira krznarska industrija in klanje živali za neki lažen glamur in prestiž. Krzno je tudi daleč od tega, da bi bilo ekološko. To je navadno zavajanje javnosti, saj je za to, da koža ne bi strohnela, treba uporabiti zelo agresivne kemikalije.

Je kaj upanja, da se bo sramotni zakon, ki živali obravnava kot stvari, sploh kdaj spremenil?

Treba je delati v tej smeri. Tako kot so bili včasih temnopolti ljudje lastnina in sužnji, pa danes niso več, sem prepričana, da bo prišel čas, ko bomo spoznali tudi druge vrste, ki so prav tako čuteča bitja kot mi, za osebe in individuume. To pa se bo zgodilo, ko bo karnistična ideologija padla. Vse je v naših rokah, sprememba mora postati najprej vsak posameznik.

Kaj pa se je v zadnjih letih na področju varstva živali vseeno spremenilo na bolje?

Predvsem se spreminja odnos javnosti do mučenja in trpljenja živali. Danes so nam vse informacije na voljo in izgovori v slogu 'nisem vedel' ne zdržijo več.

Čeprav smo še daleč od dneva, ko se bo večini ljudem zdelo enako nedopustno klanje pujsov, teličkov, ovac, kokoši za hrano, kot se jim danes vsaj v EU zdi nedopustno klanje psov. Ali kot to zelo nazorno opiše Melanie Joy v knjigi z naslovom – Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave.

Vas je kdaj strah, ker drugim stopate na prste?

Ne. Postaviti se za pravico in življenja drugih me ni strah. Moje življenje ni nič več pomembno od življenja drugih in že od malih nog nisem imela želje, potrebe ali strahu, da bi se skrivala za anonimnostjo. Moje besede in dejanja imajo ime in priimek.

Sicer pa sem zelo ponosna na društvo za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, saj v njem delujejo izjemno srčne in pogumne osebe, ki so brezpogojno predane dobrobiti za živali.

Kako zelo uživate kot del projekta X Factor?

Zelo. Ob strani imam izjemno sposobno ekipo POP TV-ja in pa dva enkratna prijatelja – Aleša in Damjana.

Tina Torelli, fotografije: arhiv Pop tv, osebni arhiv, Sašo Radej, arhiv Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja