Iz fanta napraviti moža

Obstaja neka skrivnostna energija, ki prehaja z očeta na otroke. Kadar moške energije ni, ustvarjanje ni mogoče niti v človeški duši niti v svetu. Če ni očetovske energije, nastane v duši vrzel, ki je ne more zapolniti nič drugega.

19. 2. 2015

Mati pooseblja ljubezen, oče modrost. Oče naj bi bil vzor premišljenosti, odločnosti, pokončnosti, načelnosti, iznajdljivosti, spretnosti, vztrajnosti in moči, ne le fizične, temveč tudi notranje. S temi lastnostmi bi bil spoštovanja vredna avtoriteta. Če deček teh vzorov nima, je precej verjetno, da teh lastnosti ne bo razvil. Če te lastnosti opaža pri materi, bo to gradilo njegovo podobo ženske in ne moškega, torej njega. Morda bo drobce tega osvojil, a ne kot del lastne identitete; zdelo se mu bo, kot da to ni resnično njegovo.

Oče kot vzornik je sinu izredno pomemben. Če ni takšen, si fant vzornike nezavedno išče drugje, morda ga najde v voditelju kake tolpe in se podredi njegovi avtoriteti ... Občutenje avtoritete preprosto potrebuje, da bi lahko zavzel odnos do nje. Ves kriminal je skoraj v celoti posledica 'manjkajočega očeta«' in dejstva, da možje nikoli niso prerasli miselnosti fanta.

Če je vez z očetom šibka, bo fant vedno negotov glede lastne moškosti, njegova samozavest bo prizadeta. Težko jo bo s čimerkoli drugim ustrezno okrepil, kajti temeljnih moških vedenjskih vzorcev pozneje ni lahko nadomestiti.

Fant in pozneje moški, ki se nikoli ni srečal z resnično notranjo avtoriteto, zunanjo avtoriteto doživlja kot nekaj zunanjega, vsiljenega. Ne pozna duhovne avtoritete, ki jo moški pridobi s sposobnostjo in odgovornostjo, zato nikoli ne pomisli, da bi jo lahko našel tudi v sebi. V avtoriteti nikoli ne vidi notranje modrosti, temveč le zunanjo prisilo. Zato jo tudi sam manifestira le na takšen, neustrezen način.

Očetovska rana je tako globoka in vseprisotna v tako številnih delih sveta, da bi njeno zdravljenje pomenilo najkorenitejšo družbeno reformo, kar si jih je mogoče zamisliti. Ta rana je skrito ozadje večine pojavov, kot so kriminalna dejanja, militarizem, pohlep, tekmovalnost in nestabilnost družin.

Moški iz fanta ne nastane kar sam po sebi, temveč to postane ob pravi vzgoji. Prav zato je 'polnokrvnih' moških malo. Da bi se rodil moški, se mora fant preobraziti, to pa se zgodi skozi naporen proces težkih preizkušenj fanta, ki kot deček umre, v ognjeni preizkušnji pa dokaže, da je fantovstvo prerasel in se lahko meri z možmi. Vzgoja dečka je bila zato pri starih narodih vse kaj drugega kot vzgoja deklice. Nujen del vzgoje fantov, denimo pri Indijancih ali Grkih, je bila šola preživetja, končni zrelostni izpit pa je bil obred iniciacije, ki je fanta prerodil v moža. Tega danes ni več in ker fantje nimajo pravih priložnosti, da bi zrasli v zrele može, je prizadeta vsa družba. Nezrelost moških se kaže v neustreznih odločitvah mož na položajih, ki seveda vplivajo na življenje celotne družbe.

Vzgoja fantov je pravzaprav učni proces za obvladovanje moči. Moški mora moč spoštovati, sicer ga skoraj vedno uniči. Zato je za fanta silno pomembno spoznati, kaj pomeni ustrezno uporabljati moč, sicer bodo svojo moč zlorabljali ali pa jo sovražili in se je izogibali – oboje pa je za skupnost slabo.

Namen vzgoje fantov je dečka ločiti od zaščitniške ženske energije in mu omogočiti, da moškost doživi kot nekaj svetega. Doživeti mora napore, težave, boj ter spopad s samim seboj; le tako bo lahko spoznal meje svoje moči, se spoštljivo soočil z neracionalnim, nezavednim ali divjim ter pridobil ustrezno širino. Služenje vojske je nekoč, denimo v nekdanji Jugoslaviji, predstavljalo dober zrelostni izpit za fante.

Narava dela se je z leti močno spremenila. Danes je delo predvsem služenje denarja, ubadanje z abstraktnimi stvarmi, ob celodnevnem sedenju za računalnikom in s telefonom v roki. Ker moški ne najdejo svoje resnične osebne vrednosti, jo skušajo dokazati s pridobivanjem denarja, s kopičenjem stvari, ki jih lahko kupijo, in z razkazovanjem svoje 'moči'. Tako zapravijo življenje neustvarjalno, neproduktivno, v hvalisavih dejanjih, s katerimi poskušajo dokazati, da so 'mači'. Postavljajo se s številom ženskih trofej, ob katerih izčrpavajo svojo moško moč. A vse to v resnici kaže na njihovo nezrelost in prikrivanje občutka notranje ničvrednosti.

V praznino v sebi, ki je posledica prikrajšanosti za moški lik, se zlivajo napačni vzori in fantazije, zato se veliko moških ne zna motivirati. Če pa že imajo kako motivacijo, je ta povezana z denarjem, spolnostjo ali oblastjo. Nobene notranje motivacije nimajo in brez zunanjih spodbud pravzaprav ne vedo, kaj bi s svojim življenjem radi storili.

Moškost, ki jo srečujemo danes, nekateri imenujejo plitva moškost. Je stranski produkt kapitalizma. Trdota, pogum, uspešnost, samozavest, inteligenca, iznajdljivost, brezobzirnost in brezčutnost ter usmerjenost izključno v materialnost so njihovi najpomembnejši atributi. Tem ciljem moški brez pomisleka žrtvujejo svoje čustveno življenje in svojo duhovnost. Takšni moški ne morejo biti nosilci napredka niti jedro srečnih družin.

Zoran Železnikar, www.prisluhni.si

Celoten članek lahko preberete v februarski številki revije Sensa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri