Iskrenost do sebe

Vse se začne in konča pri nas samih. Pri svojih odločitvah, kako bomo določeno situacijo sprejeli, kako bomo začutili ljudi okoli nas, kaj si bomo o njih mislili. Ponavadi se počutimo izpolnjene, srečne, zadovoljne, ko od drugih oseb dobimo pozitivne informacije.

7. 2. 2014

V kolikor pa se situacije v življenju ne odvijajo po naših pričakovanjih in v kolikor se ob ljudeh ne počutimo sprejete, upoštevane, ljubljene....lahko začnemo misliti in čustvovati na način, ki našega psihičnega stanja ne izboljšuje, ampak kvečjemu slabša, če tako seveda izberemo.

Kaj ponavadi takrat počnemo sami s seboj in z drugimi?

V tem silnem občutenju jeze in nemoči postanemo zadirčni na druge, da so krivi za naše slabe občutke. Postajamo vedno bolj togi v razmišljanju. Utapljamo se v žalosti in vrtimo se v krogu nenehnega spraševanja: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj mi ljudje delajo krivico? Ne vidimo sebe, vidimo samo druge in naše razlage o njih, ki pa so negativne.

V takih trenutkih imamo namreč lahko občutek, da se nam negativna čustva (jeza, žalost, bes) in misli (poglej ga/jo kako je nesramen/a...) zgodijo same od sebe.

Določeni ljudje pa se v takih trenutkih zaprejo vase in so do sebe nasilni, grajajo se, ker se tako počutijo. V smislu obtoževanja sebe, sej si res neumen/a, grd/a, zato te drugi niti ne pogledajo.

Je to, da vidimo druge kot krivce za naše negativne občutke in da druge ali sebe obtožujemo res edina razlaga dejstva, da nas drugi ne opazijo?

Kaj se takrat dogaja v naši notranjosti?

Pomembno je, da se zavedamo, da se MI tako počutimo in te naše občutke lahko spremenimo samo MI in nihče drug. MI imamo občutek, da nimamo vpliva, da smo nemočni. Na tej točki je pomembno zavedanje, da imamo občutke nemoči  zaradi določenih procesov, ki se odvijajo znotraj nas in ne zaradi tega, ker so nam drugi nekaj storili.

Imamo občutke nemoči, ker se tako počutimo ob odzivu drugih oseb in točno ta naš odziv lahko spremnimo, točno TO naše doživljanje lahko spremenimo. To je ključ do spremembe.

Glede na to, da izhajam iz prepričanja, da imamo v življenju vedno možnost izbire, vem, da lahko izberemo tudi drugače. Svojo miselno in čustveno naravnanost lahko obrnemo v drugo smer in sicer namesto proti drugim jo obrnemo vase na nenasilen način. Spremenimo lahko namreč samo sebe oz. naše misli in občutke. Drugih ljudi namreč prav zares ne moremo spremeniti, če si sami tega ne želijo.

Torej, kaj takrat storiti drugače? Storiti drugače pri sebi in ne pri drugih.

Na kakšen način doseči spremembo pri sebi?

Prvi korak je vsekakor iskrenost do sebe. Iskrenost do sebe, da si priznamo, da je odgovornost za naše občutke naša, da samo mi sami lahko spremenimo svoje občutke in misli.

Pomembno je, da si vzamemo v teh težkih trenutkih čas zase, da se poglobimo vase in da si dovolimo občutiti to negativno čustvo. Včasih so čustva med seboj povezana in za jezo lahko občutimo žalost ali strah. Nič se nam ne bo zgodilo, če si bomo dovolili občutiti ta naša negativna čustva, kajti le ozaveščanje in stik z njimi nas lahko pelje naprej k razrešitvi težave. V kolikor pa teh čustev ne občutimo in jih potlačimo vase, če se torej z njimi ne ukvarjamo, se samo kopičijo v našem telesu in v kakšni drugi podobni situaciji »butnejo« iz nas. In če še naprej delujemo po tem vzorcu, se naše telo napolni teh negativnih čustev, kar lahko posledično pripelje do bolezni.

Dobro je, da vemo, da lahko gremo še globje vase, da »pogledamo«, kaj je pod temi čustvi, kaj ta čustva napaja oz. da si dovolimo občutiti svoje potrebe.

Kaj so naše potrebe?

W. Glasser v svoji knjigi »Kako vzpostaviti učinkovit nadzor v svojem življenju?« na str. 5 piše tako: V življenju nas vedno nekaj žene – in to je dokaz, da živimo. Redkokdaj je kdo tako sproščen, da v sebi ne bi čutil nečesa, kar ga opozarja in kliče po potešitvi. V naše gensko navodilo, se pravi v naše pravo jedro obstoja, je vgrajena skupina osnovnih potreb, ki jih moramo non-stop zadovoljevati. Temeljna za preživetje je na primer potreba po dihanju. Ko nam začne zmanjkovati zraka, postane vse drugo nepomembno. Vse naše potrebe, temeljne in druge, so nujne, saj se hitro zavemo vsake, ki ni zadovoljena. Ko pa se je zavemo, nam ne preostane nič drugega, kot da se potrudimo potešiti jo.

S tem, ko si torej dovolimo občutiti to negativno čustvo lahko šele ozavestimo, katera naša potreba ni bila zadovoljena, kaj smo v tisti situaciji potrebovali, pričakovali od drugih. Npr.  Imeli smo željo, da bi nas drugi sprejeli, po stiku z drugimi ... torej potrebo po ljubezni, varnosti. Super in, ko to ugotovimo, da takrat, ko nas niso opazili, naša potreba po ljubezni ni bila zadovoljena, in v kolikor si želimo spremembe, je sedaj pravi trenutek, da si »pogledamo v oči« in naredimo to spremembo.

Naredimo jo tako, da sami poskrbimo za zadovoljitev svoje potrebe, v našem primeru  vzpostavimo stik z drugo osebo tako, da se izrazimo, da spregovorimo o svojih čustvih in potrebah in kaj natančno pričakujemo od nje. Torej uporabljamo »jaz sporočila« in (ne kritiziramo in obtožujemo drugih) potem prepustimo odločitev drugemu ali bo upošteval naše želje, je njegova odločitev, vsak ima namreč svobodno voljo.

Vsekakor pa je priporočljivo, da delamo na sebi v tej smeri, da se poglabljamo vase in se opiramo na svoje pozitivne občutke. Spoznali bomo, da je ljubezen, ki jo iščemo zunaj, že v na samih. Zato si dovolimo to ljubezen v sebi tudi občutiti, se odpreti zanjo, jo sprejeti. Tako vzpostavljamo stik s seboj in napolnimo se z ljubeznijo, ki je v nas.

Spoznavanje sebe v smislu, da si dovolimo poglobiti vase in odkriti vzroke za naše nasilno vedenje ter spremembo v vsakdanjem življenju res izpeljati, je pot, ki nas vodi do svobodnega življenja.

Katja Hrabar, univ.dipl. socialna delavka

www.theta-therapy.net

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri