Intervju z Alenom Kobilico: Sprejemati in delati dobro

Velike preizkušnje v življenju so po navadi tiste, ki nam prinesejo največje darove in spoznanja. Alen je konec leta 2008 po operaciji izgubil vid (začasno, kot pravi, saj je vendar vse v življenju začasno!), hkrati pa sprevidel marsikaj in zakorakal po poti uresničevanja mnogih novih ciljev.

3. 6. 2015

Ob pogovoru z Alenom Kobilico – svetovno priznanim manekenom, podjetnikom in paratriatloncem, skorajda ne opaziš, da sveta ne vidi tako kot večina ljudi. Na to, da ne vidi s fizičnimi očmi, te spomni le ugasnjena luč v stanovanju, a njegova osebna energija oddaja močnejšo luč od tiste na steni. Kaj je v resnici slepota? To, da ne vidiš oblike v materialnem svetu ali to, da ne vidiš smisla in resnice v življenju? Alen v tem trenutku morda res ne vidi mize, gozda ali obrazov mimoidočih, občuti pa vse okoli sebe na drugih ravneh mnogo bolj kot marsikdo, ki gleda s fizičnimi očmi. In prav tako vidi mnogo bolj kot marsikdo med nami tudi smisel v življenju. Zato izraz slepota zanj sploh ni primeren.

V coni udobja ne zraste nič lepega

Alen poskuša odstirati temne oblake v življenjih številnih otrok. Na isti dan, na katerega je izgubil vid, je tri leta pozneje ustanovil center Vidim cilj. Datumi so sovpadali popolnoma nenamerno, ali gre za golo naključje ali ne, presodite sami. Vidim cilj je center, namenjen slepim in slabovidnim otrokom, pa tudi paraplegikom, otrokom s cerebralno paralizo in drugimi gibalnimi motnjami. Trenutno je v centru že okrog 80 otrok, ki se ukvarjajo s plavanjem, smučanjem, letos pa bodo poskušali še s tekom in triatlonom.

"Smo center športnikov, ki imajo neko telesno okvaro, vendar bistvo ni v samem športu, temveč v socializaciji otrok skozi šport. Pomembno je, da se otroci družijo, naučijo etike, vztrajnosti, discipline in drugih osnovnih načel, ki dvigujejo njihovo samopodobo in samozavest, da se lahko v življenju srečujejo z izzivi, ki jim jih prinaša. Cilj je, da otroci postanejo soustvarjalci družbe in ne njeno breme. Hvaležen sem svoji izvrstni ekipi, ki z veliko srčnostjo soustvarja to čudovito zgodbo."

Naš najboljši paratriatlonec in 4. najboljši na svetu v letu 2014 se že vneto pripravlja na letošnje evropsko in svetovno prvenstvo. V marcu je v Južni Afriki dosegel prvo slovensko zmago v svetovnem pokalu v elitnem paratriatlonu. "Šport, morda že klišejsko rečeno, je svojstven ventil ali katarza. Najpomembnejše se mi zdi to, da se lahko skozi šport naučim obvladovati svoje telo v času in prostoru. Dober občutek je, če lahko narediš, kar si želiš, ko so vsi gibi lahkotni, ko je vse preprosto in imaš dovolj energije, kar je prav tako pomembno v življenju. Ko 'odtečeš' in postanejo vsi 'problemi' v življenju zgolj lahkotni izzivi.

V mojem primeru pa gre še za eno pomembno učenje, to je učenje zaupanja. Najprej moram zaupati samemu sebi, potem pa partnerju, s katerim tekmujem. Moj partner je nekdo, ki ga praktično ne poznam, nikoli ga nisem videl, a mu zaupam svoje življenje, saj plavam, kolesarim (tudi preko 70 km/h), tečem, pa tudi smučam v neznano. Jaz zaupam samemu sebi, on prav tako zaupa sebi, jaz mu zaupam svoje življenje, on prevzame odgovornost zame, skupaj pa imava pogum, da nekaj narediva, ter željo, da narediva najboljše in premikava meje. Če bi tako delovali v vsakodnevnem življenju, v partnerstvu ali službi, če bi država in svet delovala tako, da bi si ljudje zaupali, imeli dovolj poguma za 'tek v neznano' in vlagali vso energijo v ustvarjalnost, bi bil svet mnogo lepši.

Ljudje pa smo vse preveč radi v coni udobja in se bojimo spusta v neznano, kar je po eni strani sicer razumljivo, vendar v coni udobja ne zraste nič lepega. Moraš iti do roba in tudi čez, tam se dogajajo veliki premiki in tam lahko spreminjaš svet. Večina ljudi vse prevečkrat ostane ujetih, ker je pač 'fajn' biti doma na kavču pred televizijo. A jaz pravim, da ni hudo, če ne vidiš, hudo je, če nimaš vizije in želje po življenju."

Sprejemati in delati dobro

Alen je kot maneken deloval v vseh glavnih prestolnicah, sodeloval z najvidnejšimi svetovnimi znamkami v modi ter ustvaril številne znane kampanje. Še vedno vodi tudi svojo modno agencijo. "Ne bi rekel, da prej nisem ničesar dajal ljudem. Sem, vendar drugače, v drugih okvirih in ne na očeh slovenske javnosti. Res pa nisem imel časa za druge stvari, za katere ga imam zdaj. Morda se sliši smešno, vendar se ne ukvarjam toliko s tem, ali je bilo to, kar se mi je zgodilo, z namenom ali ne. Moj trenutek, v katerem živim, nima prostora za pretirano razmišljanje o tem, sprejmem stvari, ki mi jih življenje ponuja v tem trenutku, in poskušam delati najboljše. Prihodnost pa bo povedala, kar bo želela." Tarnanje nad življenjskimi situacijami ali smiljenje samemu sebi po Alenovo ne pride v poštev niti pod točko razno.

Vse, kar danes počne, ne bi bilo mogoče brez podpore. "Če v življenju nekaj daješ in to počneš brez pričakovanj, tudi dobiš darove in podporo nazaj. Stvari, ki jih počnem tako pri centru Vidim cilj kakor pri paratriatlonu, zahtevajo ogromno finančnih sredstev, ki jih sam ne bi mogel speljati. Tu mi izjemno pomagajo moji podporniki in veliko posameznikov. Pri neprofitni organizaciji, kot je Vidim cilj, je podpora še toliko bolj pomembna. Zadal sem si namreč, da noben otrok ne bo plačeval ne članarine in ne tečajnine."

Poleg drugih projektov se v zadnjih letih ukvarja tudi z motivacijskimi govori, s katerimi poskuša ljudem pomagati, da so v življenju srečnejši in uspešnejši. "Pred nedavnim sem si dal izdelati astrološko karto, ki je med drugim pokazala, da sem guru (smeh) ... Kakorkoli že, če lahko komu pomagam s tem, kar govorim in počnem, sem zelo vesel. In sodeč po odzivu ljudi moje besede dobro vplivajo na druge." Njegovo astrološko znamenje je devica, ki je znamenje služenja in pomoči ljudem. Naključje?

Mar ni vsaka stvar vendarle z namenom in za nekaj dobra? "Ne vem, sem pa že ugotovil, da je to, da ne vidim, dobro za to, da imam brezplačen mestni avtobus (smeh). Cel dan se lahko vozim po mestu brezplačno, to je res dobro! No, bojda bodo še to ukinili in potem bom moral spet iskati nov namen te izkušnje (smeh)."

Biti vegan ne pomeni komplicirati

Ena od sprememb na njegovi poti je bil tudi drugačen odnos do hrane in prehranjevanja: "Vegansto je ena od zelo lepih stvari, ki sem jo med drugim dodal svojemu življenju po svoji izkušnji. Takrat se je to zgodilo praktično čez noč. V meni se je porodila želja, da bi jedel najboljšo hrano. V prvi vrsti zato, ker imam rad sebe. Prav je, da človek najprej želi dobro sebi, saj lahko le tako želi dobro tudi drugim. V drugi fazi pa je prišlo še osveščanje o etičnih razlogih do živali. Ni pomembno, s katere strani prideš, vsak pride s svoje, cilj pa je enak."

Pred tem je pojem zdravega življenja dojemal bolj v športnih okvirih: "Pojem zdrave prehrane je zelo siv in neotipljiv. Vsi pravijo: Jejte čim več zdrave hrane, nihče pa konkretno ne pove, kaj to pomeni. Opažam, da zdrava hrana pomeni vsakomur nekaj drugega, nekomu že to, da ne jé čipsa. Sam poskušam, če se le da, jesti ekološko. Zato pravim, da sem bio vegan, ker se mi zdi oznaka bio oz. ekološko v današnjem svetu, polnem pesticidov, herbicidov, gensko spremenjenih organizmov, motilcev hormonov in drugih strupov, zelo pomembna. Seveda ni vedno preprosto.

Kadar sem doma, si lahko privoščim vse ekološko in vegansko, torej brez živalskih sestavin. Ko pa grem na pot, mora ekološkost malce počakati. Moj ritem priprav in tekmovanj me pelje po krajih, v katerih si ne morem oz. bi si zelo težko zagotovil popolnoma ekološko hrano, to bi mi vzelo toliko energije in napora, da je vprašanje, ali bi si na koncu s tem res koristil. Poskušam tudi, da so stvari vedno veganske, v nekaterih primerih, če res ni druge možnosti, sprejmem kak kompromis. Tam, kjer imam nadzor nad stvarmi, tako kot v domačem okolju, pa so zadeve striktne."

In ne, to, da je vegan, ne pomeni, da komplicira, niti ne razmišlja obsesivno o hrani: "Menim, da je pretirana obsedenost s hrano prav tako škodljiva – ko se ljudje ukvarjajo samo še s tem in se povsem zapletejo. Sam sem se očitno že toliko avtomatiziral, da nezavedno izbiram 'prave' stvari, čeprav o hrani ne razmišljam pretirano." In to tudi ne pomeni, da Alen ne uživa v hrani, nasprotno: "Ne gre za to, da bi nekaj na silo natrpal vase samo zato, da bi lahko zdržal še nekaj naslednjih ur, temveč za uživanje v okušanju in različnih okusih. Znan sem po tem, da zelo dolgo jem, ker vsak grižljaj tako prežvečim, da ga na koncu praktično spijem. Vendar resnično uživam v tem in hrana je zame prav poseben obred."

Veganstvo mu je predstavila takratna partnerica Karin, ki je naredila enak korak. Rekel ji je: "Super, toda jaz sem v prvi vrsti nekdo, ki ima rad življenje in je rad vesel. Če zaradi te hrane ne bom srečen, je ne bom jedel. Po enem mesecu pa se je izkazalo, da ta hrana ni le boljša od vsega, kar sem do tedaj jedel, temveč je tudi veliko bolj raznolika in okusnejša. Tako me je prepričala tudi s tega vidika. Včasih sem menil: če imam na eni strani na voljo nezdravo in okusno hrano, na drugi pa zdravo in neokusno, bom še vedno izbral okusnejšo, če bi imel od nje večji užitek. Zdaj pa je tako, da je okusnejša hrana tudi tista, ki je bolj zdrava in pridelana ekološko. Konvencionalno jabolko iz trgovine se npr. sveti in se lahko vanj pogledaš kot v ogledalo, ko pa vanj ugrizneš, je, kakor bi ugriznil v stiropor. Medtem ko ekološko morda ni videti popolno, ima pa poln okus."

Vredno je vase nalivati 'čisto gorivo' in hkrati poskrbeti za okolje in planet

Alen je skupaj s Karin in še dvema soustanoviteljema kmalu po svoji izkušnji ustanovil podjetje Organika + , podjetje z lastno proizvodnjo in distribucijo ekoloških in veganskih izdelkov brez rafiniranega sladkorja, s sporočilom, naj ljudje začnejo vlagati vase. Slovenijo in tujino navdušujejo predvsem s svojimi ekološkimi sladoledi Indy&Pippa, ki so prav tako brez živalskih sestavin in rafiniranega sladkorja.

Vredno bi bilo namreč tudi vase nalivati 'čisto gorivo' in si z ekološko pridelano hrano zagotoviti vitalno energijo, hkrati pa skrbeti za okolje in naš planet. Poudarja, da je pomembno biti pozoren tudi na kakovost tovrstnih izdelkov: "Tudi znotraj veganske in ekološke hrane lahko najdemo mercedesa ali fička."

Poleg sestavin živalskega izvora Alen ne uživa rafiniranega sladkorja: "Pred kratkim se mi je zgodilo, da sem ugriznil v sladico z belim sladkorjem in sem začutil mravljince ter razbijanje srca. To se zgodi, če telo ni več vajeno 'belega strupa'. Očitno je bila moja napaka, saj kar predvidevam, da če je sladica veganska, ima tudi primerno sladilo in ne belega sladkorja. Veganstvo torej še ne pomeni ničesar.

Zdaj so vsi zavohali, da je vegansko in eko 'kul' in zdaj je mnogo izdelkov na trgu, ki se prodajajo samo zato, ker je to nekaj 'in'. S tem naredijo veliko škode. To, da imaš v sladici ekološki beli sladkor ali ji nadeneš naziv brez glutena, še ne pomeni, da je zdrava. Tudi cenovna razlika je opazna že pri različnih sladilih, nekatera so lahko veliko ugodnejša v primerjavi z bolj kakovostnim javorovim ali grozdnim sirupom. Zaradi večje kakovosti ekoloških sestavin so lahko potem nekatere zdrave sladice tudi dražje. Vendar s tem, ko poješ eno res kakovostno polnovredno torto, dobiš tudi mnogo več hranil."

Če vlada prepričanje, da veganstvo ni primerno za telesno dejavne ljudi in športnike, je Alen kot paratriatlonec v svetovnem vrhu dokaz, da ni tako. "Pri ekstremnih naporih, kakor je triatlon, pri katerem je izguba energije toliko večja, se pač poveča vnos hrane. Razliko pri telesnem počutju od prehoda na vegansko prehrano občutim predvsem v tem, da me nič več ne 'maši'. To pomeni, da vse lepo teče skozi telo, da telo diha. Prej me je pri večjih naporih na določenih točkah nekaj stiskalo. To je bilo verjetno povezano z mlekom, ki sem ga prej dosti spil. Mleko je znano po tem, da maši oz. povzroča sluz in poškoduje arterije.

Takšna je vsaj moja izkušnja s kravjim mlekom – odkar sem ga zamenjal za rižev ali ovseni napitek, se počutim veliko lahkotneje. Da kdo v tem času, ko imamo tudi znanstvene dokaze, reče, da je mleko zdravo za telo, se mi zdi nesmiselno. Sicer pa: tako kot je materino mleko dobro za dojenčka, je tudi kravje mleko dobro za telička. Po kateri logiki pa naj bi krava proizvajala mleko za človeka?"

Ali mora pravi moški res pojesti kakšen zrezek? "S stereotipi se res nisem nikoli ukvarjal. Kakršno energijo daješ okolju, takšno tudi dobiš nazaj. Vsi, ki vedo, kako se prehranjujem, s tem nimajo nobenih težav, kakor jih nimam tudi sam. Nikogar ne obsojam, vsak ima svoje razloge, enako pa pričakujem tudi z druge strani. Če me vprašajo, z veseljem povem svoje mnenje, sicer pa se poskušam o tem čim manj pogovarjati, saj menim, da se mora vsak sam pripeljati do svojih zaključkov. To se mi zdi bistveno v življenju na vseh področjih."

Bistvo je očem prikrito

V času, ko ne vidi, so se mu izostrila vsa druga čutila in nadčutila, razvil je sposobnosti uporabe 'notranjega vida', kar je tudi svojstvena prednost. Začuti bistvo, ki je očem prikrito, in človeka prepozna po njegovi energiji in besedah. "Dejstvo je, da smo ljudje vizualna bitja, to še vedno opažam tudi pri sebi. Verjetno zato, ker sem odraščal v videčem svetu. Da bi rekel, da mi je zdaj pomembna zgolj in samo vsebina, tudi ni res. Definitivno gre za medsebojno povezavo – lepa vsebina se odraža tudi v zunanjosti.

Kar ne pomeni, da je nekdo fizično 'popoln', temveč gre za energijo, ki jo človek izžareva, in to je tista prava lepota. In da, še vedno me zanima tudi zunanjost, recimo pri ženskah bi me poleg vsebine, kako govori, ritma in barve glasu, zanimalo tudi, ali ima gladko kožo, kakšne lase ima, vonj... Fizično telo nam je bilo na tem planetu dano in prav je, da poskrbimo tudi zanj."

Nikoli pa ni vesel, da česa ne vidi, saj se v vsakem primeru dogaja. "Človeštvo je brezmejno v svojem početju, žal prepogosto v negativnem smislu. Vedno imamo dva pola. Tako kot lahko iz jedrske energije naredimo nekaj dobrega ali pa uničujočo jedrsko bombo. Od nas samih je odvisno, kaj bomo naredili in na kateri pol bomo postavili svoje stopalo."

Njegovo življenje se je čez noč prevesilo iz vizualnega v svet drugih zaznav, pa tudi novih širjav. "Prej sem veliko potoval navzven, zdaj pa več potujem navznoter, v globine samega sebe. Zelo veliko sem sam s seboj. Rad sem uro, dve na dan v tišini. Takrat največ naredim, največ stvari rešim in odmeditiram. In – vedno lahko meditiram v temi, no, poglej, še ena dobra stvar (smeh)."

"Vsak dobi preizkušnjo, kakršno lahko prenese," pravi. "Veliko ljudi okoli mene mi je reklo, da tega ne bi zmogli. Sam nisem nikoli niti pomislil, da bi to pomenilo konec sveta in do krize niti ni prišlo. Zanimivo je, da sem občutil olajšanje, ko so mi povedali diagnozo: benigna (nerakasta) tvorba v glavi. Problem je bil, da je bila na 'kompliciranem' mestu. Bojda imajo ljudje v povprečju po tri takšne tvorbe v življenju, za katere niti ne vedo, saj izzvenijo, kakor npr. ciste na jajčnikih pri ženskah. Preden sem izvedel diagnozo, sem imel tako slabo energijo, nisem se dobro počutil in spraševal sem se: Ali je to življenje?

Niti enega stavka se mi ni ljubilo napisati na računalniku ali pa se javiti na telefon, pozabil sem, kako se reče mizi in podobne banalne stvari. Na pregledu krvi so mi rekli, da sem pripravljen na olimpijado, a jaz sem se počutil tako slabo in brez energije. Moja takratna zdravnica je celo izjavila, da imam krizo srednjih let (kaj za vraga?). In tako sem, ko sem končno le izvedel diagnozo, dejansko doživel olajšanje in si mislil: Super, samo da dam ven.

Glavobolov in slabosti, ki naj bi bile običajne, nisem nikoli imel, ne pred operacijo ne med njo, ne po njej. Na pregledih tega niso nikoli razumeli, niti tega, zakaj se je vse skupaj pojavilo. No, je že tako jasno, da uradna medicina ne dela celostno, saj se ne ukvarjajo z vzroki težav, temveč le s posledico. Lahko bi rekel, da so odlični mehaniki."

Naredimo svet boljši

V zadnjem času se njegovo stanje spreminja: "Po operaciji sem še videl 14 dni, potem nič, nato se mi je začelo nekaj svetlikati, skozi majhna režnja na obeh očeh zaznavam svetlobo. Aha, zdaj vem, da je prižgana luč."

Prav v tem času pa se mu je zgodila še ena nenavadna reč. Švicarska humanitarna fundacija mu je podarila novo revolucionarno napravo, ki so jo razvili japonski znanstveniki in slepim omogoča večjo samostojnost. Naprava je nameščena na naglavnem traku, na katerem so kamere in senzorji, ki snemajo okolje, osebi pa s pomočjo elektromagnetne stimulacije na čelu pustijo odtise, da lahko zazna okolico. Na svetu je registriranih skoraj pol milijarde slepih in slabovidnih ljudi. In prav on je bil (naključno?) izbran kot prvi v Evropi, ki je to napravo dobil.

"S to napravo ljudje, ki nikoli niso videli, lahko igrajo bovling. Meni pa omogoča, da lahko sam brez težav tečem na stadionu. Morda pa je namen ta, da jaz to preizkusim in predstavim svetu." Pa smo spet pri namenih ali naključjih ... Brez kančka dvoma Alen verjame, da bo slej kot prej spregledal v fizičnem smislu, tudi brez naprave. "Morda že jutri, ah, kaj jutri, morda že prej (smeh)!"

Večinoma je tako, da ljudje potrebujemo udarec po glavi, da v življenju nekaj spremenimo. Zato je njegovo sporočilo naslednje: "Ne čakaj na ta udarec, temveč začni prej. Razmišljaj malo, naredi kaj dobrega, pojej kaj 'zdravega', predvsem pa – poskušaj biti čim boljši človek, vsak dan. To bi moralo biti vodilo vseh, ki so dobili vstopnico, da se pojavijo v telesni obliki na tem planetu. Izkoristimo vendar to karto in naredimo svet boljši!"

Tekst: Ana Vehovar  

Foto: osebni arhiv

Preberite si še: Alen Kobilica: »Vegansko ne pomeni nujno zdravo.«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri