Ena od najbolj žalostnih stvari je, da si spodrežemo krila - Osebna rast - Sensa.si

Ena od najbolj žalostnih stvari je, da si spodrežemo krila

Ali veste, da omejitve, ki vas držijo nazaj, živijo v vas samih in ne v svetu, ki vas obkroža? Preučite jih in naredite prostor za življenje, kakršnega si v resnici želite.

Ena od najbolj žalostnih stvari je, da si spodrežemo krila (foto: profimedia) profimedia
16. 9. 2017

Ena od najbolj žalostnih stvari, ki jih lahko naredimo zaradi nevednosti ali strahu, je, da si spodrežemo krila. Nekateri se svobodi odrečejo zaradi varnosti, drugi, da bi ugodili bližnjim, tretji zaradi svoje podobe, kakršno želijo pokazati drugim.

Na tisoč načinov se lahko zapremo v ječo, zadušimo svoj glas ali potopimo svoje zamisli. To pogosto počnemo kar samodejno, iz nepoučenosti, ker se ne zavedamo, da imamo izbiro. Pri tem škodimo sebi in drugim, saj bo svet, vse dokler si ne bomo dopustili svobodnega izražanja, revnejši za edinstveno, avtentično manifestacijo naše biti.

Po eksistencialni terapiji, filozofsko-terapijskem pristopu, katerega začetnika sta bila v sredini 20. stoletja Viktor Frankl in Rollo May, sta svoboda in človek dva identična pojma.

Povedano drugače, mi smo svoboda ustvarjanja lastnih življenj. Brez tega pomembnega elementa se ne počutimo dovolj živi. Če imamo preveč omejitev, nismo toliko ljudje kot zgolj marionete ali celo zgolj igralci v meglenem filmu z naslovom Življenje. Dejanskost beži mimo, mi pa gledamo. Vsakdan nas nosi in mi ga sploh ne doživljamo. Kot da nas po nekih čudnih manevrih zaobide, čeprav delamo ‘vse, kar je prav’, pri čemer dragocene dni svojega obstoja oddelamo, namesto da bi jih izživeli.

Mnogim življenje mine, ne da bi se kdaj vprašali, kaj lahko naredijo, da bi se počutili bolj svobodni. Naš značaj nam že sam po sebi odredi določene okvirje delovanja. Moramo spati, moramo jesti, naša čutila imajo svoje omejitve. Telo je, kakršno je, takšnega smo dobili in prostora za korenite spremembe pri našem telesnem videzu ni, lahko pa svobodno izberemo, kašen bo naš odnos do njega. Lahko ga uničujemo ali negujemo, lahko ga ignoriramo ali v njem uživamo.

Podobno je z mislimi in občutji. Vsak od nas ima edinstvene duševne in telesne zmogljivosti, ki jih lahko razvija ali pa zanemarja.

Življenje, ki ga je vredno živeti

Iz dneva v dan se soočamo z odločitvami, ki oblikujejo naš značaj in nas določajo. To so na prvi pogled malenkosti, podrobnosti življenja … Se bom vabilu na kavo prijateljice, ki me obremenjuje s svojimi težavami, odzvala ali ne? Bom zvečer prižgala televizor ali odprla knjigo, iz katere bom izvedela nekaj o sebi? Bom počakala, da me žalost zaradi konca zveze mine, ali bom nekdanjega partnerja poklicala in mu povedala, da brez njega ne morem živeti? Si bom vzela dva dni samo zase, ali pa bom na oddih odnesla računalnik? Bi ali ne bi. Vsak dan nešteto odločitev. Na videz majhnih, a v resnici zelo pomembnih. Pri ustvarjanju celost­ne podobe življenja je pomemben vsak delec mozaika.

Jean Paul Sartre, še en dobro znani eksistencialist, poudarja, da je za lastne izbire pomembna predanost. Če nismo predani preučevanju samih sebe in dviganju ravni kakovosti lastnega življenja, nas začno najedati občutki eksistencialne krivde, praznine ali tesnobe. Korenina teh zoprnih občutkov zraste iz temeljne odločitve, da nočemo izbirati. To pomeni, da smo dvignili roke sami od sebe in da o našem življenju odločajo drugi, usoda ali nekaj tretjega. Tako se izognemo odgovornosti, pa tudi samim sebi.

Da bi se lahko pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želimo, počutili svobodni in predvsem zmožni to narediti, moramo prevzeti odgovornost za svoje ravnanje. Svoboda in odgovornost sta dve plati iste medalje. Tisti, ki ne zna biti odgovoren, tudi ne zna biti svoboden. Ko se prepuščamo avtomatizmu zunanjih okoliščin, pozabljamo, kaj je po naši oceni vredno obstoja, kakšno je življenje, ki ga je vredno živeti. Po drugi strani s sprejemanjem odgovornosti za pretekla ravnanja pridobivamo moč za sprejemanje svobodnih in odgovornih odločitev v prihodnosti.

Prepovedi iz otroštva

Ena izmed najpomembnejših stopničk na poti osebnega razvoja je osvobajanje od omejevalnih vzorcev vedenja, ki smo jih pridobili v otroštvu. Vsak med nami je odraščal v specifičnih okoliščinah, v katerih smo bili deležni tako tistega, kar smo potrebovali, kot tistega, česar nismo. Tisto, česar kot odrasli posamezniki zagotovo ne potrebujemo, so razne psihološke ovire.

Eric Berne, utemeljitelj psihoterapevtske teorije transakcijska analiza navaja cel niz takšnih prepovedi, ki se spremenijo v psihološke ovire: prepoved do življenja, mišljenja, čustvovanja, sreče, uspeha in razvoja.

Gre za tiste znane starševske izjave, kot so: Bilo bi bolje, če te sploh ne bi rodila. Tukaj nisi zato, da misliš, temveč da poslušaš. Ko te dobim v roke, boš imela res dober razlog za jok. Ti tega ne moreš, to ni zate. Ne veš, kaj je življenje, raje uživaj, dokler lahko. In podobno.

Obstajajo še številčne prepovedi, ki jih sprejemamo v drugih pomembnih odnosih. Tako dekle, ki je že dolgo v zvezi z ljubosumnim moškim, lahko ponotranji prepoved biti privlačna. Moški poleg ambiciozne in tekmovalne ženske lahko ponotranji prepoved biti uspešen.

Ne glede na število različnih povodcev, ki nas vlečejo nazaj, obstaja vsaj toliko različnih načinov, da se teh spon osvobodimo. Ni dovolj dobrega izgovora, ki bi upravičil, da odgovornosti za lastno življenje ne prevzamemo v svoje roke. Tarnanje, prelaganje krivde in kritiziranje so odraz pomanjkanja poguma. Tisti, ki si resnično želijo napredovati in raziskovati sami sebe, bodo našli načine, da to storijo.

Spremembe včasih niso preproste, toda občutek svobode, ki sledi osvobajanju od vzorcev vedenja, ki jim je že zdavnaj pretekel rok trajanja, je zares vreden truda. V splošnem je, kadar gre za vprašanje psiholoških prepovedi, odgovor dajanje dovoljenj. Do osvobajajočega spoznanja, da v življenju smemo uživati, pokazati svoje občutke in razmišljati po svoje, lahko pridemo v novih odnosih (partnerstvo, globoko prijateljstvo, odnos s terapevtom) ali s samoanalizo omejevalnih odnosov in vzorcev razmišljanja. Spoznanje, da prepovedi v naši glavi niso naše in da je brez njih veliko lepše živeti, prinese veliko razbremenitev in da občutku osebne svobode novo dimenzijo.

Razsipavanje z energijo

Psihološki ukazi so omejevalni, podobno kot prepovedi. Ko se takšna sporočila zasidrajo v nedolžno, odprto duševnost otroka, tam ostanejo za dolgo časa. Mnogi tako mislijo, da so pač takšni, da so se takšni rodili in da je to del njihovega značaja, ki ga ni mogoče spremeniti.

Eric Berne loči med nekaj najpogostejšimi psihološkimi ukazi in jih imenuje iniciatorji. To so sprožilci našega nezavednega, ki nas pripravi do tega, da se obnašamo na točno določen način, ne glede na dejanski kontekst. Vzemimo za primer ukaz bodi močan, ki temelji na ignoriranju, negiranju, kaznovanju in sramotenju otrokovih temeljnih čustev. V tradicionalni patriarhalni vzgoji je ta iniciator pogost in včasih ne privede zgolj do skrivanja čustev, temveč do popolne čustvene hladnosti.Po drugi strani ta ista vzgoja v deklice zasidra iniciator zadovoljiti druge, zaradi česar mnoge ženske ne najdejo načina, po katerem bi se brez občutka krivde postavile zase in za svoje potrebe.

Pogosta ukaza, ki se posredno ali neposredno zasidrata v otrokovo duševnost, sta bodi popoln ali trdo delaj. Ko se človek navadi delovati na temelju takšnih iniciatorjev, težko razume, da mu zgolj jemljejo energijo. Pod ukazom se namreč vedno skriva katera od vrednot, ki smo jih pridobili v življenju: moč, altruizem, delavnost, prvovrst­nost. Prav zato se ljudje oklepajo svojih iniciatorjev, saj jih je strah, da bodo, skupaj z njimi, izgubili tudi nekaj zares dragocenega.

Toda ti iniciatorji so neka vrsta psihične prisile in šele ko se jih osvobodimo, smo lahko zares močni, altruistični, prvovrstni in delavni. Utrujeni od poskusov, da bi uresničili vse te iracionalne želje, se dobro počutimo šele, ko dvignemo roke in se vdamo, ko nehamo verjeti v smotrnost svojih iniciatorjev.

Trajne želje

Ena od najpomembnejših stvari pri odkrivanju novih dimenzij osebne svobode je, da se sprijaznimo z dejstvom, da lahko spreminjamo samo sebe, drugih pa ne. Najdaljši odnos je odnos, ki ga imamo sami s seboj, zato mora biti negovanje tega odnosa na prvem mestu. Šele ko imamo radi sami sebe in se spoštujemo, smo sposobni ljubezen in spoštovanje dati tudi drugim. Da bi to lahko naredili, je poleg tega, da iz svojega duševno-čustvenega prostora odstranimo obremenilna in omejevalna sporočila staršev, pomembno še, da gradimo odnose, ki krepijo pozitivno podobo nas samih.

Druga pomembna stvar je, da si upamo želeti. Želje so nekakšno duševno gorivo. Določajo smer našega delovanja. Toda pri tem je treba razlikovati med impulzivnimi in zavestnimi željami. Kriterij je zelo preprost: trajnost. Impulzivna želja spominja na vžigalico. Zagori in ugasne. Ob zadovoljevanju impulzivnih želja v življenje vnašamo kaos, ne najdemo svoje življenjske poti in na koncu sploh ne vemo, česa si zares želimo. Želje, ki izvirajo iz globlje zakoreninjenih vrednot, imajo trajnost.

Če hočemo slediti svojim željam, moramo biti pogumni in se odpreti. Ta pot je dvosmerna. Odpremo se tako za prejemanje kot za dajanje. Nekdo nam lahko izkaže svoja čustva ali nam ponudi zanimivo poslovno idejo, pa tega sploh ne dojamemo kot nekaj, čemur bi bilo vredno posvetiti pozornost. Podobno je tistemu, kar dajemo. Ko smo zadržani ali v strahu, smo nagnjeni k izogibanju ali k manipulativnemu vedenju, pri katerem z dajanjem zahtevamo tudi nekaj zase. Največkrat nas v takšnem stanju ohranjajo nerazrešeni odnosi z bližnjimi: s partnerjem, starši, brati, sestrami, prijatelji.

Vztrajno iskanje potrditve ali pozornosti od osebe, ki nam tega sama ne ponudi, lahko zelo slabo vpliva na našo samopodobo in doprinese k ustvarjanju odvisnih razmerij. Najbolj nas vežejo in obremenjujejo tisti odnosi, v katerih vztrajno iščemo tisto, česar ne dobimo, oziroma to dobimo v drobtinicah, ki jim pripisujemo prevelik pomen.

Ljubezen osvobaja

Mnogi ljubezen in svobodo vidijo kot dva nasprotujoča si pojma. Čustveno bližino doživljajo bolj kot omejitev ali obvezo in ne kot raziskovanje sebe in ljubljene osebe. Vendar nič ne osvobaja bolj kot ljubezen. Da pa bi lahko dali in sprejeli ljubezen, ki je samo naša, se moramo najprej osvoboditi spon miselnih in čustvenih vzorcev, ki smo jih pridobili v času odraščanja. Vse dotlej se bodo naši občutki in želje mešali z občutki in željami, ki so nastali iz potreb otroka v nas.

Otrok v nas je tisti ‘mali jaz’, v katerem so pospravljeni čustveni spomini iz otroštva. »S seboj kot odraslo osebo ravnamo tako, kot so z nami ravnali, ko smo bili majhni,« meni psihologinja Alice Miller. Če smo si ljubezen prislužili z ubogljivostjo, si tudi v dobi odraslosti skušamo naklonjenost pridobiti podobno. Če smo se počutili ljubljene samo, kadar smo bili zabavni in veseli, si kot odrasli morda mislimo, da si ljubezen zaslužimo le, kadar smo takšni.

Šele ko se znebimo čustveno-duševnih spon, lahko ljubimo svobodno in odprto, ne pa iz nekakšne nezavedne otroške potrebe. Iskreno ljubiti in se brez skritih računov predajati smo zmožni le, če smo ob drugih lahko spontani, sproščeni in takšni, kot smo. Takšna ljubezen je osvobajajoča, svoboda, ki se tako tvori, pa vodi k odkrivanju novih dimenzij ljubezni.

Marko Grubišić

Preberite še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri