Ego hlepi po bolečini in mi pokleknemo ter mu jo damo

20. 3. 2019
Deli
Ego hlepi po bolečini in mi pokleknemo ter mu jo damo (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Vem, ko se navežeš na nekoga, ga ego noče izpustiti. Ego, ne duša. Duša točno ve, kam nekdo gre in da si lahko v stiku, če si tega močno želiš. Ego hlepi po bolečini in mi pokleknemo ter mu jo damo. Zanimivo, ne! Ni bolj naravnega in večnega prehajanja v kozmosu, kot je življenje - smrt. Namensko sem uporabil te izraze, ki jih naš um nikakor ne mara, tudi ego ne, kajti tudi on se zelo boli »umreti«, se izničiti. Veliko bolj pravilno bi bilo reči, prehajanja iz nižje, grobe, trde, ujete, koprenaste, sive vibracije snovnega sveta, v čistost, ljubezen, prostranost, svobodo… duhovnega sveta, našega pravega sveta.

Ko se urodimo v fizičnem svetu, hkrati pozabimo na naše kozmično poreklo in se ga zavemo šele pred prebujenjem. S tem sem se dosti ukvarjal, zakaj tako in tako. Kot drugi, nisem našel odgovora. Po moji skromni oceni je to zato, da se razbije dolgčas v kozmosu… Saj je vse iluzija. Res je, smo v fizičnem svetu in nismo. Kaj naj bi to pomenilo? Da ni treba jemati fizičnega sveta tako zelo resno, kot ga jemlje večina ljudi. Ne delati neumnosti (ali vsaj čim manj), biti čim bolj ljubeč in odprt ter živeti to iluzijo, dokler je pač še »potrebna«… Ne pozabiti, da vsako noč živimo pravo življenje v duhovnih sferah, samo majhen delček duše (par %) je inkarnirane v fizičnem, vse ostalo je varno spravljeno doma. Ne »tam onkraj«, temveč v resničnem domu. »To tukaj« ni naša resničnost, je omejena, zamejena, pohabljena in oskubljena percepcija »resničnosti«, s katero se zadovolji 99,9999% ljudi. Do prebujenja. Potem pa zopet naprej, da ne bo dolgčas...

Eugen V.