Tako pojem "duša dvojčica" razlaga Silva – Srebrna Puščica.
Po starogrški mitologiji, ki je s pravljično razlago pravzaprav ponazorjena precej smiselno, so bili ljudje izvorno ustvarjeni s štirimi rokami, štirimi nogami, dvema glavama in eno dušo. Zevs, poglavar vseh bogov, se je zbal, da ga bodo nadvladali, zato jih je prepolovil na pol. Od tedaj smo obsojeni na to, da po Zemlji tavamo v temi vse, dokler ne najdemo svoje druge polovice.
Duša dvojčica je v resnici koncept ponazoritve čistega boga; celota z božanskim moško-ženskim polom.
Nekdo ti lahko zapolni prosti čas in prosto mesto za mizo, ne more pa zapolniti tebe. Ne sme te, ker duhovni zakon tega enostavno ne more dovoliti, če je bistvo vendar v tem, da tisto pravo celoto privabiš šele, ko si celota sam.
Ne vem, kdaj natanko postaneš celota, ki jo Stvarstvo prepozna kot tako, vem pa, kdaj to še nisi.
Nisi, ko si navezan na izid.
Nisi, ko se nečesa ali nekoga oklepaš samo zato, ker je bolje kot nič.
Nisi, ko imaš občutek, da ti Stvarstvo dela krivico in ne vidiš, da je vse zunanje odslikava notranjega.
Ko raje nimaš ničesar, kakor da nimaš tistega, kar ti prinaša duševni mir, oddajaš energijo "imeti vse." Stvarstvo to tako razume. Če ima torej vse notranje tudi zunanjo odslikavo, enostavno nima izbire, kakor da ti dostavi komplementar so-duše.
Izpolnjen nisi, ker srečaš njo, ampak srečaš njo, ker si izpolnjen.
Ampak kako biti izpolnjen, če ne čutiš sreče?
Pomemben je odnos do praznine. Če je ne obsojaš in se ne poistovetiš z njo, čeprav je tvoja stalna spremljevalka. Stvarstvo razume, da si sprejel to, kar je, in te vidi kot izpolnjenega.
Ko ti praznina pač že tolikokrat dokaže, da te ne bo zapustila, nekako sprejmeš, da boš pač za vekomaj živel z njo, če je taka božja volja. Nekateri morajo živeti celo brez rok, brez nog, brez vida ali brez sluha.
Takrat ne pomisliš, da ti je bila praznina morda dana prav zato, da boš ob srečanju s celoto videl očitno razliko med svetlobo in temo.
Pot skozi samouresničitev je kot pot skozi tunel, v katerem nisi čisto prepričan, a je na koncu dejansko izhod ali je tisto, kar se svetlika, le iluzija.
Ko prideš na svetlobo, spoznaš, da je bil iluzija v resnici tunel, kakor je bila iluzija faza ločenosti.
Hoja skozi tunel je kot lupljenje čebule. Je tako globoko soočenje z vsem, kar nas zmoti, da smo sposobni uvideti, kaj to v resnici pove o nas samih. Nekaj nam pokaže na tak način samo zato, da bi vedeli, kateri delček v sebi moramo pozdraviti, da bi se zares počutili celi.
Z vsakim ozdravljenim delčkom se odstrani ena plast lupine in z vsako plastjo smo bližje jedru.
Gremo tako globoko in toliko daleč in toliko naprej, dokler ne pridemo na točko, katero si je naša duša zamislila kot najboljšo možno verzijo naše osebnosti. Ona ve, do kam in v kaj se lahko razcvetimo, če se ne ustavimo.
Kdaj vemo, da smo se razcveteli?
Ko se naravno zgodi združitev. Čudežno.
Duša dvojčica je vseskozi tako zelo blizu, da niti ni potrebe, da bi jo videli s fizičnimi očmi, dokler ne rešimo samega sebe.
S tem, ko zdravimo sebe, zdravimo tudi njo. Kakor da bi se mi zdravili z brenkanjem na kitaro, ker je glasba naše poslanstvo, ona pa bi ob poslušanju tako uživala, da bi glasbo čutila v dnu svojih globin in bi jo ravno to zdravilo.
Takšen efekt ima, če se posvečamo sebi.
Dokler dopuščamo, da je naš lastni duševni mir odvisen od naključja okoliščin in slučajnega prostega časa, nam bodo to odslikovali tudi ljudje, predvsem pa duša dvojčica.
To fazo nekateri imenujejo faza “runner and chaser”.
Dokler naš lastni duševni mir prelagamo na neznanko "ko bom naredil to in to, se bom počutil tako in tako", energetsko ne more priti do harmonične zveze z dušo dvojčico, kajti ona bo prva, ki nam bo v praksi kazala, da so naša srečanja z njo odvisna od njenega naključja. Njen Višji Jaz bo poskrbel, da se bo vedno nekaj zgodilo, da ne bo mogla biti ob nas, ko jo bomo potrebovali. Če se ne bomo odzvali sebi, se nam ne bo odzvala ona. Če ne bomo poklicali sebe, nas ona ne bo poklicala.
Imamo za srčno poslanstvo čas le takrat, ko nismo v službi, katero opravljamo samo zaradi plače?
Se počutimo svobodno samo takrat, ko ni obveznosti, da se za kakšen dan umaknemo iz hiše, v kateri se več ne počutimo doma?
Duša dvojčica energetsko nima druge izbire kot da nam v praksi kaže, kaj delamo sebi, ker je jaz v njenem telesu.
S tem, ko nam kaže, kakšni smo sami do sebe, nam dela uslugo, saj tako vsaj vemo, kaj moramo rešiti zaradi sebe, kot individualnega posameznika, ne zaradi kogarkoli drugega, še najmanj pa zaradi njega ali zaradi nje. Ko bomo to naredili zaradi sebe, se bo uskladila z nami tako in tako, kot avtomatska, logična posledica. Stvarstvo nima izbire, kot da celoti odslika celoto.
Dobrodošli torej na poti, s katere ni več vrnitve.
Dobrodošli na poti samouresničitve in celote.
Nikoli ni prepozno.
Luna polovico časa vzhaja in polovico časa zahaja. Popolna samouresničitev je torej na sredini, in če človeško življenje primerjamo z njenim ciklusom, smo samouresničeni komaj v zrelih letih.
Celota si, ko se trudiš narediti najbolje iz tistega, kar imaš, in živeti s tistim, česar ne moreš spremeniti.
Ko nisi več pripravljen pobirati drobtinic in ko te ni strah, da boš karkoli izgubil, če boš iskren. Nasprotno; celo vesel si, ko se to zgodi: kakor dihur, ki je vesel vsakogar, komur ne paše njegov vonj, saj niti ne želi biti v stiku z nekom, komur njegova pristna energija ne ustreza. Pretvarjal se pač ne bo, niti bežal. On bo to, kar v osnovi je, v popolnem dopuščanju, da se nekdo lahko vsak trenutek odloči, da ga ne želi več ob sebi.
Celo v dopuščanju, da ga Stvarstvo preneha ohranjati pri življenju, če bo deloval samo še v skladu z njegovo lastno naravo.
Kako hecno se sliši že misel, da bi narava neko živalsko vrsto kar prenehala ohranjati pri življenju, če bo izražala in živela izključno njeno naravo. Živali drugače niti ne znajo in narava jih ščiti zato, ne kljub temu.
Svet duše dvojčice ni drug svet in ni samo nekaj, kar se zgodi, ko si samouresničen. Je nadgradnja vsega, kar si ustvaril, je nekaj, kar poveže vse doživeto in to potegne s seboj naprej, je zadnja inkarnacija, je nekaj še večjega, kar prinašaš na svet medtem ko si že prej mislil, da deluješ v najvišje dobro.
Skupaj z dušo dvojčico v najvišje dobro deluješ dvojno. Česar nimaš ali ne znaš ti, ima ali zna ona. Česar nima ali ne zna ona, imaš ali znaš ti.
Ni vprašanje, a nam je dano srečati drugi odtenek, ampak, ali smo se sposobni razviti v tistega prvega, ki ga predstavljamo mi sami.
Vse dokler nimamo radi sebe, privlačimo ljudi, ki nas ne znajo ljubiti, med ljudmi pa tako rekoč ni večje neznanke kot pojem »imeti samega sebe rad.« Ker ne vedo, kaj to pomeni, se pač ne morejo imeti.
Beseda "self love" vsekakor pritegne pozornost duhovno prebujenih ljudi, hkrati pa se proglašajo za žrtve lastnih izbir, vključno z duhamorno službo, neuspešnim partnerstvom, slabim zdravjem, poraznim finančnim stanjem in še bi lahko naštevali. Ko jih na koncu vprašaš, če se nimajo nič radi, da so tako sovražno nastrojeni proti temu, kar se jim dogaja, pa brez zadržkov odgovorijo: »Seveda se imam! Kdo me bo pa imel, če se ne bom imel sam?«
»Okej … zakaj pa čez stvari, ki se ti dogajajo, govoriš tako grdo?«
»To se mi dogaja, to nisem jaz!« je ponavadi odgovor.
»Ha, ha. Oprosti, ampak ravno to si. Sebe imaš lahko rad samo toliko, kolikor imaš rad tisto, kar se ti dogaja.«
»Kako naj imam rad, kar se mi dogaja, če pa mi je na trenutke za umreti?«
»Tako, da sprejmeš, da je tudi tisto del tebe.«
»Kako???«
In tu se nasmehnem. »Naroči utrujenosti, samoti, ujetosti, smoli, živčnosti in revščini kavo, kozarec vina, kakav ali karkoli pijejo.«
Če bi jih mogel odgnati stran, bi že jih. Sploh ni pomembno, iz kakšnega razloga jih ne moreš. Dejstvo je, da so tam. Rad se boš imel čim se bodo počutile sprejete, to pa bo prav v tistem trenutku, ko bodo na čudežen način izginile iz tvojega življenja.
To je preobrazba grde račke v laboda. Nič drugega kot to.
Tedaj se vezi, ki so dotrajale in odslužile namenu, razrešijo na popolnoma naraven način.
Tako kot na naraven način celota sreča celoto.
- Poglejte si še: DUŠI DVOJČICI sta kot lev in levinja
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
