Drugi spol v meni

Sodobna ženska in moški sta zmedena, nevrotična. Vloge spolov iz minulih obdobij se niso obnesle in so izrabljene. Prišel je čas, ko ne ženska in ne moški ne more zavrniti naloge ozavestiti drugi spol v sebi in končno spoznati samega sebe.

30. 1. 2016

O vlogi drugega spola v nas oz. večni igri ženskih in moških energij v nas in zunaj nas smo se pogovarjali z nevro­psihiatrom in psihoterapevtom jungovske smeri dr. Jožefom Magdičem.

Adama je razdevičila Eva

Na vprašanje, ali obstaja neka primarna oz. prvobitna ženska oz. ženskost, dana od Boga, Narave ali Vesolja, dr. Magdič pravi, da je tista prvobitna ženska – ob dejstvu, da smo na področju zahodne krščanske Evrope, ki je nastala na eni strani iz grško-latinske 'poganske' kulture in na drugi strani pod vplivom svetopisemske Stare zaveze – Eva. "Eva mi zadošča za poimenovanje prvobitne ženske, ki nas okupira na našem prostoru. Sicer nekega unitarnega arhetipa ženskosti ni, ker so v bistvu vsi simboli ženskosti v različnih evropskih mitologijah od Grčije, Rima do Keltov posamezni arhetipi oz. diferenciacije, se pravi, da ne moremo govoriti o nekem primarnem ženskem bitju, temveč v zgodovini človeškega duha obstaja heterogenost ženskega arhetipa, podobno kot pri moških simbolih."

Zato nekako izstopi Eva, ko govorimo o naši pramateri,  ki na eni strani jezi, po drugi strani pa tudi navdušuje, pravi dr Magdič. Eva je bila namreč tista, ki je 'zapeljala' Adama, torej je osvajalka moškega. Če smo natačnejši, pojasni dr. Magdič, je bila Evina primarna ženskost tista, na račun katere ji je uspelo razdevičiti Adama.

"Ne gre za miselni aspekt človeškosti, temveč biološko-erotično-instiktivni aspekt praženskosti, ki navdušuje tudi mene kot moškega. Eva kot taka mi zadošča, da imam kot psihodinamik, psihater, jungovec tudi pri svojem psihoterapevtskem delu zdrav odnos do ženskosti in potem tudi do partnerstva, zakonov, nadaljevanja človeškega rodu. Adam je bil po moji presoji moški racionalist, tako ga doživljam, medtem ko je bila Eva tista, ki je v njem odkrila telesno sfero. Torej je bila Eva osvajalka in ne obratno, zato tudi doživljam ženskost iz tega aspekta.

Ona, torej ženska, še danes odloča, s kom bo gradila gnezdo. Zato trditev moškega 'poročil sem se s to in to', ne drži, ker je bil v bistvu moški poročen. Kar je dobro. Če namreč ženska izbere moškega, to hkrati zame s stališča Eve pomeni, da moram ceniti ne le svojo ženo, temveč vsako žensko, da moram biti do nje dostojanstven. Zato so agresivni posegi 'moškosti' v integriteto ženske intime veliko primitivnejši napad na žensko, kot moški to realno doživljamo.

Plitve primitivne pripombe moških na račun ženskosti in z opravičilom, češ da je to ženska pripravljena prenašati, nikakor niso dopustne prav iz apekta Eve. Še kako pomembno je, da se moški, če rečem po domače, kulturno obnašamo do žensk, s katerimi komuniciramo v vsakdanjiku."

Vsak moški, ki ne posluša svoje žene, je bedak.

Zagotovo je moški, ki ne posluša svoje žene, bedak, pritrdi dr. Magdič lastni izjavi, ki mi je dobro ostala v spominu iz enega od najinih preteklih pogovorov. Ženska ima namreč iz aspekta maternice, matere Zemlje, s katero je povezana, po njegovem mnenju bolj realen pogled oz. je bolj prizemljena od moškega. Tam, kjer je prisotna ženska stabilnost, moški sicer nima zavidanja vredne središčne vloge, lahko pa ustvarja, prinaša in tam ostane doma tudi materialnost.

"Rad bi spomnil na praodnos med moškostjo in ženskostjo iz obdobja divjih lovcev, ko so ženske ostajale doma. Preživele so tiste družine, pri katerih se je moški oz. oče vrnil z lova domov s hrano za otroke. Vendar pa je še kako pomembno pridati, da se je domov vrnil tisti moški, ki je imel voljo za to, ker ga je doma čakala ženska toplina. Kjer je bila maternica, je bila tudi topla peč. Ni naključje, da je v pravljicah simbol maternice peč, kjer se peče kruh." Zato so za dr. Magdiča interpretacije moške nezvestobe lahko tudi preveč enostranske.

Nekako podzavestno še vedno delujemo po istem vzorcu, čeprav sodobne družine slonijo na povsem drugačnih temeljih kot nekoč, ko je bila mama doma in čakala, da oče nekaj prinese, se strinja dr. Magdič. V pretežnih partnerstvih in zakonih je še vedno tako, da moški bolj ali manj ostane samo moški, prinaša plačo, ko pride domov, pa nabira energijo, medtem ko je ženska poleg svoje primarne arhetipske vloge prevzela še vlogo delavke, intelektualke, karieristke. "Ugotavljam, da kot zdravnik na primer postajam simpatična redkost, okoli mene so same zdravnice. Potem pridem na sodišče kot izvedenec, pa poleg mene in obsojenca še gospa sodnica, porotnici, državna tožilka in administratorka."

Sodobna ženska je torej psihodinamsko razpeta med primarno arhetipsko žensko na eni strani in vsemi izzivi sodobnega javnega življenja na drugi, ki so zadeva njenega animusa, nezavednega moškega, ki ga nosi v sebi. Kar se je izkazalo za nevarno njenemu psihofizičnemu zdravju, opozarja moj sogovornik.

"Iz izkušenj lahko kot pishiater in psihoterapevt povem, da mi je zelo žal za žensko generacijo med 50. in 60. letom, ki je zaradi tega zelo zgodaj izgorela. Ker po eni strani še vedno pričakujemo, da je ženska topla peč, poleg tega pa opravlja še številne moške vloge, pri številnih ženskah prihaja do velikega energetskega deficita, ki vodi v kronično izgorevanje.

Ženske množično zbolevajo telesno in duševno, kar je s psihoanalitičnega stališča rezultat kroničnega izgorevanja v službi ženskega nezavednega animusa. Ko se pogovarjam z ženskami, ki jih zelo cenim, postanem melanholičen in zaskrbljen, ko spregovorijo, kaj jih čaka po visoko zahtevnem delu v službi še v arhetipskem svetu ženske doma. To je dinamika sodobne ženskosti, ki je popolnoma preobremenjujoča s t. i. moškimi vlogami v družbi. Zato kapo dol pred sodobnimi ženskami."

Ženska, ki se svojega animusa ne zaveda, temveč brezpogojno služi njegovemu diktatu, je seveda pri tem v veliko večji nevarnosti kot ženska, ki ga je z delom na sebi ozavestila in ga ima pod nadzorom. Dokler ego ženske še jaha na animusu, gre, ko pa se animus prelevi v dominatorja, pa to zagotovo vodi v najrazličnejše težave, opozarja dr. Magdič.

Zgodovinska razlika med spoloma zagotovo obstaja, je pa hkrati tudi vir nesporazumov med spoloma. Energetska potrošnja ženske je v modernem svetu postala bolj disperzna, široka, medtem ko je moška ostala homogena, ozka, kar je porušilo (energijsko) ravnovesje med spoloma. "Obstajajo namreč določene zgodovinsko-psihološke lastnosti, značilne za posamezni spol – ženske ste bolj zmožne opravljati nekatera materinsko-hišna opravila, tega ne moremo zanikati.

Med ženska opravila uvrščamo opravila rok, zato roka v sanjah tako pri ženski kot pri moškem simbolizira ženskost, animo, nezavedno žensko. Simbol moškosti v sanjah pa so noge. Moški kot bojevnik je skozi zgodovino moral imeti močne noge, če je hotel zmagati ali preživeti. Če se še tako trudimo za enako delitev dela, akcija moškega v gospodinjstvu nikoli ne more nadomestiti ženske.

Poznam sicer nekaj moških, ki znajo čudovito kuhati, vendar poznam številne moške, ki so se neutrudno trudili dobro kuhati, pa je njihov zakon razpadel. Ker neko nesmiselno razdajanje samo v imenu nekega partnerstva tudi ni zdravo za partnerstvo. Zdravo partnerstvo je, če povem simbolično, kadar moški stoji trdno na nogah in kadar je žena modra z rokami.

Gre pravzaprav za to, da bomo morali prej ali slej upoštevati določene lastnosti, naloge oz. moči znotraj moškosti in ženskosti. Če ima ženska kariero, to še ne pomeni, da je to zanjo kot biološko bitje prednost. Lahko pomeni tudi obsežno katastrofo za oba,"opozarja dr. Magdič. "Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem zapuščal Nemčijo, so v službo hodile samo tiste Nemke, ki so imele razlog, da so morale delati. V povprečni družini z zdravo klimo je ženska ostala doma, temu primerno je bil naravnan tudi finančni sistem države. Nemci so vedeli, kaj pomeni, če je ženska doma. In prav v tem je treba med drugim iskati izvor uspešnosti nem­škega gospodarstva."

Kaj je ostalo od erotike?

Kam je izginila moškost pri moških? "Po drugi svetovni vojni naša civilazcija ni bila naklonjena razvijanju moške duhovnosti. In kaj se je potem iz te moškosti razvilo? Če sva poštena – zreducirala se je na oploditev. Moški je postal fizični delavec in oploditelj, bolj ali manj je to vse. Pred dnevi je bil pri meni moški srednjih let in je jokal, da ga žena več ne mara. Malo zlobno sem mu pripomnil, da je svojo vlogo oploditelja opravil in da pri gospe, ki je prešla v službo lastnega animusa, nima več kaj dosti iskati. Ker se ne zaveda svojega animusa, njena ego zavest pa je primarno ženska, se ta ženska sploh ne zaveda, kaj govori, ko ga žali, njen odnos do moža je torej podzavesten. Ne moremo reči, da je primarno zlobna, ampak je nezavedna."

Neskladje med ženskostjo in moškostjo pa se sveda kaže tudi na ravni erotičnosti. Dr. Magdič opozarja na pojav vse večje prikrite biseksualnosti in eklatantne homoseksualnosti pri poročenih moških, pred katero si več ne moremo zatiskati oči. Prepričan je, da je srž problema treba iskati prav tukaj. "Če sva pri erotiki moža in žene – saj on več nima spolnega odnosa z žensko, temveč, kolikor je še njegove potence, ima spolni odnos tako rekoč z moškim. Nezavedni ženski animus ga je kastriral. Pa sva že tudi pri problemu moške impotence. Tudi v to smer se je treba obrniti.

Koliko je nesrečne moške impotence, ki izvira iz moškega doživljanja ženske, potem pa pride še velika mama s svojimi zapovedmi, iz česar se rodi še materinski kompleks. Kot psihoanalitik bom rekel, da spolni odnos med partnerjema v takšnih primerih postane homoerotičen. In kaj sledi temu? Klasična zamujanja domov, alkohol, ki – če smo iskreni – povzroča latentno homoseksualnost, kot je na primer moško objemanje po gostilnah. Alkohol razrahlja še tisto moškost, ki je v moškem prisotna, kar se kaže v različnih homoerotičnih manifestacijah, v smislu – kaj boš hodil domov, saj veš, kaj te tam čaka – in v resnici ga čaka en dekompenzirani animus.

Na koncu lahko rečemo, da sta zmedena oba, tako sodobna ženska kot moški. "Zmeda je, prevedena v psihološki jezik, nevroticizem. Ta nevroticizem se izraža v komunikaciji celotne družine in končno družbe. Gre pravzaprav za preboje nezavednega, kamor spadata tudi anima in animus, v zavest posameznika. Zmeda nastane, ko pride do preboja nezavednega, ker ni dovolj izolacije med našo ego zavestjo in podzavestjo. Preprosto prihaja do izbijanja negativne električne napetosti iz naše podzavesti v zavest.

Kje je rešitev? "Rešitev je v volji, v voljnem aspektu," pravi dr. Magdič. Pomembno je, da na moški in ženski strani obstaja volja za zdravo partnerstvo, potem gre. "Verjamem v moč partnerske psihoterapije in imam tudi dobre izkušnje v svoji psihoterapevtski praksi. Seveda pa je tudi pomembno, da prideš k nekomu, ki ima voljo, da pomaga v smislu, da partnerstvo ali zakon ostane.

Ko pride do erotične patalogije, v katero prištevam tudi nezvestobo, pa je zadeva že malo težja. Osnova vsega pa je delo na sebi, tako pri moškem kot pri ženski. Tako moški kot ženska bi morala spoznati in ozavestiti nasprotni spol v sebi, svojo nezavedno žensko oz. moškega, temu je Jung rekel individuacija. Lako zmoreš sam, lahko pa pri tem potrebuješ tudi sodelovanje strokovnjaka."

Kaj ima s tem opraviti ljubezen?

"Ko opazujem problematiko duševnega trpljenja ob ljubezenskih težavah, ko se na primer fant bori za dekle in obratno, prav v tem odkrivam smisel čustvenih moralnih vrednot. Ravno v tem trpljenju namreč  prihaja do ozaveščanja obeh nezavednih komponent – anime in animusa.

Baudelaire je rekel, da je ljubezen usodna sila, ki usodno poveže dva človeka. Usodna in usodno, torej. Profesor Lev Milčinski je tej sili rekel normalna blaznost. In smo spet pri pramateri Evi. Verjamem v Evo, v to arhetipsko, biološko, hormonsko, romantično, čustveno Evo. Se pravi v golo Evo, ki je preprosto ženska. To je ženska, ki nima moške ambicije, temveč je preprosto ženska. Ta ženska je čuvarka erotičnosti, seksualnosti in doma. Če moški živi s tako žensko, potem ne bo kar tako postal nezvest. Če pa se poroči s svojo kariero, bo nezvest takoj, ko bo našel drugo kariero.

Zato je Jung lepo rekel, da ni dobro, da se poročiš s svojo animo. Ni dobro, da se kot moški poročim z ženo, v katero projeciram svojo kariero. Ker je anima pri moškem kariera, v resnici ne služim svoji ženi, temveč svoji animi. Če bi sam upošteval nasvete tistih, ki so mi nekoč govorili, da se kot zdravnik moram poročiti z zdravnico, bi bil blizu temu, da se poročim  z animo, s svojo kariero. Vendar pa je kariera eno, moja žena pa seveda nekaj drugega. Eva ni moja anima."

Dr. Magdič pravi, da ima vsak moški tri ženske: telesno mamo, ženo oz. partnerko in animo, podzavestno žensko s tisoč obrazi. To so tri ženskosti v življenju moškega. Če moški relativno dobro pozna samega sebe, bo hitro zaslutil, kdaj je njegova anima pozitivna ali destruktivna do njegove moške ego zavesti in se bo temu primerno odzval. Moški, ki zmore ozavestiti nasprotni spol v sebi, je namreč individuiran, bi rekel Jung.

Bo svet res (od)rešila zahodna ženska?

Zahodna ženska je svobodna, izobražena. V prispodobi lahko rečemo, da je vlečna žival, pravi dr. Magdič. "Predstavljajte si, da bi vse Slovenke naenkrat nehale delati! Država razpade! Res je, da zahodna ženska plačuje svoj dolg, vendar je ravno zato individuirana. Zahodna ženska se zaveda tudi svoje erotičnosti, svoje intimnosti, zato je toliko bolj zločinsko raniti njeno notranjost. Zahodna ženska ve, zakaj je ženska in kako ter komu naj daruje svojo ženskost. Ženska, ki so ji kot punčki odrezali klitoris ali ženska, ki nosi zakrit obraz, namreč tega ne more. Zato tudi zahodna ženska tako fascinira, ko se pojavi v drugačnih kulturah.

Zahodna ženska lahko odreši svet, tako kot je Eva rešila Adama iz naivnosti oz. iz bivanja v živalskosti, ko se ni zavedal, kdo je, ko torej še ni bil človek. Eva pa je vedela, da je živo bitje, in zavedala se je svoje erotičnosti. "

Anima in animus - obraza nezavednega uma

Drugi spol nas ne privlači sam po sebi. Nezavedno nas privlačijo osebe z določenimi ženskimi oz. moškimi lastnostmi.

1 Anima in animus sta umetna izraza, ki po Jungu izvirata iz duševnega življenja moškega in ženske. Medtem ko anima označuje žensko energijo v moškem, animus označuje moško energijo v ženski. Oba imata lahko veliko različnih obrazov.

2 Na poti individuacije, ki je v bistvu razvoj človekovega ega, bi morala tako moški kot ženska kultivirati svojo animo oz. animus.

3 Kultivirati animo oz. animus pomeni spoznavati samega sebe s poglabljanjem vase.

4 Kultivirana anima in animus sta pomembna, ker med drugim predstavljata pogoj za uspešno prijateljstvo oz. partnerstvo med moškim in žensko. Le-to namreč sloni na komunikaciji moške anime in ženskega animusa.

5 Moški izbira ženske, ki poosebljajo njegovo animo, žensko privlačijo moški, ki poosebljajo njen animus – vse naše simpatije so torej projekcije ženskega animusa in moške anime.

6 Če ženska in moški, ki sta v odnosu, nimata kultiviranega animusa oz. anime, če na primer ženska moškemu omejuje druženje z drugimi ženskami, ki mu veliko pomenijo in ki so pravzaprav manifestacije njegove anime, ali obratno, se takšna zveza po navadi konča.

7 Zaradi nekultivirane anime in animusa, ki žensko ali moškega silita v kratkostične reakcije v smislu seksualnih eks­cesov, danes propadajo številna prijateljstva oz. partnerstva.

Vesna Fister, fotografija Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri