Ste popolna ljubica, popolna mati, popolna žena, popolna gospodinja ... z manekenskim telesom? Najbrž ne, ker popolnost ne obstaja.
Standardi ženskosti na Zahodu niso prilagojeni nam, temveč trgu. In če danes, ko imamo na voljo vse žavbe in nasvete, cilja ne dosežemo, nas družba prepriča, da smo za salo na trebuhu in smejalne gube krive same. Iz občutka krivde tako sodelujemo pri tem absurdu in se poskušamo izboljšati.
Vsi nasveti in postopki, ki nam jih trg ponuja, so namenjeni samo temu, da trg ostane. Kreme proti gubam ne delujejo, ker proizvajalci niso tako neumni, da bi v kremo dali nekaj, kar bi resnično delovalo. Trg ne bo dajal dejansko koristnih nasvetov, ker to kapitalu ni v interesu. Če bi bile kronično zadovoljne, bi bile namreč zelo slabe potrošnice.
Ve se, da so ženske, ko gre za individualne trge, bistveno večje potrošnice kot moški. Seveda so ideali vedno obstajali, ni pa bilo družbeno organizirane strategije, kako jih zlorabljati v profitne namene. A ker smo si izborile svoje dohodke, je bilo za ekonomijo ključno vprašanje, kam bo naš denar šel – v botoks ali v ekološko hrano? Najraje kar v oboje!
Naša 'osvoboditev' se torej ni zgodila, ker so bile feministke dovolj glasne, temveč zato, ker je ta ustrezala trgu. Saj je prav, da delamo, a naše delo je videno kot pogoj, da nas je mogoče voditi za nos. Pravzaprav živimo v najbolj nesrečni družbi od vseh možnih. Cilj kapitala je samo to, da ve ugotovite, da niste popolne, nato pa ukrepate.
Ko smo bile končno pretvorjene v trg, so naša življenja na mikro ravni utrpela resne posledice. Današnjim ženskam ni dosegljiva niti tista stopnja zadovoljstva, ki so jo naše stare mame dosegle mimogrede. Ne gre namreč za to, kaj imamo, temveč s čim to merimo.
To, kar družba naredi z maščobnimi blazinicami, je stvar kapitala. Lepotni ideal je nekaj, kar je nedosegljivo samo zato, da bi bilo profitabilno. Ko smo slečene, moramo biti brez maščobnih blazinic, ko smo oblečene, pa moramo imeti obline. Imamo dva istočasno nedosegljiva standarda, kar je dvakrat absurdno.
Jaz vnaprej povem, da bom mirno hladno dovolila, da se staram. Če bi vedele, da nobena stvar ne odpravi genetskega staranja, bi se še vedno borile z njim? Pomembna točka naše svobode bi bila, da se odvežemo želje po popolni zadovoljitvi, me pa ne: tonemo še globlje in izgubljamo moč.
Zapiski s predavanja dr. Vesne Godina o bistvu resnične ženske moči (in nemoči)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
