"Dobro je biti dober."

Energije in besed, ki so se od Dragice Paulović, ki ni le kanal univerzalne energije, temveč tudi jasnovidka, prelile do mene, ne bom nikoli pozabila.

16. 5. 2014

Sprostite se, začeli bova," reče in me posadi na stol. Zanima me, kaj dela z rokami, a vseeno zaprem oči. V ozadju slišim meditacijo - moja ušesa večkrat prestrežejo ime Sv. Frančiška, vse drugo pa mnogo tiše odplava mimo mene. Zaznam, da se v Dragičini prisotnosti počutim nenavadno lepo: varno, sprejeto, popolnoma mirno. Na sebi začutim njene roke, čeprav nekako vem, da se me ne dotika zares.

Iz zvočnika pride do mene še nekaj besed: božansko vodstvo, zaščita in hvaležnost. Slišim, kar čutim, medtem ko me mravljinči po telesu. Energija me obliva v valovih; prihaja in spet odhaja. Včasih je tako, kot bi šel mimo mene piš mrzlega vetra, včasih je kot topla poletna sapa, spet drugič me ovije kot mehko ogrinjalo. Popolnoma se raztopim v vonju sivke, ki je v raztopini, s katero si Dragica energijsko očisti roke.

Ne vem, kako je minilo pol ure, saj bi prisegla, da je šlo za nekaj minut. "Kako se počutite? Je v redu?" me sprašuje Dragica in kar težko odprem oči, ker sem tako sproščena, in nadaljuje. "Vi ste stara duša, veste. Ste to kaj raziskovali? Zato se dostikrat tu ne najdete. V prejšnjem življenju pa ste imeli nekoga tako zelo radi, da zdaj iščete, iščete, iščete. A tega iskanja je konec, našli ste, kar ste iskali."

Od presenečenja me je skoraj konec, saj doda še nekaj stvari, ki jih žal ne morem deliti. Tu sedim pred njo, ničesar ji nisem povedala o sebi in ji z ničemer nakazala, kaj razrešujem v tem življenju. Nato mi Dragica pove, kakšno je moje zdravstveno stanje in kako močna je moja energija. Opozori me, da bi morala biti bolj pozorna na svoje misli - misli se namreč, če so negativne, hitro obrnejo proti nam. "Vidim tudi tiste vaše težave, ki ste jih imeli kot otrok," še doda na moje skrajno presenečenje. "A zdaj je to mimo, in vse, na kar morate biti pozorni, je, da bo vaša misel vedno čista."

Vprašam jo še, kaj je pravzaprav naredila z mano. Opisala sem, kar sem čutila, a kaj se med njeno pranoterapijo zares dogaja? "Moja malenkost ne dela nič, ker ne delam jaz. Sem le kanal za energijo oziroma svetlobo, ki je tako močna, da nas je celo ustvarila. Nikoli se ne bi drznila primerjati z njo. Pred terapijo tako najprej prosim za pomoč. Nato pregledam kronsko čakro, da vidim, ali so človekove misli čiste. Zatem se pomaknem proti srčni čakri, da začutim, zakaj so misli takšne, kot so. Grem po vseh centrih, pogledam bremena, nekje odstranim odvečno energijo, drugje jo dovedem, človeku pomagam, da se očisti."

Dragica Paulović je na pot terapije stopila relativno pozno. Imela je težko življenje in opravljala je veliko poklicev. Grde stvari je dala skozi, same težke bolezni. Sama ni zbolela, so pa zato vsi okoli nje. Spraševala se je, kako je mogoče, da ji gre vse narobe, ko pa se trudi biti dobra. Če ne bi imela vere, bi jo življenje zagotovo zlomilo. A je vedno vedela, da je nekje še nekaj več.

Da mora biti nekaj nad njo in nekaj v njej. Že ko je kot majhna deklica pasla krave, se je spraševala o odraslih stvareh: o smislu, razlogih in poštenju. Mama je v cerkev Sv. Frančiška v Slavoniji vedno vodila tudi otroke, a bi težko rekla, da je njena vera povezana z institucijo, saj je od nekdaj preprosto obstajala v njej. S petnajstimi leti je šla kot ena od sedmih otrok s trebuhom za kruhom v Izolo. Tam se je sestavilo vse, kar si je vedno želela: oče, ki je bil v vojski v Puli, ji je vedno pripovedoval o krajih, kjer govorijo italijansko, sestrična pa se je poročila s policistom, kar se je Dragici zdelo zelo fino.

V njeno življenje je nato stopil moški v uniformi in jo odpeljal v Buje. "Ko se zaljubiš, greš," se smeje spominja, a se ji takoj zatem zresni obraz. "Kar naenkrat so tam začeli zbolevati ljudje okoli mene. Meni ni bilo nikoli nič, sem pa morala za vse skrbeti. Kot bi mi kdo govoril, glej, zmoreš in znaš. Veliko sem hodila v Ljubljano na Klinični center, zato Ljubljane sprva nisem marala: zame je predstavljala bolnišnico in sterilne sobe. Tam sem prihaja v stik z ljudmi, ki so me nekako potrebovali. Pa so se najprej vozili v Buje, dokler se nisem odločila, da se jim približam. Zdravniki, ki so zdravili moje domače, so začeli hoditi k meni. Čudna so pota, drugače si tega ne morem razložiti."

Tako se je dobro končno začelo vračati z dobrim. In s še več dobrega. "Če ne verjameš v dobro, imaš lahko milijarde, pa ne boš srečen. Če zaupaš v dobro, pa si bogataš. Zdravila sem gospoda, ki ima skoraj milijardo, pa mi je rekel, da bi dal vse, da bi imel mojo vero. Rekla sem, da naj malo razdeli svoj denar med tiste, ki ga nimajo, in da se bo takoj počutil bolje.

Če človek ne more premagati samega sebe, je vse zaman. Božje zapovedi niso samo besede: so navodila za srečno življenje. Če nočemo zboleti, jim je treba slediti. Drugim moramo delati, kar bi hoteli, da bi drugi storili nam. Sreča, ki jo spremlja sebičnost, je zelo kratkega roka. Sploh pa nismo prišli na Zemljo zato, da bi tu ostali, temveč da bi odkrili svoje poslanstvo, bili koristni in se razvili kot duša. Ljudje me vedno sprašujejo, kako naj se zaščitijo pred slabimi energijami, pa jim odgovarjam: najboljša zaščita je iskrenost!

Grozno se je zvečer uleči v postelji, če je za tabo zlagan dan. Že zjutraj, ko vstanemo, bi morali premisliti o celem dnevu, si obljubiti, da bomo brezpogojno dobri. Saj je težko biti dober, a dobro je biti dober. In ker je to težko, zahteva delo na sebi. Vse duhovne knjige tega sveta zapovedujejo delo na sebi. Z delom na sebi postopoma odpada ego in narašča svoboda, svoboden človek pa je tisti, ki je odpustil. Kako odpustiti? Z zavedanjem, da breme ni naše. Če nam je kdo kaj naredil, z zamero do njega prevzamemo tudi njegovo breme. Vsak naj odgovarja samo zase. Če sem jaz nekaj ukradla v trgovini, ni treba, da za to trpi moj mož, kajne? Videla sem užaljene žene, ki so sovražile svoje može, ko so ti umrli, pa bi dale vse, da bi jih dobile nazaj."

Tako razmišlja pranoterapevtka Dragica, ki je svoj dar odkrila, ko je otrokom polagala roke na čelo in je izginila vročina. Zdelo se ji je, da bo nekaj na besedah bioenergetika, ki ji je rekel, da bi morala zdraviti, ko je kar nagonsko vedela, kaj je s kom narobe. Da je pretok skoznjo čist, veliko meditira in se čisti s soljo. Svoj kamen v mozaiku doda njena življenjska pozicija, sestavljena iz hvaležnosti, skromnosti in ponižnosti. "Življenje je preprosto," še doda. "Če bi bili medve zdaj v nekem kafiču in ne v tem lepem hotelu, bi bilo kaj drugače? Ne. In če bi bil z nama Brad Pitt, tudi ne."

No, ja, za to pa ne vem ...

Prana in pranoterapija

Prana ali univerzalna življenjska energija prežema, preplavlja, omogoča in vzdržuje življenje v nas in okoli nas. Brez nje ne bi mogli živeti, lahko pa živimo od nje. Na Vzhodu prano imenujejo tudi ki ali či. Njen izvor je Sonce: prano srkamo z dihanjem, uživamo jo s sončno svetlobo, prek hrane in vode. Pretaka se po našem energijsko-avričnem polju, v naše telo pa prehaja v glavnem skozi vranično čakro. Od tega, kako se pretaka, koliko je je v nas, pa je odvisno naše zdravstveno stanje. To prelivanje prane v nas popačijo burna čustva, negativne misli in želje, zaskrbljenost, nezadovoljstvo, jeza, strahovi ...

Porušeno energijsko ravnovesje v telesu vodi naprej v utrujenost, izčrpanost in nemir, nato pa v bolezen. Starodavna umetnost zdravljenja z univerzalno življenjsko energijo ali pranoterapija je en od načinov, kako uravnovesiti energijske tokove v nas, da se spet skladno prelivajo.

Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri