Za delo na sebi je potreben pogum

Čas je, da se naučimo ozavestiti svoje notranje saboterje, potisnjene emocije in čustva, ki jih nosimo globoko v sebi in končno zaplavamo v življenju bolj svobodno. 

Za delo na sebi je potreben pogum (foto: unsplash) unsplash
20. 10. 2018

Hočemo ali nočemo, vsi se kopamo v različnih stanjih čustev in emocij, s katerimi se spopadamo, kakor pač vemo in znamo.

Naša psiha pa je sestavljena v velikem delu iz RAN ter iz MASK.

Rana je tisti del, ki predstavlja ranjeno “dete” v nas, to so napačni zaključki otroka, ki se je spopadalo s situacijami okrog sebe, kakor je vedelo in znalo. To so vsi tisti programi, ki smo jih prejeli tekom otroštva, nekatere pa celo nosimo v sebi iz prejšnjih življenj.

To so programi, ki nam zares ne služijo več in nam onemogočajo srečo. Rane in bolečina iz preteklosti običajno pronicajo na površje iz podzavesti takrat, ko to najmanj pričakujemo in se tega ne zavedamo ter nam povzročajo težave v komunikaciji, odnosih in v življenju s sami seboj. 

Maska pa je naša obramba. Zaradi trenutne nesposobnosti spopadanja s svojimi potisnjenimi emocijami ali iz neznanja, kaj z njimi narediti, smo ustvarili različne maske. A vse maske imajo enak cilj: prekriti naše resnične občutke.

In kaj mi počnemo? Poistovetimo se oz. identificiramo se s svojim ranjenim otrokom ali s svojo masko. Z izjemo (ki ne bi smela biti izjema, pač pa pravilo) kadar se odločimo, da osvetlimo svoj notranji svet občutkov, ran in mask.

Življenje je samo po sebi terapija, ki nas sili v ozaveščanje. Če seveda nismo tako trdoglavi, da se temu na vsak način upiramo. Lahko se upiramo, a življenje bo še naprej nastavljalo svoje lekcije, vse dokler se jih ne bomo naučili.

Edino zdravilo je, da v miru širimo svojo zavest in zavedanje, svoj Duh. Smo pravzaprav brezčasni duh, ki se je namestil v to telo in psiho.

Kadar bivamo zataknjeni v jezi, žalosti, ljubosumju, krivdi... se je potrebno naučiti to prepoznati. Ko lociramo "hudobnega volka" v sebi, ozavestimo, da to nismo mi, ga spustimo, osvobodimo, da odide, saj smo vendar mi tisti, ki ga zadržujemo v sebi.

Ko bolečino ozavestimo in smo pripravljeni, da jo opustimo, se počasi tali, zmanjšuje in izpuhti… Ne ignorirajmo emocij, ki pridejo na plano, ne potiskamo jih na silo nazaj, čeprav nam je nelagodno in se jih bojimo, pogumno jih očistimo. Ne napadamo jih. Zahvalimo se, da odhajajo. Pomahamo v slovo vsemu, kar mora odidti! Adijo!  

Da, za delo na sebi je zares potreben pogum, hrabrost, saj je potrebno prebroditi vso nelagodje ter strah pred tem, kar nosimo v sebi.

A sadeži dela na sebi so vedno sladki. Postajamo vedno bolj avtentični, svobodnejši, vedno bližje smo resnici, in vsako naše dejanje dobiva smisel…

Pravzaprav je to najbolj pomembno delo, ki ga bomo kadarkoli opravljali.

povzeto po: denazuvan.com

Preberite si še: 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri