Daj no, ne stokaj!

Neverjetno, kakšne zgodbe vse slišim, spremljam, berem …

Daj no, ne stokaj! (foto: unsplash) unsplash
11. 1. 2019

Dosti ljudi, ki želijo napisati knjigo, se obrača name. Nekaterim sem podpora pri sami izdaji knjige, drugim pri promociji, tretjim že v fazi sestavljanja zgodb in vsebine. In česa vse ne slišim / preberem, koga vse spoznam …

Samo en velik poklon lahko dam temu bitju, ki se imenuje človek, kaj vse je sposoben nositi na svojih plečih, kaj vse preživeti in koliko moči premore. Ob vsem tem pa zmožen ostati prijazen do soljudi, miren v duši, sproščen na obrazu, iskren v očeh in neverjetno topel v dotiku.

Spoznavam zgodbo dekleta, kako je videla svojega fanta padati v prepad s skalovja gora na njunem zaljubljenem izletu v zimske gore, kjer ga je zadnjič poljubila.

Berem zgodbe borbe za življenje, kjer se boju z boleznijo ne en ne drugi ne predata – in se čudim, kako lahko človek s toliko udarci in urezninami ustvarja toliko lepega za ta svet.

Spoznavam materinsko ljubezen neslutenih razsežnostih, ki ob smrti otroka najde moči in razloge za nadaljnjo življenje. Lahko se trudim razumeti, a v resnici ne morem dojeti, kaj prestajajo starševske oči, ko zadnjič pogledajo otroka, preden so ga primorani položiti v zemljo.

Pišem zgodbe neusahljive, že boleče želje po otroku, ki ga ne moreta dobiti, niti posvojiti, svet pa jima postavlja tako neverjetne preizkušnje, da bodo knjigo krivično dali v rubriko fikcije.

Poslušam tudi zgodbe za hollywoodski film brez potrebnih pretiravanj glede dramatičnosti strahu z orožjem, groženj mafije, izsiljevanj in podkupovanj.

Berem, pišem in spoznavam zgodbe bolečih razhodov, boju za preživetje, strahu pred fizičnimi napadi, zgodbe o spolnih zlorabah, uničenih otroštvih, raztrganih srcih in trenutkih nespametnostih, ki nekoga priklenejo na voziček, drugemu vzamejo življenje prijatelju, tretjemu vzamejo ljubezen njegovega življenja.

In ko gledam te ljudi, ko se skupaj smejemo, pogovarjamo, razmišljamo o prihodnosti ... se čudim, od kje jim moč za to iskrivost v očeh, to toplino v objemu, ta nasmeh na obrazu in ponižnost v vsakem gibu. Ponižni pred življenjem, a mogočni v mojih očeh.

Ob tem si mislim – Petra, in ti scrkljanjka si greniš življenje, ker imaš tako grozne težave kot je ena zavrnitev na mailu, izgubljen posel ali kakšen kilogram kje preveč. Resno?

Petra Škarja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri