Celjenje – vrnitev k Ljubezni

Kaj, če bi si lahko pozdravil vsako bolezen, zasvojenost ali kronično stanje? Koliko svobode bi izkušal, če ne bi bil odvisen od zdravniške pomoči?

Celjenje – vrnitev k Ljubezni (foto: profimedia) profimedia
2. 2. 2019

Kako polnega moči bi se počutil, če bi v svojih rokah držal ključ do svojega celjenja, ne le na fizični, temveč tudi na čustveni, umski in duhovni ravni? nas sprašuje David Elliott, avtor knjige Celjenje, ki že več kot 30 let s svojo metodo ljudem pomaga pri celjenju.

Njegova filozofija je preprosta. Sprejema višjo moč, kakršnokoli ime ji že damo – Bog, Stvarnik, Duh, Milost. To višjo moč priznava kot največjo silo v Vesolju in ji pripisuje združevalno moč ljubezni; sprejema, da s povezanostjo skozi ta vir energije vsi celimo svoja življenja! V knjigi Celjenje, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu, opisuje, kako se lahko povežemo z Vesoljnim tokom energije, ki obstaja v srcu stvarjenja. Ko se naučimo črpati iz tega toka zavesti, nam to lahko preobrazi zdravje in prinese ljubezen, ki si jo želimo. Kar mu je Vesolje povedalo, da je lahko zacelil samega sebe, je postalo tehnika, s katero uči druge in jim pomaga do celjenja.

Življenje brez ljubezni

Po srečnem otroštvu in brezskrbni mladosti so prišla zgodnja srednja leta, ko sem kot odličen računalniški programer lahko živel tako razvajeno, kot sem le hotel. V izobilju sezonskega prostega časa sem se spogledoval z duhovnostjo in obiskoval delavnice po svetu. Razumsko sem temeljito preštudiral nauke Sri Aurobinda, Carlosa Castanede, Eckharta Tolleja in še druge. Poznal sem kar nekaj teorije. A ko sem se pred desetimi leti poročil in dobil prvega otroka, še vedno nisem bil pripravljen na prakso.
Nisem znal srčno živeti. Nisem znal pozorno in nevtralno poslušati. Nisem znal potrpežljivo sprejemati. Nisem se znal prilagajati in popuščati, nisem znal spuščati svojih trmastih prepričanj, da imam vedno prav. Nisem znal svojih najdražjih osvoboditi pritiskov svojih lastnih pričakovanj in obsojanj. Predvsem pa nisem znal imeti rad samega sebe. Vse našteto sem delal tudi sebi. Sam sem si to delal, trdno pa sem verjel, da mi to dela moja draga žena. Po nekaj letih so se pojavile vse hujše razpoke, izrečene so bile grde besede in storjena obžalovanja vredna dejanja. Moje življenje je postalo moj osebni pekel.
Ko danes gledam nazaj s toplega, varnega mesta samoljubezni, včasih komaj verjamem, da je bilo res tako hudo. Ne spomnim se jasno tistih svojih črnih, morečih občutkov brezizhodnosti, ko sem kot pes ležal na stopnišču našega bloka v Ljubljani in z glavo butal ob steno ali ob tla, da bi utišal nevzdržno grozo in dušno bolečino. Čakal sem, da napad mine, da se bom lahko vrnil v trpljenje in dramo svojega zavoženega življenja. Izhoda nisem več iskal, saj luči na koncu predora že dolgo nisem več videl ali verjel vanjo. Vedel sem, da bo vsak dan slabše in da mi nič in nihče ne more pomagati, zato se o tem niti nisem pogovarjal z drugimi. Bil sem sam in nemočen.
Takrat mi ni pomagalo nobeno znanje, ki sem ga premogel, ne tehnično ne duhovno. Vsaka svetla izjema, vsaka iskra dobrega, ki sem jo doživel, je bila kratkotrajna in neobstojna in mi je samo še povečala občutek črnine, ko je prej ali slej spet ugasnila.
Dober prijatelj mi je povedal za novega učitelja in zdravilca. Zasmejal sem se pri sebi v nejeveri in trmasti nepripravljenosti prisluhniti besedam upanja, a sem vseeno poškilil na spletno stran njegove delavnice, ki naj bi bila nekje v Toskani.
Kolikor sem lahko razbral v svojem razpoloženju uporništva, je šlo bolj za tečaj vrtnarjenja. Naveličano in vzvišeno sem zaprl stran in raje odsrfal na Facebook ali na kaj še manj primernega.
Leto pozneje so mi diagnosticirali sladkorno bolezen, izgubil sem sanjsko službo, na mizi pa sem imel ločitvene papirje. Nikoli nisem zares pomislil na samomor, ker to ni v moji naravi, a takrat bi bil primeren trenutek. V resnici pa sem bil tako in tako že mrtev. Ne vem več, ne kako ne kdaj točno ali zakaj, sem v svoji letargiji znova zajadral na spletno stran učitelja, o katerem mi je govoril prijatelj. Morda je ravno napovedal novo delavnico v Italiji. Tokrat sem naredil korak dlje: kliknil sem na zeleni trikotni gumb za predvajanje posnetka meditacije dihanja in iz nebrzdane, kritične radovednosti prisluhnil.

“Celjenje je potovanje vrnitve v naše naravno stanje ravnovesja in harmonije, ki se mu reče ljubezen. Potrebno je, kadar izgubiš stik s tem naravnim stanjem, kadar pride do motnje v Vesoljnem toku. Celjenje lahko poteka na mnogo načinov, od katerih je vsak tako edinstven, kot si ti. Edina stalnica pri tem je, da si povezan sam s seboj. Kot je rekel Sokrat: Spoznaj samega sebe. Ko si pripravljen prevzeti odgovornost za vse, kar ustvarjaš v svojem življenju, tedaj se lahko zaceliš. Moč celjenja je v tebi. Če si se že sam spravil v težave, potem tudi prirojeno veš, kaj moraš storiti, da se spet izkoplješ iz njih.” David Elliott

Notranji premik

Slišal sem dva vdiha in izdih. Ahhh-ahhh … haaa. Nato še enkrat. In še enkrat.
Poskusil sem tudi sam.
Nekaj v meni se je globoko premaknilo in me prevzelo, čeprav se tega takrat sploh še nisem zavedal. Rekel sem si le, hm, zanimivo. Ničesar nisem vedel o pranajama jogi in še nikoli prej nisem izvajal podobne meditacije. Meditacije, ki sem jih dobro poznal in celo učil, so vedno zahtevale popolno tišino in negibnost, znotraj in zunaj. Bile so neznosno naporne in nadležne, prava mala mučenja, ki si jih delal sam sebi. Tole dihanje pa se mi je zdelo lahkotno in prijetno. Hm, sem ponovil. Končno sem si vzel čas in nežno pozornost, da sem resnično prebral ime na spletni strani: David Elliott. Hm. Brskal sem naprej in opazil, da na svoji spletni strani ponuja brezplačno knjigo v PDF-obliki. Naslov je bil zelo preprost: Healing. Celjenje. Odprl sem dokument in začel brati uvod. Takoj mi je bil všeč preprost in stvaren, zdravorazumski slog pisanja. A izza gole informacije besed sem začutil še nekaj več, nekaj težko opisljivega. Ljubezen! Pristno, pravo, tisto brezpogojno ljubezen! Kako je to mogoče? Vedel sem le to, da še nikoli prej nisem tega tako močno in jasno, nedvoumno začutil.
Ali ima človek lahko res rad na tak način, tako popolno in nevsiljivo, brez vsakih
pričakovanj in skritih namenov? Kako je lahko ljubezen tako čista in neusmerjena, brez vseh kaveljcev in vezi?

“Ljubezen je. Povezuje te s samim seboj. Iz tega izhodišča pa si potem povezan z vsem, povsod. Brez te povezave z ljubeznijo boš izgubljen, nenehno v iskanju ljubezni zunaj sebe, ki bi te izpolnila. Občasno boš morda mislil, da si jo našel. A vendar, kadar ljubezen temelji na nekom ali nečem zunaj tebe, ji ne bo nikdar uspelo izpolniti spirale ljubezni.” David Elliott

Potreboval sem nekaj let in ogromno poštenega dela, da sem znal sam začutiti in izkusiti odgovor na ta vprašanja: samoljubezen! Samoljubezen in uravnovešena izmenjava z vsem, kar te obdaja v življenju. Izneveril bi se svojim lastnim pogledom na celjenje, če bi razpredal teorijo na dolgo in široko. Srčno verjamem, da gre pri celjenju za neposredno izkušnjo, ki ti je nihče ne more dati, lahko te le navdihuje zanjo. Spet pa lahko preprosto poročam o vplivu celjenja na moje življenje od tiste, zame tako usodne točke naprej.

Borut Lesjak, celilec, pisatelj in prevajalec

Elliottovo metodo celjenja z Borutom Lesjakom lahko preizkusite na Sensa vikendu od 22. do 24. marca 2019

Več informacij najdete tukaj. 

Celoten članek lahko preberetev tiskani Sensi februar/marec 2019, ki je v prodaji od 1. februarja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri