Če se imaš rad, znaš postaviti meje

Ali imamo dovolj poguma, da se ljubimo in drugim postavljamo meje, ki jih potrebujemo?

Če se imaš rad, znaš postaviti meje (foto: pixabay) pixabay
6. 7. 2019

Včasih sem bila brez poguma in nisem razumela, čemu moje življenje ne poteka tako, kot sem hotela. Ali vsaj želela. Pravzaprav nisem niti vedela, kaj meje in postavljanje le-teh sploh pomenijo. Ali zakaj jih potrebujem.

Pomanjkanje moči za postavljanje mej mi je odvzemalo energijo, čas, moč in ljubezen. Na koncu dneva sem bila brez vsega in popolnoma izžeta. Prav ničesar si nisem mogla dati.

Leta in leta sem živela v stanju pomanjkanja, v občutkih, da nisem dovolj. Ko pogledam nazaj, mi je vse kristalno jasno – čemu sem se počutila, kot da nisem dovolj? Zato, ker sem dala vse, kar sem imela, nekomu drugemu. Nič nenavadnega, da se je slej kot prej moralo končati – in je počilo.

Življenje brez postavljanja zdravih mej, nenehna želja po ugajanju vsem, žongliranje z denarjem in končevanje toksičnega razmerja so me skoraj popolnoma opustošili. Končno sem se predala ali natančneje – se prepustila in si dopovedala, da se nekaj mora spremeniti in pokončati, ker drugače bom sama ta žrtev divjega tornada, ki me je sukal na hitrih obratih. Nepostavljanje mej me je drago stalo. Bila sem obubožana.

Tisti čas se nisem zavedala, da je bilo nepostavljanje mej tisto glavno težilo, ki je v meni ustvarjalo vse težave in prepreke. Toda novega vala sprememb, ki so se dogajale v meni, nisem mogla več zaustaviti. Ni bilo več varne cone, v katero bi se zatekla zmeraj, ko je postajalo neprijetno. In nepoznano.

V naprezanju za ugajanje drugim sem zapustila in zanemarila sebe.

Toda meje niso le nekaj slabega. Tukaj so zato, da z njimi spoznavamo naše lastne potrebe. Kažejo nam sposobnost uvideti lastne potrebe in zanje poskrbeti. Zmeraj.

Kadar pa ne uspemo postaviti pravih mej do drugih, se znajdemo v toku nevarne otopelosti: zasvojenost, pretiravanje z delom, razsipnost, pretirano pitje/hranjenje, ugajanje drugim in nezdrava/toksična razmerja. Vsa ta dejanja nam omogočajo odmik od našega bistva, od tega, kar mi v resnici smo in kako se zares počutimo. Bolj kot zanikamo svoje potrebe, bolj le-te kričijo in zahtevajo našo pozornost, mi pa jih namensko utišamo ter omrtvičimo. To vsekakor ni pravi način življenja, ki bi ga naj živeli. Ali, kot si ga zaslužimo.

Meje moramo postavljati zato, da zavarujemo skrb in ljubezen do samega sebe. Šele iz tega mesta lahko začnemo skrbeti zase in posledično tudi za druge. Bližnjice ne obstajajo, četudi bi si to najbolj želeli. Pomenijo tudi odgovornost zase, za naš čas, čustva in energijo, namesto da bi dopustili, da bi se izgubljali v drugih in zadovoljevanju njihovih potreb.

Meje nam omogočijo, da sami prevzamemo nadzor in ne obratno – da nas drugi nadzorujejo. In posledično lahko dajemo več, ker izhajamo iz mesta obilja in ne iz pomanjkanja.

Obstajata dve vrsti omejitev, na katerih moramo delovati. To so zunanje in notranje. Oboje od nas zahtevajo, da si prisluhnemo, kar je lahko zahteven proces, še posebej, če smo toliko časa nastavljali fokus za druge.

Notranje meje lahko opazujemo preko tega, koliko nadzora imamo nad njimi. Narekujejo, kako ravnamo sami s seboj. Ali spimo dovolj, da se lahko uspešno regeneriramo, jemo zdravo hrano, mislimo in govorimo lepe reči in najdemo čas za aktivnosti, ki nam razsvetlijo dušo? Če bomo konstanto ignorirali potrebo po dobrem počutju in zanemarjali zdravje, verjeli vsaki negativni misli o sebi in s seboj ravnali manj kot zadovoljivo, se bomo slej ko prej izmozgali tako na telesni kot na emocionalni ravni.

Naj nam skrb zase postane prioriteta in opazili bomo spremembe. Opazujmo naše počutje po dobro prespani noči, pravilnem prehranjevanju, negi in ljubezni, ki smo jo namenili samim sebi. Ta dober občutek kar čaka na nas, da ga prebudimo iz zimskega spanca.

Skrb za naše notranje potrebe bo postala podlaga za naše zunanje postavljanje mej in omejitev ter tega, kakšen odnos imajo drugi z nami (in posledično vpliv).

Bolj, kot se bomo zavedali naših pravih čustev in stopili v stik z lastnim telesom, dušo in umom, lažje bomo postavljali osebne meje z drugimi, v vseh situacijah.

Sama sem ugotovila, da mi npr. zelo pomaga postavljanje mej, kadar se gre za izmenjavo energije. Če so v naših življenjih ljudje, ki nas nenehno puščajo izžete, je najverjetneje čas, da na novo uredimo naš odnos z njimi in pogledamo, kaj je treba spremeniti ali na novo uveljaviti. Ni nam potrebno investirati svojega časa v ljudi, ob katerih se počutimo, kot da nam niso prinesli ničesar dobrega. In če zahtevajo več, kot lahko damo, jim lahko rečemo Ne. Zmeraj se lahko zavestno odločimo, da bomo preživeli manj časa z njimi, če sploh.

Ko sem pričela z delom na sebi sem morala na novo preurediti svoja prijateljstva in ljudi, s katerimi sem še zmeraj želela deliti svoj krog, ki sem ga začrtala in iz njega odstraniti nekatere, ki vanj (več) niso spadali. Torej, če so v naših življenjih/odnosih, osebe, ki nam nenehno pijejo vso energijo in ob katerih se počutimo slabše, bi bilo najbolje, da bi take osebe odstranili iz našega kroga. Konec koncev  gre le za to, da najdemo tisto, kar nam odgovarja in se osredotočamo na ljudi, ki nam energijo varujejo.

Ampak nekateri ljudje si namesto zdravih mej sezidajo debele stene z namenom, da jih ne bi nihče prizadel. Vzdrževanje takšnega zidu je lahko zahteven posel. Ubrani nas ne le slabega, temveč tudi vsega dobrega. Zapremo se pred življenjem. Ne premikamo se, temveč vso energijo vlagamo v ohranjanje jeklenega ogrodja.

Spoznala sem, da mi ni potrebno porabiti toliko energije, da sem odstranila vse negativne odnose. Nisem se potrebovala zaščititi z močnim obzidjem. Morala sem se le osredotočiti na svoje življenje, kot sem ga želela živeti in se umakniti, na kakršenkoli način potreben, od tistega, kar mi ni več služilo.

Kot primer, če je nek pogovor postalo prepiranje v argumentih, v katerih ne bi nikoli zmagala, vrtenje v krogih ne bi bila prava rešitev. Ugotovitev, da se preprosto lahko umaknem iz debate je bila prelomna. Ni mi bilo treba dokazovati smisla nekomu, ki mu je bila pomembna le drama in ne reševanje problema. Ali se mu je šlo le za svoj prav. Enostavno sem lahko odkorakala dalje in počela nekaj bolj pametnega. In postavljanje svojih mej ni postalo nekaj rigidnega, fiksnega. Trdne ograje so se lahko porušile in zabetonirani vzorci odstranili. Vse je postajalo bolj kot voda, ki se pretaka po vseh porah življenja v to smer in nato v drugo, odvisno od tega, kaj mi v danem trenutku bolje služi in me odnaša stran od tistega, kar mi ne. Brez opravičil.

Nekaterih bojev ne bomo nikoli zmagali pa četudi bi bilo najbolj pravično. Nekaterih ljudi ne bomo nikoli preobrnili, kljub temu, da se motijo. Naš mir je bolj pomemben kot vse zmage tega sveta.

Tak pristop me je tako ohranil odprto za nove dogodivščine, za življenje in ne ujeto v ograje, ki sem jih sprva postavljala, da se zaščitim.

In še vedno, še zmeraj – tudi, če sem postala veliko boljša (pametnejša) v  postavljanju svojih mej ter v izražanju svojih potreb – še zmeraj lahko padem. Še vedno se zalotim, da posvetim preveč časa, energije in moči v ugajanje drugim, hkrati pa izgubljam sled za tistim, čemur sledim. V teh trenutkih se je potrebno na novo opomniti, da se je sicer zgodilo, kar nam ni pogodu, ampak, da je čas za nov začetek (gremo vase, si prisluhnemo in najdemo tisto luč, ki se ne pusti ugasniti). Da na novo najdemo način, ki ustreza nam in ne drugim. Brez opravičil.

Bodi kot voda, ostani kot voda, lahkotna ter svobodna in ne dovoli teži situacije, da te ohromi.

Kot je dejala že B. Brown: »Drznost postaviti meje je imeti pogum ljubiti samega sebe, četudi pri tem tvegamo, da razočaramo druge.«

Nina Kirbiš

Poglejte si še:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri