Če ne bi bilo teme, ne bi obstajala svetloba

Ne želimo si zgolj pozitivnega.

Če ne bi bilo teme, ne bi obstajala svetloba (foto: profimedia) profimedia
17. 2. 2019

Ljudje smo hecni ... Zanimivi.

Hodim na Stol. Ugasnem lučko, ki mi je bila v pomoč predvsem v temi gozda. Sicer me je spremljala polna luna, ki mi je pravno prav osvetljevala pot. Ravno prav, da je noč ohranila svojo magičnost in hrati ravno prav, da se moj dostikrat neroden korak ne pokaže v vsem svojem talentu. No, vseeno se je. Enkrat. Na snegu. Toliko, da sem ga lahko začutila med prsti. In v čevlju.

Kako poseben trenutek (poskusite, če še niste!). Si v temi. Občuduješ luno. Le veter ustvarja rahel šum drevja. Čutiš povezanost celo s kozorogi, ki poleg tebe edini ustvarjajo zvok premika kamenjev. Ko se ustaviš in pogledaš dolino, ki jo označujejo predvsem komaj vidne luči, se ti nariše rahel nekontroliran nasmešek. Trenutek, ko se zaveš magičnosti tega trenutka. Tu in zdaj. Takrat se zaveš minljivosti vsega – iz sekunde v sekundo se noč namreč spreminja, lučk v dolini je vedno več, glasovi se počasi nalagajo en na drugega ... Vse se prebuja. Res magično.

Hkrati pa skačem po skalah, hitreje kot moja kondicija želi, ker si tako zelo želim videti sončni vzhod. To rojstvo dneva.

In ob tem razmišljam ...

Ljudje si tako želimo sreče, uspeha, zadovoljstva, ljubezni – torej vsega pozitivnega.  Lovimo čas, ko bomo vse to in zgolj to imeli.

A narava tako ne deluje.

Če ne bi bilo noči, ne bi imeli tega privilegija občudovanja rojstva dneva. Če ne bi bilo teme, ne bi obstajala svetloba. Niti besede »svetloba« ne bi imeli. In nadalje: Brez zime ni poletja. Brez smrti ni rojstva. Brez hladnega ni toplega. Brez severa ni juga. Brez levega ni desnega. Brez žensk ni moških.  Brez negativnega ni pozitivnega ...

Če ne bi vsaj enkrat v življenju izkusili žalosti, ne bi vedeli, kaj sreča je. Torej moramo biti hvaležni tudi za ta trenutek žalosti, ki nam je na svojstven način doprinesel mnogo lepega – pokazal nam je občutek sreče.

Narava teži k ravnovesju. V vsem in vedno. Nikoli ne bo zgolj svetlobe, poletja, rojstva, toplega in vsega pozitivnega. Ne gre. Narava ne deluje tako.

Zato si ne žêlimo zgolj pozitivnega. Ker v tem primeru tega pozitivnega niti zaznali ne bi.

Verjetno ste že opazili (ali morda še boste, se opravičujem za to nenavdušujočo napoved), da ne boste nikoli dosegli stanja, ko je v vas vse ves čas pozitivno.

Mislim, da je bolj bistveno to, da najdemo smisel v vsaki situaciji. Pozitivni in negativni. Da zaznamo neko lepoto obeh plati. Da znamo jadrati v tej kombinaciji jin jang in sproti čim bolj okušati to raznolikost življenja. Ko bomo znali vsak moment zaužiti v polnosti, tudi žalost in bolečino, bomo vedno čutili smisel življenja.

Ponoči občudujmo luno, podnevi sonca sijaj. V svetlobi občudujmo barve, v temi čarobnost miru. V dežju začutimo dežne kapljice v dlaneh, v soncu žarkov toplino na obrazu. Poleti v družbi metuljčkov skačimo po travnikih, pozimi kotalimo kepe v sneženega moža. Ob rojstvu zajočimo ob čudežu življenja, ob smrti ob zavedanju minljivosti vsega.

...

Saj na koncu je vse le igra. Igra življenja. Na nas je, kako prisotno jo bomo igrali in koliko raznolikosti ob tem zaužili.

Je pa noro zanimiva igra ... Ne vedno enostavna, a tudi to ji daje svojo čarobnost.

In evo – sonce vzšlo! Ampak bistven ni cilj – vzhod sonca, ampak celoten postopek do tu (barvanje neba, barvanje skal, sprememba oblakov ...), a o tem kdaj drugič.

Petra Škarja, avtorica več knjižnih uspešnic, www.petraskarja.com

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri