Kaj naredite, ko nekdo stoji na poti uresničevanja vaših potreb? Ste tiho ali se na vso moč uprete? Tu je še tretja pot, ki se ji reče asertivnost: sposobnost, da se postavite zase, za svoje pravice in za lastne potrebe, obenem pa upoštevate tudi druge.
Vse prepogosto se prepiramo in se jezimo, ker pa nihče od nas ni otok, samota ni prava rešitev, ki bi vodila v polno življenje.
Človek je družabno bitje, to pa pomeni, da za življenje potrebuje skupnost. Toda kolikor ljudi, toliko nravi ... pa tudi navad in potreb. Medtem ko jaz potrebujem mir, ti iščeš zabavo, zame je pomembna popolna čistoča, ti pa hrepeniš po življenju brez obveznosti, jaz si želim eno, ti nekaj popolnoma drugega.
Ko so naše potrebe v konfliktu s potrebami drugih, se v želji, da bi izpolnili lastne, odzivamo različno. Nekateri se odzovejo pasivno, drugi agresivno, le redki pa asertivno.
Če se v situacijah, ko so ogrožene naše pravice, odzivamo pasivno, to pomeni, da svojih pravih občutkov ne pokažemo niti takrat, ko nekdo stoji na poti izpolnjevanja naših potreb. Drugim dovolimo, da uničujejo naš osebni prostor, nam kratijo pravice ali ignorirajo naše potrebe, pri čemer mi sami sploh ne izrazimo svojih želja in stališč.
Ljudje, ki se odzivajo pasivno, pogosto niti ne vedo, da sploh imajo potrebe in pravice.
Agresivne osebe so njihovo nasprotje. Občutek imajo, da se ves svet vrti le okrog njih, zato se bodo za svoje pravice borile brez milosti, največkrat na škodo drugih, saj se na njihove meje in pravice naravnost požvižgajo. Zelo rade vplivajo na druge, ne pustijo pa, da bi drugi vplivali nanje.
Oboji imajo potrebe, temeljna razlika pa je v tem, v kolikšni meri se teh potreb zavedajo in kako odločeni so, da jih bodo izpolnili. Pasivni ljudje se namreč skušajo konfliktu na vsak način izogniti, medtem ko je za agresivne konflikt osnovno orodje za dosego izpolnitve lastnih pravic in potreb.
Pasivneži svoje potrebe, pravice in interese potiskajo v ozadje, ne verjamejo v svoje sposobnosti, strah jih je, da bi izstopali, zato odgovornost in iniciativo prepuščajo drugim ter tako sprejemajo podrejeni položaj. Pričakujejo pomoč ali sočustvovanje in ne sprejmejo odgovornosti za zdravo dinamiko odnosa.
Agresivneži stremijo predvsem k temu, da bi drugega nadvladali, za kar uporabijo moč ali svoje prednosti. Vpijejo oziroma dvigujejo glas, agresivna je tudi njihova govorica telesa, nad drugimi se znašajo tako čustveno kot telesno ter se ne menijo za to, kako to nanje vpliva. Sočustvovanje jim je tuje, slaba vest pa popolna neznanka. Ko je agresivnež prepričan, da ima prav, hoče zmagati za vsako ceno.
Srednja pot
Kadar gre za odziv na prizadetost naših meja, pravic in potreb, je najboljša izbira asertivnost. Moramo se postaviti zase. To je vedenje, s kakršnim branimo svoje meje in vplivamo na druge ljudi, ne da bi prizadeli njihove pravice.
Če se ne bomo postavili zase, tudi sodelovanje ne bo možno, saj se bomo, če bomo popustili, počutili poraženi, pri agresivni drži pa bomo po drugi strani prej ali slej naleteli na močnejšega, ali pa se bomo sprli z vsemi in bomo tako izločeni.
Asertivnost je veščina. Lahko se je naučimo in lahko jo treniramo. Ko ne služi branjenju naših pravic, nam omogoča, da se izrazimo in se tako ne počutimo kot poraženci.
Tatjana Divjak, life coach
- Preberite si še: Matej Škufca: Partnerski odnos zahteva DELO NA SEBI! (Sensa podkast)
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
