Čarovnice, vile, coprnice in druge kreature nezavednega so zgolj hčere dolge zgodovine, ki je zapisana v psihi slehernega. So tudi naši osebni prenosi oviranega razvoja, ki so jih - kako priročno - legende hipostazirale, preoblekle in animirale v sovražne osebnosti.
Čarovnice so po C.G. Jungu projekcija moške anime - t.j. projekcija primarnega ženskega aspekta, ki obstaja v podzavesti moškega.
So nosilke, glasnice in simbolni medij za kolektivno temo in osebne senčnosti, ki jih v svetlobi dneva izrivamo iz zavesti.
Medtem ko so za moške materializiranje tiste sovražne teme, ki se je sami ne morejo znebiti, hkrati pa premorejo grozljivo moč, ženske v njih vidijo 'grešnega kozla', na katerega lahko prenašajo temne elemente svojih nagonov. A prav ta projekcija je pravzaprav tajno sodelovanje pri namišljeni naravi čarovnic.
V Slovarju simbolov, Chevalier-Gheerbrant, tako lahko beremo:
- "Dokler mračne sile podzavesti niso prevzete v svetlobi zavesti, čustev in akcije, čarovnica živi v nas. Glede na to, da je sad zatiranja, tlačenja nagonov, predstavlja želje, bojazni in druga nagnjenja naše psihe, ki so nekompatibilna z našim jazom, bodisi zato, ker so preveč infantilna, bodisi iz kateregakoli drugega razloga."
Čarovnica je pod vplivom krščanski pridig postala hotena degradacija svečenic, sibil in druidskih čarodejk, ki naj bi se potom svojih zvez z mračnimi silami in duhovi zakrinkavale v ogabna in vražja bitja. Podzavest je tej 'lokaliziranosti' teme v domnevni 'služabnici hudiča' nato ustvarila tudi njen antipod. V imenu (jin-jang, tema-svetloba) ravnotežja v psihi je nastala vila - gospodarica magije, ki simbolizira paranormalno moč duha ali čudežne sposobnosti domišljije. Postane uresničevalka želja in glasnica z drugega sveta.
Z zrelostjo prihaja rehabilitacija!
Ker se je projekcija vsega, kar je v človeku 'grešnega', ekstrahirala v arhetip čarovnice (včasih tudi čarovnika), nato pa žal tudi konkretizirala in udejanila v stoletjih srhljivega divjanja terorja, preganjanj, strahu, trpljenja, krvi in smrti na tisoče nedolžnih, kaže na nujo po rehabilitaciji senčnega v človeku. In če pomislimo, da v nekaterih kotičkih Afrike pod pretvezo čarovništva še danes grozijo po življenju mnogih, gre to rehabilitacijo, ki ne prihaja zgolj skozi osebno razsvetljenih posameznikom, temveč tudi skozi kolektivno psihično zorenje, še kako pozdraviti.
Da se rehabilitacija senčnega že udejanja tako v osebnem kot kolektivnem nezavednem, nas lahko prepriča že bežen pregled v zadnjih desetletjih na novo nastalih čarovniških zgodb - pa naj so to otroške pravljice v knjižnih oblikah ali celo zgodbe za odrasle na filmu.
Vse redkejši so tisti, ki svet vidijo črno-bel, in vse več nas je takšnih, ki se zavedamo in živimo vse več odtenkov naše psihe, v kateri ni mesta za nevarne potlačitve, ki tako rade rezultirajo v pozunanjen bes (in sodbe), ki nas in druge slej ko prej ranijo.
Zdi se, da se čarovnice in z njimi senčno v človeku, počasi zliva in preliva v vse celovitejšo - in vse močnejšo - psiho. To spoznanje, da smo vsi vse - torej tako sončno kot senčno - pozdravljamo.
In to na novo rojevajočo se celovitost tudi slavimo. Naj bo skozi moderne zgodbe, v katerih so čarovnice vse bolj podobne kompleksnim človeškim bitjem, ali skozi zavestno spoznanje, da je praktično vsak arhetip - torej tudi arhetip čarovnice - le neločljivi sestavni del nas samih, ga tako razumemo in ga kot takšnega tudi sprejemamo.
Pripravila: Nataša Zupanc, foto: profimedia
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
