Brez spomina bi bili ljudje zelo siromašna bitja

"Spomin je ključen, kar se žal najlepše vidi pri ljudeh, ki spomin izgubijo zaradi takih ali drugačnih bolezni in poškodb. Takrat vidimo, kako človek izgublja nekaj, kar je najbolj človeškega, ko si več ne more zapomniti obrazov, najprej daljnih ljudi, potem še svojcev. Takrat ljudje, sploh svojci, dostikrat pravijo: "To ni več isti človek."

Brez spomina bi bili ljudje zelo siromašna bitja (foto: Shutterstock) Shutterstock
16. 10. 2013

O pomenu spomina smo se pogovarjali s psihologom Simonom Brezovarjem iz Nevrološke klinike v Ljubljani.

Kaj je spomin?

Simon: Sposobnost, da spremenimo svoje vedenje pod vplivom izkušenj, ki si jih naberemo. Spomin na vedenjski ravni pomeni, da informacijo o nekem dogodku, ki pride iz okolja, bodisi na slikovni ali besedni ravni, nekam zapišemo in jo tudi znamo obnoviti, priklicati.

Načeloma shranjujemo informacije, ki jih lahko uporabimo, si pa shranimo tudi kakšne informacije, ki jih ne moremo vedno uporabiti. Na biološki ravni pa spomin pomeni spremembe na ravni naših možganov, konkretneje med živčnimi celicami (nevroni), ki se povežejo v živčni stik oziroma sinapso.

Skratka, če gledam neki predmet, za katerega ne vem, kako mu je ime, in mi potem rečete: "Ta predmet je revija," se dva nevrona povežeta. Nevron, ki je odgovoren za sliko revije, in nevron, ki je odgovoren za besedo revija, s čimer nastanejo novi spomini. Gre za novo povezavo v možganih.

Za to, da lahko imamo spomin, je zadolžen proces, ki se mu reče nevroplastičnost, brez katere ne moremo ustvariti novih spominov, saj po definiciji pomeni, da se možgani pod vplivom zunanjih izkušenj lahko preoblikujejo.

Nevroplastičnost je tudi osnova za kognitivno oziroma nevropsihološko rehabilitacijo. To je rehabilitacija, ki se dela pri ljudeh z različnimi boleznimi oziroma poškodbami glave (npr. možganska kap, travmatska poškodba možganov ...), po katerih se pojavi cela kopica kognitivnih deficitov: recimo težave s pozornostjo, težave s spominom, z izvršilnimi sposobnostmi. Ker pa so naši možgani plastični, se lahko obnavljajo.

Kako?

Simon: Obstajata dva načina kognitivne rehabilitacije; enemu se reče restitucija, kar dejansko pomeni, da poskušamo nevronske povezave, ki so na neki način razpadle, obnavljati. Dejansko poskušamo obnoviti proces, ki več ne funkcionira. Predvsem pri nižjih kognitivnih procesih, kot je na primer pozornost, pride v poštev bolj ta način rehabilitacije.

Po drugi strani pa poznamo še metodo kompenzacije, kar pomeni, da poskušamo nefunkcionalno strukturo v možganih kompenzirati z drugo, funkcionalno strukturo. Takšen način rehabilitacije uporabljamo predvsem pri višjih kognitivnih procesih (npr. spomin, izvršilne sposobnosti). S kompenzacijo poskušamo torej izkoriščati druge dele možganov.

So glede spomina kakšne omejitve?

Simon: Zelo znan psiholog George Miller je napisal članek, v katerem opisuje kapaciteto človekove pozornosti kratkoročnega spomina v smislu, da ljudje v glavi zelo težko vzdržujemo več kot sedem informacij hkrati.

Miller je s tem mislil, da si lahko zapomnimo sedem enot (plus ali minus dve). Vprašanje pa je, kakšna je enota.

Številko 121 lahko recimo nadomestim z ničlo, številko 313 lahko nadomestim z enko, kar pomeni, da poskušam neki kompleksen sistem poenostaviti. S tovrstno organizacijo informacij lahko krepko presežemo omejitve svojega spominskega sistema.

Ta pa seveda ni neomejen, naši možgani imajo svoje omejitve. Vseh informacij, ki jih dobimo, si ne moremo zapomniti, niti si jih nismo dolžni zapomniti, niti ni koristno, da si jih zapomnimo.

Boste morali ugotoviti, kam jo shraniti?

Simon: Oziroma na kakšen način jo shraniti. Recimo, če se mi nekdo predstavi, lahko rečem le: "Aha," kar je zelo pogost primer. Lahko pa ustvarim neki sistem in rečem: "Aha, ime ti je tako kot mojemu bratu."

Vse 'memo' tehnike, ki so namenjene temu, da kompleksno gradivo poenostavljamo, temeljijo na nekih sistemih.

Obstaja cela vrsta mnemotehničnih pripomočkov. Mnemotehnike so se začele že v stari Grčiji, ko so temu rekli umetnost spomina (The arts of memory).

V Grčiji je bilo ogromno retorikov, govorcev, ki so se morali naučiti ogromne količine teksta na pamet. Učili so se po metodi prostorov. Dejansko so si v svoji glavi zgradili neki znan prostor. Izurjeni mnemotehniki so to tako natrenirali, da potem niti niso več mislili toliko na govor, ampak so potovali po prostoru in medtem hkrati vizualizirali tekst, ki so ga morali znati.

Obstajajo tudi druge metode, npr. metoda hierarhičnega pomnjenja, po kateri zgradimo nekakšno drevo (dendrogram), na katerega potem hierarhično umeščamo informacije. To so primeri mnemotehnik, ki jih navadno razvijajo posamezniki z 'normalnim' spominom.

Poznamo pa tudi primere posameznikov, ki so imeli izjemne spominske sposobnosti že od rojstva. Verjetno se marsikdo spomni filma Rain Man, ki govori o možakarju, ki bi mu v današnji psihološki terminologiji rekli idiot savant. Zapomnil si je približno 12 tisoč knjig na pamet in vse datume. Če bi mu rekli, kdaj ste se rodili, bi vam povedal natančno, na kateri dan ste se rodili, potem bi tudi lahko rekel, kaj je bilo na naslovnici določenega časopisa, ko ste se vi rodili.

Lahko pa se vprašamo, koliko je takšen spomin uporaben.

Koliko?

Simon: Ta človek (ime mu je bilo Kim Peek) je bil prava zvezda. Nastopal je na različnih prireditvah, kjer so se lahko radovedneži prepričali o njegovem spominu. A ob tem, ko si je lahko zapomnil vse informacije, ni bil sposoben opravljati nekaterih osnovnih aktivnosti: ni si znal zapeti srajce, imel je hude motorične težave.

Metode slikanja možganov so pokazale, da je imel Peek hudo atrofijo malih možganov, področja, ki je zadolženo za našo motoriko.

Peek je imel IQ nižji od povprečja in po vseh definicijah bil duševno manj razvit. Znanstveniki pa so odkrili tudi, da je imel Peek agenezo Corpus callosuma, področja v možganih, ki povezuje levo in desno hemisfero. Zaradi tega so mu možgani delovali ločeno in leva heimisfera, ki je boj analitična, logična, razumska, ni inhibirala desne hemisfere, kot se to dogaja v možganih večine posameznikov.

Ena od teorij je, da naj bi imel Peek ravno zaradi umanjkanja te strukture tako izjemne sposobnosti. Lahko je bral dve strani hkrati, kar pomeni, da je bral zelo hitro.

Gre za zelo tipičen primer idiota savanta: bil je duševno manj razvit in ni bil sposoben samostojno skrbeti zase, hkrati pa je izjemne spominske sposobnosti. A razen izjemnih sposobnosti golega pomnjenja informacij Peek ni naredil nič. Z drugimi besedami, vseh teh informacij ni bil sposoben kreativno uporabiti, npr. za nekaj, kar bi bilo družbeno uporabno.

Za Einsteina npr. pravijo anekdote, da si je lastno telefonsko številko težko zapomnil, a si po drugi strani brez njegovega doprinosa k znanosti in tehnologiji težko predstavljamo, kakšen bi bil danes svet.

Se možgane da izuriti za boljši spomin?

Simon: Mnemotehnike obstajajo, vsak bralec jih bo lahko na kakšnem spletnem brskalniku našel mali milijon. Je pa zelo pomembno, da si vsak najde svoj način memoriranja.

Posameznik, ki ima slabo razvito vizualizacijo, bo zelo težko uporabil metodo vizualiziranja (npr. metoda prostorov) in si bo moral najti drugo tehniko, kako si bo te informacije zapomnil. Vsem mnemotehnikam je skupno to, da temeljijo na asociacijah, katera metoda je najbolj primerna, pa je stvar posameznika. Na neki način je dobro, da mnemotehniko jemljemo kot igro.

Treba pa je ločiti dve skupini memoriranja. V eno skupino spadajo ljudje, ki so idioti savanti in imajo prirojene genetske motnje. Rodijo se z izjemnim spominom, zelo pogosto pa imajo neko okvaro na drugem področju.

Zdrava populacija se med sabo zelo razlikuje glede spomina. Očitno pa nam je genetsko oziroma evolucijsko dana kapaciteta našega kratkoročnega spomina sedem, plus ali minus dva.

Kako bomo to gradivo uredili, pa je tisto, zaradi česar se bodo ljudje, kot pri skoraj vsaki psihološki dimenziji, razporedili v normalno distribucijo. Ne zaradi tega, ker ima nekdo večjo ali manjšo kapaciteto, ampak zaradi načina, kako si bomo informacije zapomnili. Neke informacije lahko v svoje možgane enostavno mečem, lahko pa jih organiziram.

Obstaja svetovno prvenstvo v spominu in delali so študijo, kjer so si postavili vprašanje, kaj je na teh ljudeh izjemnega. To so ljudje, ki si lahko zapomnijo izjemno količino informacij. V tej konkretni študiji so se znanstveniki vprašali, ali imajo ti posamezniki kakšne lastnosti posebej razvite.

Pa imajo?

Simon: Znanstveniki so ugotovili, da so ti ljudje zelo dolgo prakticirali določeno mnemotehniko (v največji meri že omenjeno metodo prostorov), da pa se po IQ-ju ter strukturi možganov niso pomembno razlikovali od kontrolne skupine posameznikov.

Bi to lahko dosegel vsak navaden smrtnik?

Simon: Načeloma bi se tega vsak človek z normalnimi intelektualnimi sposobnostmi lahko priučil z nekim sistemom, ki bi ga dolgotrajno prakticiral.

Napisala Suzana Golubov v reviji Lisa

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri