Bolezen je posledica človekove nepovezanosti z zavestjo

Zavest se udejanja v človeku kot njegova moč, da lahko opazuje misli in čustva, se jih zave in se neha identificirati z njimi. Proces odkrivanja zavesti temelji na izločevanju vsega, česar se zavedamo od misli, samopredstav, čustev, spominov, skratka vseh vsebin uma. 

Bolezen je posledica človekove nepovezanosti z zavestjo (foto: unsplash) unsplash
11. 2. 2019

Ko odvržemo vse, česar se lahko zavemo, ostane zavest.

V fiziki opravlja zavest funkcijo 'opazovalca', v moderni psihoterapiji pa predstavlja temeljni del človeka, ki se zaveda danih misli in čustev in se ne identificira z njimi. Ko se prepoznamo kot zavest, to pomeni 'osvoboditev'. Um ima sedež v glavi, zavest pa, podobno kot ljubezen, v globinah srca. 

Bolezen posameznika in družbe je posledica odtujenosti od zavesti, ki je naša resnična narava. Zavest harmonizira materialni svet in ga zdravi. Zavest deluje preko miselnega sveta in kvantnega vakuuma na telesnem nivoju. Vsi ustanovitelji velikih religij od Bude, Jezusa, Mohameda in drugih so v popolnosti spoznali zavest, ki se je v njih udejanjila.

Izvorni namen religije je iskanje izvora, zavesti, ki ni katoliška, budistična ali muslimanska, ne pripada nobeni kulturi, je univerzalna, kozmična. Poglobitev v zavest pomeni, da oplemenitimo lastni jaz in dopustimo, da se zavest udejanja v nas. Iz majhnega 'osebnega jaz sem' preskočimo v veliki 'kozmični jaz sem'. Prisotnost zavesti prinaša sprejemanje, mir, ljubezen in harmonijo med ljudi.

Bolezen lahko vidimo kot posledico človekove nepovezanosti z zavestjo.

Devetdeset odstotkov bolezni je psihosomatskih, kar pomeni, da imajo izvor v ponavljajočih se destruktivnih mislih in gojenju negativnih čustev. Ko se približamo zavesti, nas negativne misli ne dosežejo več. Nimajo več moči, da bi lahko iz miselnega sveta delovale na fiziološki ravni, povzročile negativna čustva in s tem bolezen v telesu. Človek je sestavljen iz treh elementov: telo, um in zavest.

Telo in um nimata moči, da bi med seboj ustvarila harmonijo, um brez zavesti ustvarja bolezen na individualnem in družbenem nivoju. Ko aktiviramo zavest, se ustvari harmonija med umom, telesom in zavestjo. Zavesten človek je zdrav in fizikalna je tudi družba, ki je sestavljena iz zavestnih posameznikov. Primer take zdrave družbe in države je bil Tibet pred Kitajsko okupacijo.

V astronomiji je že sredi prejšnjega stoletja splošno priznano, da je vesolje fizikalno homogeno, kar pomeni, da ima v vseh svojih delih podobno strukturo. Podobno kot potica: kjerkoli jo prerežemo, bo imela podobno sestavo. Fizikalna homogenost vesolja pomeni, da je vesolje tudi biološko homogeno, v smislu, da ima materija povsod po vesolju tendenco, da se razvije v življenje in potem naprej v zavestna bitja, kajti zavest je osnovna realnost, v kateri obstajata matematično vesolje (miselni svet) in materialno vesolje.

Zadnje raziskave v kozmologiji potrjujejo, da vesolje ni bilo nikoli ustvarjeno in se ne bo nikoli končalo. Po celotnem vesolju se materija razvija v življenje in naprej v inteligentna in zavestna bitja. Zagotovo nismo edina civilizacija v tem vesolju. Delitev na religijsko pripadnost, državno pripadnost, rasno pripadnost bi morala biti sekundarna. Primarno je, da smo vsi ljudje prebivalci planeta Zemlja. Sociologija obravnava človeško družbo kot samostojen pojav, v bistvu pa je človeška družba zadnji podsistem v vesolju in kot taka 'kozmični pojav'.

Človeško družbo je treba obravnavati kot zadnji podsistem vesolja.

Da bi človeška družba lahko pravilno delovala, mora upoštevati kozmične zakone in skladno z njimi spremeniti zakonodajo o ekonomiji, ki je temeljni element vseh odnosov v družbi.

Zavest je pomemben element vesolja, narave, človeka in tako tudi njegove uspešne komunikacije. Bolj ko je nekdo zavesten, bolj je sposoben videti stvari in situacije v življenju takšne, kot so, brez da jih njegov um popači. Pri zavestnem človeku je 'prizma uma' zelo tanka, kar omogoča zavestno objektivno doživljanje dane situacije, sprejemanje videnja drugih ljudi in uspešno sporazumevanje v partnerskem odnosu, v družini in na delovnem mestu.

Človek, ki ima določeno stopnjo zavedanja, zna stopiti iz osebnega videnja in se vživeti v situacijo druge osebe. To mu omogoča, da doživlja stvari in situacije takšne, kot so, in jih zna uspešno razrešiti. Zavesten pogled na življenje ima moč usklajevanja na vseh ravneh: doma, v službi, v družbi, med različnimi narodi, religijami in kulturami.

Zavesten pogled na svet je osnova za preseganje preživetega antropocentričnega pogleda na življenje, ki ga moramo zamenjati s kozmocentrizmom, v katerem je vesolje Bog sam, oziroma se Bog neposredno razodeva v materialnem vesolju, v katerem je človek le kamenček kozmičnega mozaika.

Zavestni človek združuje posvetno in duhovno življenje v neločljivo organsko celoto. Duhovno prebujenje ni več stvar posameznika, temveč pogoj za preživetje naše civilizacije. Prihaja čas, ko verovati v Boga ni več dovolj, da bi lahko preživeli, moramo ga spoznati v globini svojih src.

Med teisti in ateisti ni velike razlike, kajti tudi ateizem je oblika verovanja. Teisti verujejo, da Bog je, ateisti pa, da Boga ni. Oboji verujejo le v svoja prepričanja, ki niso nič več kot le oblike človekovega uma. Bog pa je onkraj uma in celo onkraj zavesti, lahko rečemo, da je zavest božja luč, ki presvetljuje človeka. Albert Einstein jo imenuje 'misterij', Eckhart Tolle jo imenuje 'primordialna inteligenca.

Kot pravi Einstein: "Najlepše, kar lahko doživimo, je misterij. On je vir vse prave umetnosti in znanosti."

Srečko Šorli Amrit

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri