Bolečina nam želi dobro

Duševne stiske, motnje, simptomi in razna psihosomatska obolenja, ki nam povzročajo bolečino, so v resnici naši zavezniki, glasniki naših prvobitnih potreb, ki ostajajo pogosto povsem neuslišane.

Bolečina nam želi dobro (foto: unsplash) unsplash
19. 12. 2018

Vsakršno obliko bolečine, tako fizične kot psihične, doživljamo kot negativno in se je želimo čimprej znebiti; to je v človeški naravi. Pogosto pa smo v tej bitki neuspešni. Zakaj je temu tako? Zakaj se npr. ne moremo znebiti depresije, tesnobe, bolečin v križu, hudih glavobolov, ipd., čeprav smo o tem že veliko slišali in prebrali številne nasvete? Vprašanje ni preprosto, pa bi vendar želela ponuditi v razmislek en vidik, ki pogosto ostaja prezrt.

Duševne stiske, motnje, simptomi in razna psihosomatska obolenja, ki nam povzročajo bolečino, so v resnici naši zavezniki, glasniki naših prvobitnih potreb, ki ostajajo pogosto povsem neuslišane.

Znotraj vsakega od nas obstaja del, imenovala ga bom »avtentični jaz«, ki vsebuje vedenje, kaj je zares dobro za nas, kaj potrebujemo in kaj v resnico smo. V idealnem stanju smo nemoteno povezani s tem našim virom, ki nas vodi in pravilno usmerja na vseh življenjskih ravneh. V takem primeru živimo skladno s samimi s seboj, v harmoničnih odnosih z bližnjimi, skupnostjo ter naravo. Pri tem ne gre za utopično stanje popolne večne sreče, temveč za polno življenje, ko smo, če uporabim Freudov opis, zmožni ljubiti, delati in uživati.

Stik s tem delom nas samih pa je pogosto pretrgan oz. se lahko začasno prekine. Včasih je ta povezava onemogočena zaradi zgodnjih izkušenj, lahko pa se prekinitev pojavi kod sad aktualne težje življenjske okoliščine. Ne glede na vzrok pretrgane povezave z našim »avtentičnim jazom«, pa smo v tem primeru oškodovani, saj ostajamo brez osnovnega življenjskega vodila, kot bi pluli v nevihtnem morju brez kompasa. Naš »avtentični jaz« nas ne more voditi, ostaja neuslišan in ne more opravljati svojih nalog.

Vendar ta prezrti del nas ne obupa, vztraja pri tem, da se ponovno povežemo z njim. Skuša nam namreč sporočiti nekaj izjemno pomembnega. Pogosto gre pri tem za teme, ki so ključnega pomena za naš obstoj, za spremembe, ki bi jih morali vpeljati, za dele nas samih, ki bi jih morali spoznati in sprejeti ipd. Vendar, če sporočila dolgo ne slišimo, če ostajamo v naglici vsakdana gluhi za te pomembne klice po spremembi, naš »avtentični jaz« ubere novo pot, novo sporočilno sredstvo, ki ne bo ostalo prezrto. Tedaj se torej soočimo z bolečino, ki lahko nastopi v obliki depresije, paničnega napada, glavobola, spolnih motenj, bolečih menstruacijah, obsesivnih  misli in številnih drugih oblikah. Del misije je torej dosežen: sprejeli smo alarm, čutimo, da se nekaj dogaja, saj boli, bodisi psihično, telesno ali na obeh nivojih. Vendar naloga ni še dokončana. Naš »avtentični jaz« želi, da sporočilo ne le prejmemo, ampak ga tudi razumemo, čutimo, dekodiramo in udejanjimo spremembo. Dokler tega ne storimo, bolečina vztraja, saj ne doseže svojega cilja.

Torej, ob pojavu ponavljajočih oz. trajnih psihičnih in/ali psihosomatskih težavah si je smiselno postaviti najprej vprašanje, kakšno je sporočilo, ki je v bolečini skrito. Navodila, v smislu »kaj naj naredim, da bolečina izgine«, ne bodo omogočala dolgotrajne spremembe, če spregledamo bistveni vidik, in sicer sporočilno vrednost simptoma, motnje, ki ga doživljamo.

S tega vidika je bolečina, povezana z duševno stisko in/ali psihosomatsko težavo, naš zaveznik, ki nam želi dobro, nas spodbuja k spremembi, nas opozarja na vidike, s katerimi se morda ne želimo soočati, čeprav bi to bilo za nas izjemno pomembno in tudi potrebno. Kaže nam nove poti, čeprav bi sami pogosto raje ostajali na starih, že preizkušenih, kljub temu, da morda niso prave za nas. Varuje nas pred nevarnostmi, ki jih morda ne prepoznamo kot take.

Raziskovanje navidezno skritega sporočila bolečine je tudi eden od pomembnejših vidikov psihoterapevtskega procesa. Na psihoterapijo navadno pridemo zato, ker se soočamo z določeno težavo, bolečino in jo želimo odpraviti. Zelo hitro pa se pri tem srečamo s paradoksom, da je ravna ta bolečina, zaradi katere iščemo pomoč, naš najdragocenejši vir in zaveznik na poti k spremembam. Na psihoterapiji se na nek način naučimo dekodirati bolečino, njeno sporočilno vrednost. Delamo na povezavi z našim »avtentičnim jazom«, da nam lahko nemoteno sporoča  in usmerja v skladu z našo lastno individualnostjo, v ravnovesju z našimi potrebami, željami na eni strani in zahtevami okolja na drugi strani. Simptomi oz. motnje v tem primeru ne bodo več edino sredstvo sporočanja, saj bomo informacije »avtentičnega jaza« zaznali in sprejeli sproti. Če pa se znaki oz. bolečina znova pojavi, smo opremljeni z izkušnjami, ki nam pomagajo, da zelo hitro pridemo v stik s skritim sporočilom in ponovno vzpostavimo povezavo z našim notranjim virom.

Po vzoru budističnega nauka podajam še zaključno misel: tako kot lotos iz blata raste navzgor skozi vodo in končno zacveti v svetlobi, tako lahko človek razcveti iz mračne bolečine v luč resnice in bližine.

Maja Bertok, specializantka psihodinamske psihoterapije
 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri