Biti razumljen, slišan, viden in sprejet prav takšen, kot si

Vsi jo iščemo, vsi si jo želimo, potrebujemo…a hkrati se nam tako spretno izmakne. Prava ljubezen, namreč. Tista pristna, vseprisotna in brezpogojna.

Biti razumljen, slišan, viden in sprejet prav takšen, kot si (foto: unsplash) unsplash
13. 8. 2019

Ne govorim le o naklonjenosti, poželenju in o tem, kaj mi menimo, da potrebujemo za srečo, temveč o tisti intimni povezanosti na ravni duše.

Kako si ustvariti globoke in pristne povezave z ljudmi, ki nam pomenijo največ? Včasih se nam zazdi, da nas je ljubezen obšla ali da je nismo uspeli zagrabiti ob pravem času in na pravem mestu. Ali je za ljubezen res potrebno garati? Mar ljubezen preprosto ne teče; tako lahkotno kot reka po svoji strugi?

Brezpogojna ljubezen - je najprej ljubezen do samih sebe in šele nato ljubezen do vseh ostalih.

Kaj je tisto nekaj med dvema, kjer se prava ljubezen sploh ne prikaže, a v resnici mislimo, da ljubimo?

Naj zapišem drugače. Veliko ljudi verjame, da je ljubezen to, da toleriramo, dopuščamo in trpimo v tišini, vse z namenom globoke vdanosti v odnose kot dokaz prave ljubezni. Toda to ni ljubezen.

Biti razumljen, slišan, viden in sprejet prav takšen, kot si – to je ljubezen.

Ko spustimo vsa prepričanja o tem, kako naj drugi živijo, četudi so to naši partnerji in življenjski sopotniki – takrat osvobodimo ne le njih, temveč tudi sebe. Takrat se zares pričnejo spremembe v pravo smer, iz ega, ki je slonel na strahu, vse do čiste ljubezni in sočutja. Do prostora, kjer si želimo razumeti, deliti, učiti in vzgajati. 

Ko prenehamo s popravljanjem, nadziranjem in spreminjanem drugih, spustimo grandiozno predstavo v ljubezni, lastništvo. Biti v lasti nekoga, ki ni ti. Ali imeti v lasti nekoga, ki ni jaz. To ni ljubezen.

Morda nas naš ego želi prepričati, da nekomu pripadati pomeni nekaj brezpogojno lepega, toda temu ni zmeraj tako. Šele s pravo neodvisnostjo duha (ki je neomejen), lahko resnično podelimo svoj pravi jaz in dovolimo drugim, da storijo točno tako tudi nazaj. Brez tega ni prave intime. In iskrenosti.

Opazujem ljudi in med pogovorom slišim, da sta se mož in žena poročila zato, ker sta pričakovala prvega otroka. Jo je mož pred tem res dobro spoznal? Je po poroki sploh lahko postala prava verzije sebe, z vsemi ostalimi vlogami, ki jih je morala po novem igrati? Oh, koliko je teh vprašanj, ki mi padejo na misel. Včasih ne želimo izkusiti vsega, a se hkrati iz tega nekaj naučiti.

Kje pa je intima? Resnična povezanost dveh duš? Ali je sploh uspela nastati in obstati?

Poznam punco, ki je po petletni zvezi s fantom dejala: »Kdo sploh si?«, »Sploh te ne poznam«.

Sprva sem bila začudena, nato pa žalostna. Ne zaradi konca njune zveze, kajti močno verjamem, da prava ljubezen nikoli ne umre, temveč zaradi tega, da je preteklo toliko časa, brez da bi se zares in celovito spoznala. Ni bila srečna, a je klub temu predala vsa pričakovanja o sreči nanj.

Nihče te ne bo osrečil, lepa moja. Da, verjetno boš v življenju izkusila znake čiste evforije in občutja navdušenja, ko si z nekom. Celo zaljubljenost. Toda sreča ni nekaj, kar čakamo kot dar. In pride le, če in ko smo zares "pridni" in smo tudi nagrajeni. Sreča je naša pravica, ki nam je neodtujljiva. Sreča je nekaj, kar je vedno v nas. In dokler bomo do sebe sočutni, se ne bomo nikoli prikrajšali zanjo. Četudi pri mizi za enega.

Za ljubezen nista vedno potrebna dva.

In vsi smo enkratno unikatno navadni ljudje, s svojimi načeli, verovanji, izkušnjami in razumevanji. V vsakem trenutku smo lahko in delamo najbolje, kot znamo. Toda naš najboljše ni vedno tudi najboljše od drugega. In to je treba razumeti in spoštovati.

Oklepamo se ljubezni, želimo si, da traja večno. In če si zares želimo prave čarovnije, je vsekakor recept ta, da drug drugemu dopuščamo rast.  Da negujemo prostor med dvema, kjer so prioritete nič drugega, kot zalivanje intime. Prostor ustvarjen samo in izključno za vaju dva. Ali zate. Naj se razraste in preprede v vse kotičke zveze. Vloge in pričakovanja so tukaj drugotnega pomena.

Zelo osvobajajoče je spoznanje, da nihče ni odgovoren za mojo srečo in da tudi jaz nisem odgovorna za srečo drugega. Ljubezen se prične tam, kjer se obsojanja, predsodki in pričakovanja umirijo (če ne celo usahnejo).

Nina Kirbiš

Poglejte si še: Kar uničuje svobodo, ni ljubezen

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri