Art terapija

15. 1. 2013
Deli

Slikanje ni rezervirano le za majhno skupino izbrancev, je odkrila naša sodelavka Ivona Lerman, ko je po 20 letih zamahnila s čopičem, in ugotovila, da se v vsakem od nas skriva razigrani umetnik.

"Mislim, da sem se zaljubila," sem priznala prijateljici. Ko sem izgovorila te besede, ki so zvenele štorasto, me je bilo sram.

A nisem vedela, kako naj bi opisala ta močan občutek, ki ga že nekaj mesecev nosim v sebi: pogosto premišljujem o objektu svojega poželenja, z njim si želim preživeti vsak prosti trenutek in zaradi njega sem zanemarila vse, čemur sem prej posvečala svojo pozornost.

Poleg tega se neizmerno veselim vsakega srečanja in ko sva skupaj, čutim, da sem ob njem lahko svoja, da me spodbuja, naj rastem in spoznavam samo sebe. Svet se mi naenkrat zdi lepši. Toda objekt mojega poželenja ni moški, temveč prvobitno slikanje (primal painting).

Čarovnija prvega srečanja

Močno se spominjam usodnega prvega srečanja. Bilo je hladnega jesenskega večera, ko sem vstopila v stanovanje Ratke Vujičić v Zagrebu, voditeljice art terapije po metodah Meere Hashimoto, japonske slikarke in dolgoletne učenke indijskega mistika Osha

Nisem vedela, kaj naj pričakujem, in imela sem tremo kot otrok na prvi dan šole. Istočasno sem bila navdušena, ker se bom preizkusila v nečem novem, obenem pa sem čutila negotovost, saj sem se s slikanjem nazadnje srečala v osnovni šoli, ko je bila moja tipična mojstrovina hišica med nekaj ubogimi cvetovi in kužek, podoben klobasi.

Po tem obdobju me slikanje ni ne privlačilo ne zanimalo. V moji glavi je bilo rezervirano za skupinico umetnikov, ki so ali rojeni z izjemnim talentom ali šolani na akademiji (ali oboje).

Soočanje z neznanim

Vendar sem se zdaj – zahvalju­joč novinarskem delu, ki me pogosto pripelje v nepričakovane okoliščine – znašla v majhnem prostoru za slikanje, v katerem na moje začudenje ni bilo ne stolov ne slikarskih stojal. Na omarici v kotu so bili plastični kozarci, čopiči in velike tube akrilnih barv.

Ozirala sem se po sobi in v grozi čakala, kdaj se bo pred mano znašlo belo platno – ker se profesionalno ukvarjam s pisanjem, sem vedla, da v ustvarjanju zame ni nič hujšega kot prazen list papirja.

Medtem ko sem bila zapletena v svoj umski proces, poln dvomov, me je 'prebudil' Ratkin glas – povedala nam je, da bomo najprej meditirali in šele potem slikali.

Toda jaz ne znam slikati!

Uh, vsaj meditirati znam, sem pomislila in se takoj za tem znašla na neznanem ozemlju, saj to ni bila tipična meditacija, med katero se sedi v lotosovem položaju in globoko diha, temveč ena od Oshovih aktivnih meditacij.

Osho je namreč verjel, da smo si zahodnjaki v telo nakopičili preveč stresa, da bi po tipičnem dnevu, polnem urbanega kaosa in hrupa, lahko sedeli mirno kot Buda in počasi dihali. Zato si je omislil vrsto meditacij, ki vključujejo različne vrste gibov in dihanja, katerih cilj nas je vrniti v telo in iz njega iztresti nabrano napetost.

Ratka se je za prvo srečanje odločila za Oshovo kundalini meditacijo, ki vključuje petnajst minut tresenja telesa, petnajst minut plesa, petnajst minut meditacije v lotosovem položaju in petnajst minut meditacije v ležečem položaju.

Zdelo se mi je, da bo vse skupaj trajalo predolgo, a minilo je v hipu. Med tresenjem je stres zapusti moje telo, med plesom sem se dodatno sprostila in postala boj prisotna, v zadnjih dveh fazah pa sem čutila, kako veliko lažje kot ponavadi dovolim mislim, da odplavajo.

Po meditaciji smo se ubogljivo, kot otroci, obrnili proti Ratki in pričakovali nadaljnje napotke. Ni jih bilo. Iz predala ni izvlekla krede in nam podrobno razložila slikarske tehnike. Ni nam razdelila natisnjenih navodil. Rekla nam je le, naj slikamo, kar želimo, tako kot želimo, glavna teme večera pa je bila – JAZ (karkoli naj bi to komu pomenilo).

Nejeverno sem jo gledala in se želela vsemu skupaj upreti. Čakaj malo, jaz ne znam slikati! Ne vem, kakšne so barve v tubah, ne vem, kako naj bi se mešale, ne vem, za kaj naj bi uporabila vodo, ne vem ... ne vem niti, kako pravilno držati čopič v roki!

Najraje bi vse to zavpila na ves glas, a nisem. Ker sem že v naslednjem trenutku, v tem očitnem in namernem izostanku besed in navodil, dojela Ratkino prvo lekcijo: pozabite vse, kar ste se kadar koli naučili o slikanju, pozabite pravila, oblike in pričakovanja. Pozabite, da ste bili kadar koli v šoli. Bodite kot otrok, ki je dobil prve barvice, in se prepustite svoji prvinski ustvarjalnosti.

In sem se. Prepustila sem se. Potem ko sem svoj papir položila na tla, sem vzela prvo tubo, ki mi je prišla pod roke, in iz nje iztisnila malo rdeče. Potem malo modre, pa rumene. Vzela sem najdebelejši čopič, ga pomočila v gosto rdečo barvo in razigrano, kot otrok, pustila prvo sled na papirju. Pa drugo in tretjo.

Na začetku so bile moje črte in oblike geometrične, skušala sem narisati neko obliko, smisel, nekaj otipljivega. A ko sem videla, da sta moja slikarska spretnost in sposobnost pretakanja resničnosti na papir res na ravni prvega razreda osnovne šole, sem se odpovedala vsem pričakovanjem in se preprosto prepustila igri barv.

V ozadju sem slišala Oshovo predavanje, ki ga je Ratka predvajala na računalniku, toda to je bil naval besed, iz katerih nisem mogla izločiti nobenega smisla.

Vse dokler nisem slišala fraze: "Swimming in the river" (Plavati v reki).

Ne vem, zakaj, a takoj sem se povezala s temi besedami in slike pred mano so dobile nov smisel. V sledeh na papirju sem prepoznala svojo glavo in roke, ki plavajo v valovih, in videla sem se, kako plavam v reki življenja.

V tem trenutku so iz moje notranjosti stekle barve in se začele dobesedno zlivati na papir, kot da bi kdo odprl pipo, ki je bila predolgo zaprta. Celo naslednje jutro se mi je zdelo, da dobesedno čutim novo ustvarjalno energijo, ki teče skozi moje telo, kot da bi se v meni prebudilo novo življenjsko veselje.

Popolna svoboda

Teden za tednom sem hodila k Ratki po dozo slikanja in vsakič sem se bolj odpirala novi obliki ustvarjanja. Vsaka delavnica je bila drugačna.

Enkrat je bil njen cilj stopiti v stik z žensko stranjo – slikali smo z zaprtim desnim očesom, da bi bili vodeni z levo, intuitivno, ustvarjalno žensko stranjo, s katero upravlja desna stran možganov. Takrat so iz mene začeli izvirati razigrani odtenki oranžne in rdeče, ki so se zavrteli v nenavadne spirale na papirju. Spominjale so me na čakre in ko sem po delavnici gledala vanje, sem imela občutek, da me na globoki ravni zdravijo.

Drugič smo morali slikati tako, da se s čopičem nismo dotikali papirja. Najprej nisem vedela, kaj naj, a kmalu sem intuitivno začela mahati s čopičem nad platnom in po njem so se razsule pikice v vseh barvah ter oblikovale vesel mozaik.

Tretjič je bila tema uživanje in začela sem risati valove, morje, morsko obzorje. Prav vsakič sem bila presenečena in osupla, kako je kljub očitnem pomanjkanju slikarskih veščin prav to, kar sem v določenem trenutku nosila v sebi, našlo svojo pot do papirja.

Ko sem na koncu delavnice pogledala na papir, sem na njem – kot v ogledalu – videla svoj odsev, svojo radost, svojo žalost, svoja vrenja.

Na koncu vsake delavnice smo izmenjevali svoje vtise, doživetja in vpoglede, o metodah slikanja pa nam Ratka še vedno ni veliko razlagala.

Na začetku se mi je to zdelo nenavadno, ker je moj zahodnjaški um čakal, kdaj se bo naučil česa o tehnikah slikanja in mešanju barv, pozneje pa mi je to neskončno ugajalo. Dojela sem, kako smo od majhnih nog omejeni s tujimi pravili, oblikami in pogojevanjem.

Končno sem dobila priložnost, da sem lahko popolnoma spontana, popolnoma svobodna. In vsakič znova sem se veselila novega potovanja v svet barv brez vnaprej določenega potnega načrta, brez določenih pravil.

In prav to je, kot je rekla Meera Hashimoto, ki je na podlagi Oshovega učenja izumila to različico art terapije, smisel ustvarjalnega izražanja.

"Vse, kar mora narediti umetnik, je izprazniti um, biti odprt in reči 'ja' obilici, ki jo ponuja naš obstoj," je napisala v svoji knjigi Reawakening of Art (Ponovno prebujanje umetnosti).

Tudi jaz sem na teh delavnicah, spet in spet, čutila, da počnem prav to – vzpostavljam stik s svojo pristno ustvarjalnostjo, ki mi pripada od rojstva.

Ples in gibanje

Seveda mi ni bilo vedno lahko utišati kritičnega uma, ki je vedno pripravljen obsojati, postavljati pričakovanja in analizirati. Toda pri tem sta mi veliko pomagala ples in meditacija pred slikanjem.

Odvisno od teme posameznega večera smo včasih plesali na veselo glasbo in včasih na temačnejšo, včasih na glasbo s pretežno žensko energijo ali na tisto z moško.

Prepuščali smo se Oshovim aktivnim meditacijam, pa tudi drugim nenavadnim meditacijam, kot je tista, med katero smo nekaj minut morali proizvajati nenavadne in smešne zvoke, ki pridejo popolnoma spontano (Gibberish).

Ratka nam je razložila: "Ples, gib in meditacija služijo kot metode prizemljevanja in povezovanja z lastnim telesom in nam omogočajo, da smo bolj prisotni, budni, živi, energizirani. Ko slikamo z zavestnostjo, bo našlo svojo izraznost na papirju vse, kar ta trenutek čutimo – ostalo bo zabeleženo in se bo vrnilo nazaj k nam."

Zamenjajte mesta!

Art terapija v meni ni prebudila le uspavanega življenjskega veselja in ustvarjalnosti, temveč sem čutila, kako mi delavnice dajejo tudi druge pomembne vpoglede v moje življenje in osebnost.

Včasih nisem bila pripravljena na te lekcije – kot je tista, ki mi je pokazala, kako pomembno se je premakniti z lastne perspektive in določeno situacijo pogledati z vidika druge osebe. Svoj papir sem morala postaviti na tla proti drugi udeleženki.

Tema delavnice je bila lepota. Hitreje kot je to moj um sploh dojel, je moja roka začela otroško risati rožice po papirju. Bile so preproste in nezanimive in nisem vedela, kaj skušam povedati z njimi, a kot vedno sem se prepustila tistemu, kar je prihajalo od znotraj ...

Sredi dela me je presenetilo Ratkino navodilo: "Zdaj nehajte slikati in zamenjajte mesta." S partnerico sva se pogledali in se začeli smejati, ker nama je v hipu vse postalo jasno. V tem trenutku sva morali 'spustiti' svoj izdelek in dokončati tujega.

Ker mi moje rožice na začetku niso bile pretirano všeč, mi tega ni bilo pretirano težko narediti. Ko sem se usedla pred sliko svoje partnerice, se mi je zazdelo, da je tudi ona v podobnem položaju, saj je po celem papirju zlila motno kremno barvo. Nič hudega, rešila bom zadevo, sem pomislila, in s papirnato brisačo začela brisati polito barvo. Ob tem nisem čutila slabe vesti.

Pomembna opomba

Slikanje se je končalo in prišel je čas za izmenjavo vtisov. Povedati sva si morali, kaj nama ni bilo všeč v dokončanju slike, ki ga je naredila partnerica. Oblil me je hladni pot. Ničesar nimam povedati, sem pomislila, ker so moje rožice ostale bolj ali manj nedotaknjene in jih je moja partnerica s širokimi potezami prelevila v všečen mozaik.

Medtem ko sem iskala besede, s katerimi bi se pritožila nad tem, kar je nastalo iz moje slikarije, in se skušala prisiliti, da jih izgovorim, sem dojela, da je tukaj tudi nekaj globljega.

Velikokrat se mi zgodi, da se ujamem, kako zlahka grem čez sebe in kako velik je trud, ki sem ga vložila v svoje delo, drugim pa težko dam vedeti, kdaj so s svojimi zahtevami šli čez vse moje meje.

Tudi moji partnerici je bilo težko usmeriti kritiko name, a ko jo je izgovorila, sem bila presenečena. Med drugim mi je rekla, da jo je prizadelo, ker sem povsem zanemarila njen koncept slike, zbrisala njene barve in popolnoma spremenila, kar je naslikala.

Ker zadeve nisem gledala z njene perspektive, sem jo povsem zanemarila. Ta slika mi je danes opozorilo, da se trudim, da tega ne bi več počela, in zahvaljujoč delavnici sem opazila, da sem drugim začela govoriti, če mi ni všeč, kakšen odnos imajo do mojega dela in truda.

Prav vsaka slika, ki sem jo do zdaj naslikala, ima svojo zgodbo, vsaka me je česa naučila in mi nekaj dala. Že po prvi delavnici sem jih začela, najprej sramežljivo in potem vedno bolj pogumno, obešati po sobah svojega stanovanja. Veseli me, da jih lahko vidim, ko zjutraj še zaspana pijem kavo, in veseli me pogled na njih zvečer, preden ugasnem luč.

Tudi obiski Ratke enkrat tedensko mi niso več dovolj. Kupila sem svoje barve in čopiče in začela velik del prostega časa doma preživljati v slikanju – z rokami, komolci, čopiči, lopatkami – tako kot začutim tisti trenutek.

Ja, vsekakor sem zaljubljena v slikanje in zavedam se, da bi to kdo lahko doživel kot izgubo časa, ker resnici na ljubo nikoli ne bom postala Piccasso. Pa kaj potem!

Kot je enkrat rekel Osho: "Ko ste zaljubljeni v to, kar počnete, vaše delo postaja ustvarjalno. In ko se jih dotaknete z ljubeznijo in zadovoljstvom, tudi majhne stvari, ki jih počnete, lahko postanejo veličastne."

Art terapija kot pomoč

V Sloveniji nismo našli art terapevta, ki bi z udeleženci svojih delavnic delal po metodi Meere Hashimoto, je pa tudi pri nas veliko terapevtov, ki s svojimi art terapijami ne pomagajo le tistim, ki v sebi iščejo izgubljene bleščeče kamenčke, ki bodo naredili njihov mozaik življenja še (po)polnejši, temveč tudi tistim, ki so se v življenju izgubili v tolikšni meri, da so morali poiskati pomoč v psihiatričnih bolnišnicah.

Ker je art terapija tako močan inštrument, da zelo dobro vpliva na duševne bolezni vseh vrst, so jo uvedli kot del programa dobršnega dela psihiatričnih bolnišnic po Sloveniji, o tovrstnem delu pa smo govorili z Daliborjem Zupančičem, ki je kot art terapevt že 20 let za polovičen delovni čas zaposlen v Psihiatriji Vojnik.

"Pri svojem terapevtskem delu se nanašam na lastne izkušnje in glede na to, da delam z najrazličnejšimi že hospitaliziranimi pacienti, katerih diagnoze segajo od epizod do demenc, prilagajam program posameznim skupinam in posameznikom," pravi umetnik, ki se je specializiral iz art terapije na Hogeschool Nijmegen, Creative Therapie Opleidingen na Nizozemskem.

Tudi v njegovi terapiji ima pomembno vlogo igra oz. otroška ustvarjalna neposrednost: "Art terapija je izražanje človekove ustvarjalnosti, ki pod vodstvom terapevta skuša razrešiti meje in tudi mostove za pacientovo osebnostno osvoboditev."

Z art terapijo se ukvarja tudi izven bolnišničnih zidov: dalibor.zzupancic@yahoo.com.

Več o art terapiji, ki jo izvaja Ratka Vujičić, lahko preberete na www.kreativnostrekonstrukcija.com.

Besedilo in slike: Ivona Lerman, priredila: Petra Arula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez