Anti-Pepelkina zgodba

24. 7. 2015
Deli
Anti-Pepelkina zgodba

Velikokrat si želimo, da bi nas nekdo rešil iz te naše situacije (družine, službe, čustvenega stanja...). Ja, PREVEČ smo poslušali pravljice, kjer pride čarobni princ in reši princesko pred hudobnim zmajem oziroma mačeho.

Seveda bi bilo lažje, če bi nekdo prijezdil na »konju« ali z avtom in nas odpeljal nebesom naproti. Nemalo mladih deklet, sploh starejše generacije, se je tudi poročilo čim prej iz tega razloga, da so lahko na nek način »zbežale« od svojih staršev takoj, ko je prišel prvi »princ« mimo.

Potem pa so nekatere med njimi spoznale, da je bil ta princ v bistvu zamaskirani konj? In so danes srečno ločene ali pa še vedno ujete v tem »rešilnem« zakonu. Zakaj? Ker v obupu, ko smo prazni, lahko pritegnemo v svoje življenje samo podobnega partnerja, kot radi rečemo »na isti liniji«, ki je prav tako »prazen« na nekem (čustvenem) področju. In ko damo skupaj dva prazna človeka, dobimo eno veliiiiiko praznino. Vendar so nam v pravljicah to zamolčali :)

Pravljice se končajo »in živela sta srečno do konca svojih dni«. Nihče pa nam ne pove, KAKO?? Kdo je pomival posodo, kdo je menjal dojenčku plenice, kdo je posesal grad? Pa tudi, če sta imela služinčad za ta opravila, nam še vedno nihče ne razkrije, kako sta se spopadala s čustvenimi izlivi in izpadi jeze, strahu...

Poglejmo si konkretno zgodbo na primeru Pepelke, ki je bila žrtev svoje mačehe in obeh polsester. Prišel je njen rešitelj, princ, in jo rešil iz te grozne situacije. Imamo, torej, vlogi žrtve in rešitelja. Pepelka je »rešena«, kar pomeni, da se nikoli ne bo naučila postaviti zase in se imeti dovolj rada, da že v samem začetku ne bi NIKOLI dopustila, da ljudje z njo tako grdo ravnajo, kot so z njo ravnale mačeha in polsestra. Bolje za princa, da jo bo do konca življenja reševal iz raznoraznih situacij, drugače bo ogenj v strehi na gradu :)

Poleg tega se raje izogibajte »rešiteljev«, kajti le-ti se lepijo na žrtve. Šele koncept žrtve ustvari koncept rešitelja, zato rešitelja ne bo zanimala samostojna, neodvisna, samozavestna oseba. Ker takšna oseba pač ni žrtev in ob takšni samostojni osebi on ne bo rešitelj.

Prav tako vas vaš rešitelj, ki vas vidi kot žrtev, zaznava kot nezmožne, da bi se soočili z dano situacijo, kar pa ni dejanje spoštovanja. Njegov fokus je na vaši nesposobnosti, da bi si pomagali sami ali rešili neko zagato. Takšen rešitelj vas lahko kaj hitro zasvoji s svojo pomočjo, da vas je potem na koncu strah iti stran od njega, ker sploh ne verjamete več, da bi zmogli sami, saj se je ta vzorec pomanjkanja samozavesti z njegovim »servisom« samo še poglobil.

Nauk te zgodbe je, da če se počutimo kot žrtev in čakamo na rešitelja, in če ta res pride, se iz te situacije, v kateri smo, ne bomo ničesar naučili o sebi in se ne bomo zgradili kot osebnost. Ko smo »rešeni«, nimamo več razloga, da bi globoko v sebi poiskali notranjo moč in vzeli svoje življenje v svoje roke. Večinoma se celo zgodi, kot sem omenila, da je naš rešitelj samo začasni obliž na rano in se kmalu izkaže, da smo prišli z dežja pod kap.

Anti-Pepelkina zgodba gre pa takole: Pepelka s pomočjo svojih čarobnih bitij najde v sebi pogum in moč ter spoštovanje in ljubezen do sebe. Tako lahko iz pozicije ljubezni (namesto strahu) v obnašanju in teroriziranju mačehe in polsester prepozna klic na pomoč, klic po ljubezni (kot sem pisala v enem prejšnjih poglavij). Ali pa drugi scenarij, da se Pepelka z najdenim pogumom postavi zase, postavi meje spoštovanja in v končni fazi lahko tudi zapusti to hišo in gre na svoje. Kajti ne pozabimo, da je edini vzrok, da je Pepelka sploh prenašala takšno obnašanje, ravno v pomanjkanju njene samozavesti in občutka vrednosti.

Iz e-knjige Prva (čustvena) pomoč, avtorica je soulwork terapevtka Tina Puncer

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"