Andrej Kocan: "Začel sem iskati glasbo, ki je energijsko močnejša."

21. 3. 2017
Deli
Andrej Kocan: "Začel sem iskati glasbo, ki je energijsko močnejša." (foto: andrej kocan)
andrej kocan

Andrej Kocan je željo po snemanju glasbe združil z željo po raziskovanju energij in načinom, kako se skozi glasbo povezujemo s spiritualnim.

Andrej Kocan se je pred nekaj leti odločil prekiniti doktorski študij in redno službo inženirja, s tem pa tudi profesionalno pot fizika. Sledil je intuiciji in se posvetil zvoku ter glasbi, s katerima se je od leta 2000 dalje že ukvarjal kot tonski tehnik in sodelavec glasbene redakcije na Radiu Študent. Pri iskanju osebne poti po odhodu iz službe je naletel na študij tonskega mojstra na akademiji za glasbo v Kopenhagnu in se po opravljenih sprejemnih izpitih odpravil na Dansko. Med študijem je po spletu "naključij" odšel na potovanje v perujski amazonski pragozd k Indijancem. Ko je slišal njihovo petje, je bil trdno odločen, da nikoli več ne potuje brez snemalne opreme. Zato danes želi zabeležiti glasbo, ki obstaja le še na redkih področjih sveta in preden ta popolnoma izgine. Glasbo, ki služi bodisi medsebojnemu povezovanju ali povezovanju z višjimi dimenzijami zavesti.

Tretje leto študija je želel preživeti na Kitajskem, kjer bi lahko odkrival tradicionalno glasbo, predvsem izročilo njenih manjšin in plemen. Kitajska mu je bila privlačna tudi iz drugega razloga, saj se je po težki bolezni (rak) obrnil po pomoč k energijskemu zdravljenju in sprejel metodo, ki izvira od tam. Po večletnem treningu se je želja po snemanju glasbe združila z željo po raziskovanju energij in tega, kako se skozi glasbo povezujemo s spiritualnim. Sicer profesionalno deluje kot tonski mojster v skupini za produkcijo dokumentarnega programa na slovenski nacionalni televiziji in hkrati pripravlja novo kitajsko odpravo.

Odlomek iz intervjuja, ki ga boste lahko prebrali v junijski številki revije Sensa: 

Med šolskim letom na Šanhghajskem konzervatoriju za glasbo ste opravili prvo resno ekspedicijo, dvomesečno potovanje po jugozahodni kitajski provinci Yunnan, in snemali vse, kar vam je prišlo naproti. Iz posnetkov ste kasneje sestavil enourno glasbeno potovanje, ki je zdaj na voljo širšemu občinstvu v obliki zgoščenke z imenom The Other Side of China. Kaj je namen tega projekta?

Začelo se je vse dokaj nejasno, kot močna želja po raziskovanju drugačne glasbe. No, po težji bolezni se ti vrednostni sistem postavi na glavo in sem predvsem začel iskati glasbo, ki je energijsko močnejša, ker se me vsa ta glasba, ki me je prej navduševala enostavno ni več dotaknila. Ne samo, da se me ni dotaknila, ampak me je začela motiti. Motila me je uniformiranost in hermetičnost našega glasbenega prostora. Delovala mi je kot pripomoček za beg od nas samih, ves čas konzumiramo glasbo, ob poslušanju smo lahko zelo čustveni ali pa se imamo za poznavalce z razvitim okusom in se gremo, katera glasba je več vredna. Na nek način mi je vse to postalo prazno. Ugotovil sem, da je pri ljudski glasbi in predvsem pri ljudstvih, ki še živijo po starodavnem načinu, prisotno neko izročilo, ki ga živijo. Energija, ki se prenaša skozi njihovo glasbo in ki jo začutim tudi jaz, pa čeprav nisem bil del te kulture. Ta glasba se me je močno dotaknila. Skozi to glasbo se ljudje povezujejo na neki nezavedni ravni, pa najsi bo to med seboj ali z nečim višjim, kar je nad nami. In zdi se mi pomembno, da taka glasba dobi mesto v javnem prostoru.

Poglejte in prisluhnite: 

Vabljeni tudi na glasbeno-potopisno predavanje Andreja Kocana v knjižnico Otona Župančiča v petek, 31. marca ob 18.00.

Več na: andrejkocan.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez