Kaj se dogaja 72 ur pred smrtjo

V naši naravi je žal, da se bojimo smrti, da nam je težko govoriti o njej in jo sprejeti. Veliko pa se lahko naučimo od ljudi na smrtni postelji, saj takrat razumejo smrt veliko bolje kot mi. 

Kaj se dogaja 72 ur pred smrtjo (foto: profimedia) profimedia
23. 2. 2018

Patricia Pearson, novinarka in avtorica knjige "Opening Heaven ‘s Door: Investigating Stories of Life, Death, and What Comes After" opisuje rezultate svojih raziskovanj na temo prehoda na drugo stran.

Vse se prične 72 ur pred smrtjo

Patricia je intervjuvala številne ljudi, katerih profesija se navezuje na bolnike na smrtni postelji, pa tiste, ki so doživeli posebna izkustva s smrtjo ali doživeli klinično smrt.

Ugotovila je, da ljudje vedo, kdaj jim bijejo zadnje ure v tem življenju.
V času 72 ur pred smrtjo pogosto govorijo o metaforičnem potovanju. Terminologija je različna: nekateri iščejo svoje čevlje, drugi avionske karte, tretji ponavljajo, kako si “želijo domov”, čeprav so doma ali pa govorijo o čudovitem raju.

Primer pacienta, ki je govorili pred smrtjo: “Ali moja žena ve vse v vezi s potovanjem in kartami?”

Bolničarka Maggie Kalanan je iz situacij negovanja na stotine pacientov ob smrti ugotovila, da vizije tovrstnih potovanj niso naključje ali slučajnost.

Težava je, da ljudje v okolici tistih na smrti postelji tovrstne vizije ali videnja pogosto določijo kot učinke močnih analgetikov. Določijo, da imajo pač blodnje. Pa je temu res tako?

Pred smrtjo nas obiščejo naši bližnji, ki so že v onostranstvu  

V veliki internacionalni študiji, ki so jo vodili psihologi (dr. Karlis Osis in dr. Erlendur Haraldson) so ugotovili, da večina pacientov nekaj ur pred smrtjo vidi svoje bližnje, ki so že pokojni – ne glede na to, ali so jemali kakšna zdravila ali ne.

Če kdaj doživite, da tisti, ki odhajajo, govorijo, da vidijo ljudi, ki so že umrli – to niso blodnje. Naši bližnji tako rekoč "pridejo po nas" oz. nas spremljajo, ko odhajamo. Bodisi so to naši starši, stari starši ali otroci, če so za časa življenja že zapustili ta planet. 

Bela svetloba, ljubezen in občutek doma

Kaj je ta svetloba, ki naj bi jo videli ob prehodu v onostranstvo? 

Dr. Ivona Kayson, ki je preživela avionsko nesrečo, pravi, da je to svetlobo doživela kot absolutno ljubezen, ki jo je sama primerjala z brezpogojno ljubeznijo mame do otroka. “Počutila sem se kot novorojenček na materinem ramenu. Neskončno varna. Bilo je kot da sem bila stoletja izgubljena, takrat pa končno našla pot domov.”

Tudi mi lahko začutimo dušo odhajajočega

Tudi tisti, ki še ostajamo tukaj, pa lahko začutimo prisotnost umrlih ne glede na to, kje smo.

Sestra avtorice je tako začutila prisotnost roke, kako jo nežno boža po glavi v času, ko ji je umrl oče, čeprav je bila 150 km oddaljena od njegove hiše.

Znanost tovrstna izkustva morda še vedno povsem ne razume, a vsak človek, ki jih doživi na lastni koži, ne potrebuje znanstvenih dokazov. Običajno ne gre toliko za vizualna izkustva (le nekje 5% naj bi bilo vizualnih, pravi zdravnik Barbat iz Avstralije) kot gre predvsem za občutenja.

Preberite si: Znaki, da so duše vaših bližnjih z vami

Ko začutiš ljubezen na svoji koži, ne potrebuješ dokazov. Enostavno veš, vsaka tvoja celica ve ter občuti prisotnost bližnjega. 

Nekateri v času, ko odide njihov bližnji začutijo potrebo, da nekoga pokličejo ali pa jih preplavijo močna čustva in se razjočejo še preden izvejo, kaj se je zgodilo.

Če smo dovolj odprti, pa lahko tudi mi občutimo, kako naši dragi odhajajo v svetlobo, radost in širijo svojo zavest. 

Čas je, da se naučimo sprejemati smrt kot nekaj lepega... Kot prehodni pojav, ko se en film konča in začne naslednji. 

Povzeto po: lovesensa.rs

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri