100 razlogov, zakaj je vredno živeti

Predtavljamo nekaj stopenj procesa, katerih poznavanje nam lahko olajša doživljanje v težjih in bolečih trenutkih našega življenja

28. 11. 2013

Življenje je pestro in pisano, vsakemu od nas ponuja raznovrsten izbor dogodkov, stanj in izkušenj. Nekatere izkušnje nam ustvarjajo dobre občutke in prijetne izkušnje, ob drugih se počutimo slabo, navdajo nas z občutki jeze, strahu, krivde, sramu ...

V življenju vsakogar pridejo obdobja, ko se zdi, da gre vse navzdol, narobe, ko se zdi, da je vse brez smisla in da je sonce življenja na nas pozabilo. Če nas zapusti partner, smo v dolgem obdobju brez partnerja, imamo finančne težave, naši otroci v puberteti krenejo po poti, ki ni ravno taka, kot smo si zamislili, če izgubimo ljubljeno osebo, službo ali pa doživljamo dneve, ko se zdi, da se je vse zarotilo proti nam, nas to lahko pahne v globoka in dolgotrajna negativna občutja, katerih skupni znak je depresija.

Depresija sama po sebi ni »negativno« oz. bolezensko stanje. Je zdrav in normalen način odziva na dogodke, ki so nam prizadejali bolečino. Je naravna reakcija našega organizma, ki nas s tem zaščiti pred veliko bolečino in šokom. Problem nastane, ko tako stanje traja predolgo in nas potiska vse globlje in globlje v brezno, iz katerega se zdi, da ni izhoda. Obdobja bolečine so lahko zelo konstruktivna, če pa trajajo predolgo, postanejo vir močne destrukcije.

Zavedajoči človek, ki ima razvit občutek zase, se čuti, z lahkoto prepoznava ta različna stanja in naravne notranje ritme njihovega trajanja, intenzitete in globine doživljanja. Naravni ritmi človeka so kot ritmi v naravi, pride jesen, pride zima in vedno je tu čas novega življenja in razcvetanja – pomlad in poletje.

Čas izgub in bolečine je priložnost za globlje ponotranjenje, vzpostavljanje globljega stika s sabo in življenjem, je čas za kontemplacijo in duhovnost. Je priložnost, da pod svojo preteklost potegnemo črto in v življenju sprejmemo nove odločitve ter si postavimo nove cilje, ki jih bomo sposobni uresničiti, ko bo prva, najhujša bolečina minila.

Ko se poslavljamo od preteklosti, od starega načina življenja, ko nekaj nepreklicno mine, je modro vzeti si nekaj časa samo zase. Vsaj nekajdnevni umik, čas zdrave samote bo olajšal in skrajšal našo bolečino.

Tu je nekaj stopenj procesa, katerih poznavanje nam lahko olajša doživljanje v težjih in bolečih trenutkih našega življenja. Faze si ne sledijo strogo po vrstnem redu, lestvici, tudi bolečina je živ organizem in stanja se izmenjavajo.

Prvi šok

Če smo izgubili dolgoletnega partnerja, izgubili službo, ki nam je pomenila varnost in na kateri smo gradili celotno življenje, ali pa se nam je zgodilo nekaj, kar nam povzroča veliko  bolečino, strahove ali druga negativna čustvena stanja, se pogosto znajdemo v stanju šoka. Zdi se, da smo nekako »izklopljeni« iz dogajanja, spremeni se naša percepcija, počutimo se odmaknjene, vse se nam zdi neresnično, kot v počasnem posnetku. Otopelost je obvezna spremljevalka šoka, tudi velik, hromeč strah in  bolečina.

Naslednja faza procesa je zanikanje

'Ne, saj ni, saj ne more biti res' so besede, ki zaznamujejo ta čas. Obnemelost je značilnost tega obdobja, ki lahko traja različno dolgo. Tudi za ta čas je značilno stanje otopelosti, nekateri ljudje se v želji po prenehanju bolečine in strahu pred soočenjem zatečejo v dejavnost, ki v tem trenutku ni naravna.

Zaženejo se v delo, da se izognejo mislim, ki jih narekuje nova realnost. Taka aktivnost ima svojo dobro plat, pospravljanje stanovanja neposredno po tem, ko nam je partner povedal, da se želi ločiti in se zdi, da se je naše celotno življenje zrušilo, ima svoje pozitivne aspekte. Tudi če se po izgubi ljubljene osebe zakopljemo v delo in nove projekte, je lahko zdravilno, problem nastane, ko ne dovolimo naslednje faze – globokega soočanja in zloma.

Tako se nesprejeta, nepredelana in neizražena bolečina ter čustva zagozdijo v našem telesu in energetskem polju, velik del naše energije ostane v »zmrznjenem« stanju otopelosti. To je naša življenjska energija, ki bo od zdaj delovala kot blokada, ustavljala bo pretok energije skozi nas in nam povzročala negativna čustvena stanja in težave. Če si ne dovolimo polno začutiti bolečine, ji dati priložnost, da se izrazi, zapremo svoje srce in čustveno doživljanje. Od takrat več ne doživljamo polno, ker smo se zaprli pred intenziteto bolečine, jo potisnili, bomo odslej prikrajšani tudi za doživljanje in resnično intenziteto vseh drugih čustvenih stanj in življenja. Poslej ne živimo polno, ampak v večji ali manjši meri vegetiramo.

Veliko ljudi na videz povsem normalno funkcionira v takem stanju, izpolnjuje svoje življenjske dolžnosti, zjutraj sicer vstajajo in na videz živijo. Vendar jih spremlja občutek, da nekaj manjka, da življenje hiti mimo njih, oni pa so iz dogajanja nekako izvzeti. Tako staje lahko postane kronično – navadimo se ga tako zelo, da pozabimo, kakšno je naravno, polno stanje doživljanja.

Življenje na minimumu sprejmemo, se sprijaznimo in vzamemo v zakup. Pravzaprav velika večina ljudi danes na našem planetu živi v tem stanju, v večji ali manjši meri … Prikrita depresija je stalna spremljevalka ogromnega števila ljudi.

Soočenje in zlom

Sprejemanje je znak te izjemno pomembne faze. Bolečina je splavala na površje, tukaj je v vsej svoji veličini in intenziteti, mi pa se počutimo dovolj močni in pogumni, da vemo, da bomo preživeli. Ali pa tudi ne – ampak tega nas ni več strah. Pritisk je postal premočan, zagozdeno jezero bolečin pritiska na naše umetno postavljene pregrade, jez se zruši, preplavljeni smo z neprijetnimi, včasih celo hromečimi občutki, ki nas peljejo do roba izgube zavesti ali zdrave pameti.

A ker smo se prepustili naravnemu toku, bo naše zdravljenje od zdaj hitrejše in lažje. Ta faza je pravzaprav najintenzivnejša in najbolj boleča v celotnem procesu. In če smo pripravljeni preplavati to brezno, bomo na drugi strani iz hudourniške vode stopili močnejši in bolj celi.

V tem obdobju je modro, še posebej, če smo v stanju, ko smo zelo prizadeti, obrniti se na pomoč prijateljev, sorodnikov ali ljudi, ki jim zaupamo. Morda si bomo poiskali terapevtsko pomoč – usposobljenega človeka, ki mu zaupamo in ki nas bo varno, v vzdušju popolnega sprejemanja in odsotnosti presojanja in sodbe peljal čez ostre čeri tega obdobja, nam ponudil vso potrebno podporo in pomoč ter hkrati znal prepoznati trenutek, ko ta faza mine, in nas nežno potisniti v naslednjo fazo našega procesa. Namreč, v tej fazi imamo tendenco »zatakniti se«. Začnemo se smiliti samim sebi in predolgo trajanje takega stanja je nepotrebno ter destruktivno.

Bolečina včasih postane udobna, je izgovor, da se zapremo vase in ne nadaljujemo resnično živeti. Izurjeno senzitivno in sočutno terapevtsko oko bo prepoznalo trenutek, ko je energija vaše bolečine in negativnih čustvenih stanj predelana in je nadaljnje vztrajanje v tem stanju le še plod naših misli in ponavljočega uma. Kadar smo v takem stanju, je očitno, da govorimo iz glave, ponavljamo stare misli, ki pa več nimajo energetske osnove.

Nekonstruktivno živimo v preteklosti, podoživljamo pretekle izkušnje. Tudi tako stanje je v današnjem času izredno pogosto. Vzroka sta nezadostno poznavanje naravnih procesov našega čustvenega sveta in globoko ukoreninjeni strahovi pred bolečino in »negativnim«.

To obdobje je po najtežji začetni fazi izjemno konstruktivno. Ko si dovolimo čustvene zlome, se skozi jok, izraženo jezo, žalost, bes in strah ustvari prazen prostor – globina, kjer lahko doživljamo prava duhovna doživetja. Trenutke, ko se začutimo in spoznavamo v vsej svoji globini – na način, kot se morda nismo še nikoli. Ker smo si dovolili biti resnični v vsej svoji bolečini, imamo zdaj priložnost, da se sprejmemo in spoznamo resničnega sebe. Vsi poznamo stanja miru, ki jih doživljamo po očiščujočem joku ali navalu besa.

Po eksploziji in razburjenju  se v nas naselita mir in tišina, od tod pa je le še korak do naše resnične narave – do direktnega doživetja sebe in življenja. Mnogo ljudi se je razsvetlilo prav v obdobjih, ko so doživljali močno bolečino. Um ni zdržal pritiska, ni našel rešitve in ni mu preostalo drugega, kot da se je enostavno vdal in postal dojemljiv za nova stanja in doživljaje.

Prav tako je to lahko obdobje globoke kontemplacije, stika z našo notranjo modrostjo. Prav zares, to je čas, ko lahko doživimo svoje pravo malo razsvetljenje. In to je pravzaprav smisel bolečine – skozi trpljenje in bolečino lahko odkrijemo globlje plasti in večje vrednosti življenja.

Izmenjavanje čustvenih stanj

Bolečina je skupni imenovalec za več čustvenih stanj. Tu so strah, jeza v različnih stopnjah, žalost, krivda, sram in še mnogo drugih, ki vsa izhajajo iz naštetih osnovnih pet. Po glavi in v našem čustvenem polju se nam motajo misli o maščevanju, o tem, kako je življenje krivično in nesmiselno, začnemo se spraševati o našem vplivu in morebitni odgovornosti za dogodke.

Tudi ta faza je zdravilna, vsa vprašanja in čustvena stanja, ki se nam dogajajo, pa imajo svoj smisel. Trenutki obžalovanja, ki jih zaznamujejo stavki, kot so 'kaj bi bilo, če bi' ali 'kaj bi bilo, če ne bi' nam lahko prinesejo globoko rast in dvig zavedanja. Iz situacije se bomo dvignili močnejši, bolj modri, iz preteklih »napak« ali bolje izkušenj se bomo nečesa naučili in istega ne bomo več ponavljali.

Krivda in samoobtoževanje sta nekonstruktivna, ko se npr. bremenimo za situacijo, na katero nimamo resničnega vpliva, na primer za izgubo službe v podjetju, ki je pač propadlo – seveda ne po naši krivdi, ali pa ko se počutimo dogovorni za stanja drugih, na primer za bolezen našega bližnjega. To je čas, skozi katerega si lahko pomagamo s pisanjem dnevnika. Pišemo brez cenzure, dovolimo, da vse misli in občutki privrejo na površje. To je čas za vprašanja, kot so:

  • Kaj mi je moja pretekla izkušnja prinesla lepega?
  • Kaj bi, če bi lahko, spremenil/-a?
  • Kaj sem se naučil/-a?


In še mnogo drugih … Dovolimo jim, da privrejo na površje in si dovolimo odgovore nanje. Tako bomo v prihodnje mirnejši in se bomo lažje pomirili z doživetim. Vendar nekatera vprašanja za vedno ostanejo brez odgovora. Obstajajo vprašanja in odgovori, ki jim naš človeški um ni kos. Gore filozofskih, religioznih in drugih knjig je napisanih na temo osnovnih eksistencialnih vprašanj … a nekatera v resnici ostajajo brez odgovora.

Nova zora

Če smo vsem prejšnjim stanjem namenili potreben čas in pozornost, bo bolečina počasi, a gotovo pojenjala. Spontano se začnejo dogajati drobni trenutki, ko posije sonce – začutimo življenjski sok in željo po življenju. Zaželimo si novih doživetij in kreacij. V začetku so taka obdobja samo prebliski, a če smo pripravljeni posvetiti jim svojo pozornost, bodo take »dobre« vrzeli v našem bolečine polnem umu rasle.

To je obdobje, ko počasi v našo zavest pronicajo nove žeje in ideje, nove motivacije in nove zgodbe, ki jih želimo zapisati v svojo knjigo življenja. Zažeja nas po novih doživetjih in izkušnjah, zaželimo si novih znanstev, projektov in doživetij. Najhujše je za nami. Seveda  bodo še prišli občutki bolečine in drugih negativnih čustvenih stanj. A zdaj imamo izkušnjo, da vedno znova preživimo. Spet začnemo zaupati sebi, procesu in življenju. Imamo izkušnjo – vse mine, tudi najtemnejša noč duše.

Za vsakim dežjem posije sonce. To je obdobje, ko nas življenje obdari z veliko količino sveže, pozitivne, ustvarjalne energije. Čas je za grajenje novega. Spoznamo, da se preteklih izkušenj ni treba niti oklepati niti jih pozabiti. Vedno bodo tu, kot del naše življenjske zgodbe, izkušnje, ki so nas zaznamovale, nas naučile in nas pripravile za našo naslednjo razvojno stopnjo – rast v zavestnega, izbirajočega človeka, ki si zavestno ustvarja svoje življenje, prevzema odgovornost za svojo usodo in doživetja.

Zavestno ustvarjanje

Kot rečeno, v naše življenje prihaja nova energija. Uporabna je za zagon, ustvarjanje novega življenja. Je gradnik naše nove realnosti. Zdaj je čas, da se zavemo, kakšnega življenja si želimo, da najdemo nove smernice, da se »utirimo« v nov tok dogajanja in zaživimo na novo. Obstaja veliko literature o zavestnem ustvarjanju življenja, uporabimo jo in preizkusimo, ali za nas deluje!

Naredimo seznam 100 STVARI, ZARADI KATERIH JE VREDNO ŽIVETI. Ni potrebno, da napišemo vse naenkrat. Poiščimo najprej eno stvar, ki nas razveseljuje, naj bo mala drobna stvar – na primer vonj in okus pristne italijanske pašte, začinjene z dišavnicami z vašega vrata. Potem je tu nasmeh vašega vnuka, pa sonce, ki vedno znova vzide. Četudi se za nekaj časa skrije in se zdi, da je izginilo – vedno znova se vrne in nas v resnici nikoli ne izda ali pusti na cedilu …

In to je pravzaprav tisti resnični smisel bolečine, je tisti biser, ki ga v svoji ranjeni notranjosti skriva in rodi školjka bisernica. Kot pravi moj priljubljeni avtor Eckart Tolle. Smisel bolečine je navidez paradoksalen. Bolečina je velika učiteljica mnogo ljudi. Potrebna je zato, da spoznamo, da je pravzaprav ne potrebujemo in lahko izberemo tudi življenje brez trpljenja …

Ja, življenje je res en navidezen nesmisel in paradoks …

Dijana Tara Sever

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri