Kadar ženska izgubi stik z divjino v sebi, izgubi tudi svojo smer.
Poglej, kako preprosto in natančno plane mačka na svoj plen. Brez obotavljanja se odziva na premik v travi. Brez oklevanja se zažene v pravo smer, ne prezgodaj in ne prepozno.
Poglej, kako trdovratno silijo veje proti svetlobi. Nobena ne pristane na pomanjkanje luči, vsaka najde žarek zase in se obrača tako, da vsak dan lahko sreča sonce.
Nekaj divje jasnega je v nas, kar se ne prilagaja na odmiranje in preusmerjanje. Govori prvinsko in preprosto ter predano brani našo življenjsko moč.
Divje v nas ne dvomi v svoje občutenje in nedvoumno izpostavlja svojo resnico. Ne gre za to, da to povemo drugim. Največkrat mora ostati skrito, ker s tem pridobiva moč. Na dan pride le, ko je dovolj močno, da bo preživelo. Me smo tiste, ki so jim namenjena sporočila naše divje narave, ne drugi. V našem telesu prebiva sila, ki nas zna voditi, in je samo naša.
Trenutek divjine na dan nas rešuje kulture, ki nima ničesar za preživetje naše duše.
V peresu, ki ga poberete na tleh, v cvetnem listu, ki vam pade na obraz, v vetru, ki vam poboža stegna, v nogi, ki začuti travo in toplo zemljo ... se prebujamo. Da ne pozabimo, kdo smo, in da ne pozabimo govorice večne ženske. Samo tu smo zares in vedno doma, sprejete v svoji enkratnosti in neukročenosti.. Varujmo svojo divjino, samo tu raste naša zdravilna roža, samo naša roka jo lahko utrga.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
