Kaj me je naučila mačka

18. 11. 2019
Deli
Kaj me je naučila mačka (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Mačje modrosti za življenje. 

"Nikoli ne omagam, če pred oviro postanem mačka. Uči me, mala muca, kako je treba presti pred oviro."

Mačke ne bom pustila v stanovanje. Ni govora. Ona hoče priti v stanovanje. Tudi to je gotovo kot pribito.

Ko poskuša skozi okno, jo postavim pred vrata. Čez dve minuti, ko odprem okno, jo zagledam. Že je tam in kuka, kako bi se dalo smukniti noter.

Ko čez čas odprem vrata, se bo v hipu pojavila, čeprav je prej ni bilo videti. Vem, da že raziskuje klet, kajti od tam je mogoče priti v hišo. Če jo bom spet postavila pred vrata, bo skušala priti po drevesu na teraso ali pa čez garažo.

Po celem popoldnevu tega mojega početja mačka še ni užaljena in prav nič je ne zanima, da je bila zavrnjena.

Mačja modrost pravi: "Kdor kuha mulo, je zaposlen s kuhanjem mule, osvajanje cilja pa zahteva popolno zbranost."

Zato je njena vztrajnost kraljevska, neumorna, neuničljiva. Lahko nadaljujem tedne in tedne, briga jo. Ona po enem letu še vedno ve, kaj je njen cilj. Jaz pa nisem tako zelo prepričana, da bom znala vztrajati.

Tisočkrat bo poskusila in zmeraj na novo se ji bo zdelo smisleno iskati novo možnost. Kajti mačka ve: ne morem živeti v hiši, ne da bi odpirala vrata in okna, nimam sto oči in pogosto se naveličam neuspešnega dvoboja.

Ona pa v vsakem primeru (med enim in drugim poskusom) uživa kje drugje, kjer je tudi imenitno... in se ne žre, če je najljubši kavč trenutno nedosegljiv. Nikoli se ne ve.

Gledam jo, kako se sonči na travi in prede, če jo pobožam. Ne razmišlja o tem, koliko porazov je za njo in da sem jaz glavni krivec.

Če si česa zelo želim, zdaj vem, kako to gre...

Vse mogoče si moram izmišljati, poskušati še in še, se požvižgati na zavrnitve, spati z dvignjenimi ušesi, izrabiti vsako priložnost, uživati med čakanjem, vaditi prožni naskok na cilj in negovati svojo skrito moč.

Vir: Alenka Rebula - Sto obrazov notranje moči

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez