Življenje, kot ga uči joga 1. del

8. 1. 2016
Deli

Joga že stoletja razsvetljuje kako najti pot v notranjost, v stik s prvinsko energijo in biti tisto, kar v resnici smo. Kakor pravi Dr. RishiVivekananda: »Ko razvijemo svoj lastni občutek za to kar je prav, se vedno bolj zavedamo realnosti in našega lastnega mesta v njej.«

Beseda joga izhaja iz korena yuj, ki pomeni združiti, trdno držati, povezati skupaj, enost, harmonijo, ravnovesje med notranjo, zunanjo zavestjo in manifestacijo. Ravnovesje oz. Zmernost v vsem je verjetno najbližji opis joge za modernega človeka. Idejna postavka joge je: »Tisti, ki pozna kapljo vode, pozna vso vodo, kjerkoli in kadarkoli jo najde.« 

O načinu življenja govorijo že Upanišade:

» Bodi pozoren na svoje misli; misli postanejo besede. Bodi pozoren na svoje besede; besede postanejo dejanja. Bodi pozoren na svoja dejanja; dejanja postanejo navade. Bodi pozoren na svoje navade; navade postanejo značaj. Bodi pozoren na svoj značaj; saj tvoj značaj postane tvoja usoda.«

Osem krakov do samorealizacije

Osrednja, kraljevska ali »radža« joga vsebuje osem krakov, ki predstavljajo pot posameznika do samorealizacije (in sicer ne v vrstnem redu, kot so zapisane, ampak se njihovo prakticiranje prepleta in ne sledi zakonitosti dobro opravljen prvi, je pogoj za drugega, da so npr. Yame predpogoj za Niyame). 

Osem krakov sestavljajo:

    YAMA – vzdržnosti oz.pravila samodiscipline in etike

•    NIYAMA – izpolnjevanje dolžnosti oz. osebna pravila

•    ASANA – telesni položaji

•    PRANAJAMA – nadzor energije

•    PRATYAHARA – usmeritev čutil navznoter

•    DHARANA – koncentracija na en predmet

•    DHYANA – popolna koncentracija oz. meditacija

•    SAMADHI – transcendentalna zavest, kontemplacija

Življenje, kot ga uči joga

Slika iz spleta (naložena dne 5.5.2013) predstavlja 8 jogijskih krakov .

Prvi štirje kraki so zunanji (Bahiraagnas) in so namenjeni čiščenju mentalnega in fizičnega telesa, zadnji štirje pa notranji (Antaraanas) in so subtilnejše narave. Prve dve stopnji predstavljata moralno ozaveščanje.

Zelo lepo primerjavo med jogijskimi kraki in drevesom naniza v povzetku Astanga joge B.K.S. Iyengar: »Drevo ima korenine, deblo, veje, listje, lubje, drevesni sok, cvetove in sadeže. Vsaka izmed naštetih komponent ima svojo lastno identiteto, a brez ostalih delov ne more biti drevo.« Tako kakor vsi našteti deli tvorijo drevo, tudi osem krakov skupaj sestavlja jogo.

•    Univerzani principi Yama so kakor korenine,

•    posamezne discipline Niyama predstavljajo deblo.

•    Asane so veje, ki rastejo in se širijo v različne smeri.

•    Pranayamo predstavljajo listi, ki prezračujejo drevo, kakor pranayama telo.

•    Pratyahara, ki energiji čutil onemogoča uhajati navzven, je podobna lubju, ki telo brani pred škodljivimi vplivi okolja.

•    Dharana predstavlja drevesni sok, ki vzdržuje trdnost telesa in razuma.

•    Dhyana je cvet, ki sčasoma dozori v sadež - Samadhi.

•    Tako kakor je sadež največji dosežek drevesa, je posameznikova samorealizacija (Samadi) vrhunec  prakse joge.

Yame in Niyame je potrebno izpolnjevati skladno s krajem, časom, okoliščinami in »družbenim razredom«. Kar pomeni, da nekdo, ki je v ašramu/samostanu, veliko lažje sledi yamam in niyamam dobesedno. Medtem, ko se mora nekdo, ki živi v »realnem« svetu, pokoravati določenim družbenim zakonitostim in mora prilagoditi yame in niyame skladno s krajem, časom in okoliščinami. Seveda to ne pomeni, da vzamemo iz yam oz.niyam tisto, kar nam paše.

YAMA – vzdržnost ima namen očistiti astralne kanale (očistiti um), zbrati življenjsko silo in jo usmeriti v zdravje, modrost in duhovno rabo.

Poznamo 5 yam:

•    ahimpsa=nenasilje,

•    satya=resnicoljubje,

•    asteya=ne-kraja,

•    brahmacharia=celibat in

•    aparigarha=ne-pohlep,

ki so spodaj malo bolj obširno razložene.

1.    AHIMPSA = nenasilje: je iskanje občutka nenasilja oz ne-sovražnosti do vsega okrog nas.S tem postanemo bolj sočutni, osredotočeni na druge (zmanjševanje ega), s tem zmanjšamo vpliv negativnih impulzov iz okolice. Razlikujemo med več vrstami nenasilja:

a.    BAUDHIKA AHIMPSA = intelektualno nenasilje: prinese nevznemirjen um, ki je predpogoj za koncentracijo in meditacijo. V teh časih se to velikokrat dogaja v službah, še posebej v intelektualnih. Pogosto šefi svoje podrejene intelektualno posiljujejo z določenimi normami, ki so napisane za sistem in ne za človeka.

b.    VAČIKA AHIMPSA = besedno nenasilje: vzpostavitev nežnega, vljudnega in modrega govora (brez psovk, žaljivk, slabih nasvetov in jeznega govora). Izsek izMahbharate na temo besednega nenasilja: »Rana, ki jo naredi puščica ali sekira, se hitro zaceli; rana, ki jo naredi nasilni govor pa zelo počasi.«

c.    ŠARIRIK AHIMPSA = fizično/telesno nenasilje: ne poškodovati telo drugega, niti svojega (kar vključuje tudi pravilno/zdravo prehranjevanje, zdrav način življenja,...); 

JogaSutre pravijo, da ko človek vzpostavi popolno nenasilje, se ga nasilje ne mora dotakniti. Laik velikokrat povezuje jogo z veganstvom oz. vegetarijanstvom. Res je, da če se ravnamo po načelih prve yame, potem ne ubijamo, da bi zadostili svojemu poželenju po mesu. A zavedati se moramo, datudi, ko kurimo drva, olje ali premog,... pri tem ubijemo ves mrčes, bakterije, ki živijo v teh naravnih gorivih.

Kje je torej meja, kaj je v skladu z jogo? Vsak fanatizem, ki do skrajnosti brani neka prepričanja, po moje mnenju, ni joga. Kajti joga skrbi za zmernost, za upoštevanje in sprejemanje drugih. (delno iz Krija joge)

Druga stran zgodbe o nenasilju je tudi, da ko je potrebno braniti otroka pred divjo zverjo, to žival ubijemo (smo nasilni do nje za višje dobro). Vladar tudi obsodi/zapre/ubije morilca, posiljevalca,...ker postavi varnost državljanov pred življenje nekoga, ki ubija/posiljuje,...Vedno moramo pretehtati vse razloge za in proti v skladu s svojim najvišjimi ideali in tudi jogijskimi zakoni/principi in razmisliti tudi o posledicah, ki bi jih imelo dejanje na nas in našo okolico. (2)

2.    SATYA = resnicoljubje: pomeni voditi naš um, govor in dejanja v skladu z resnico. Na drugi strani pa je resnicoljubje rezultat našega uma, govora in dejanj, ki so združeni in harmonični. (Kryananda 2007:25) Resnicoljubni moramo biti na prvem mestu do nas samih in do okolice (2).

a.    BAUDHIKA SATYA = intelektualna resnicoljubnost: brez nje ni mogoče delovati verodostojno. Če v intelektu/razumu prevladuje inertnost in/ali strast, potem razum ne more razlikovati med resnico in neresnico.  Samo izvajanje resnicoljubnosti povzročita miren um in razum/inteklet in s tem vztrajanje v resnici.

Lep pozitiven primer »pozitivne zamegljenosti uma s strastjo« najdemo v obdobju zaljubljenosti do druge osebe. Zagotovo ste že slišali, da v obdobju zaljubljenosti gledamo na svet z rožnatimi očali. Spomnimo se sami pri sebi, kako smo olepševali partnerjeve lastnosti, dejanja, razmišljanja, kako nas ni nič motilo (in tudi če nas je, smo si sami pri sebi govorili, da se bo to spremenili ali celo, da bomo to mi spremenili); in kako po nekaj letih življenja s partnerjem privrejo na plan tudi stvari, ki nas motijo pri partnerju in kako niso vse lastnosti, dajanja in razmišljanja tako zelo fina kot v fazi zaljubljenosti. Zaljubljenost lahko poimenujemo intelektualna zabloda oz. funkcioniranje preko strasti.

b.    VAČIKA SATYA = besedna resnicoljubnost: to kar je potrebno povedati, naj bo izrečeno v veri izboljšanja sebe in drugih. Tukaj spada tudi držati besedo, ki jo damo sami sebi ali drugim. V skladu z jogijskimi zakonitostmi je potrebno resnico še preudariti/preučiti in jo izreči le takrat, ko je le-ta koristna in dobra za nas ter za druge (ne govorimo z namenom škodovati). Kajti zaznava resnice je relativna in včasih naš um ni sposoben presoditi kaj je res in kaj ne.

Tu se pojavi dilema: nekateri zagovarjajo, da je potrebno resnico povedati ne glede na posledice, ki bi jih imela na nas in okolico; drugi pa zagovarjajo jogijski način razmišljanja, da povemo resnico le, če ima korist za nas in okolico. Tu se odpre vprašanje etičnosti in moralnosti. Ali je resnica, ki gre skozi naš »filter« še vedno »resnica«. Tu obstaja velika past prilagajanja resnice za namen lastne koristi. prav gotovo to ni namen besedne resnicoljubnosti. Postavimo se hkrati v vlogo npr. starša, ki je izgubil sina. Kako povedati to staršem. Čeprav bodo starši v vsakem primeru zvedeli za smrt svojega ljubljenega sina, obstaja cel spekter načinov, kako povedati to »resnico«. Moje mnenje je, da je potrebno resnico podati naprej nespremenjeno (je ne prirejamo), da pa je zelo pomemben način, kako to resnico sporočimo. Vsekakor na način, da z njo prizadenemo čim manj oseb.

c.    ŠARIRIK SATYA = fizična/telesna resnicoljubnost: predpogoj zanjo sta intelektualna in besedna resnicoljubnost. Fizična resnicoljubnost se zrcali v dobrih dejanjih, njena posledica je dvig uma in pranskih tokov.

3.    ASTEJA = ne-kraja ali ne-ropanje. V jogi Asteja pomeni, da človek ne zgreši fizičnega ropanja, da niti koga ne nagovori k dejanju ropa oz. da ropanje ne odobrava v umu, z besedami ali dejanji.

a.    BAUDHIKA ASTEJA = intelektualna ne-kraja: ne smemo si niti želeti nekaj/razmišljati o tem, kar že nekomu pripada. Pošten je potrebno biti tudi v sanjah  Razlikovati je potrebno golo željo po posedovanju, in našeiskrene želje oz. željo po znanju/uporabi (npr. ni v skladu z ne-krajo, če si želimo prijateljevo knjigo, je pa o.k. če si želimo takšno knjigo, ki jo bere prijatelj in si enako tudi sposodimo ali kupimo).

Zanimiv fenomen, ki se dogaja v dobi svetovnega spleta/interneta je, da se ne spoštujejo nikakršne avtorske pravice. Najbolj uporabljene tipke pri pripravi raznih besedil (strokovnih kot tudi duhovnih ali pa čisto umetniških) sta ALT+C in ALT+V ali prevedeno v bolj laično besedoslovje (copy in paste) kopiraj, prilepi. V svetu digitalizacije se avtorske pesmi, knjige, filmi  ne kupujejo ampak se »hekajo z neta« brez zavedanja, da smo tudi zelo globoko v intelektualni kraji.

b.    VAČIKA ASTEJA = besedna ne-kraja: ne uporabljamo besedil, ki niso naše (lahko pa ob svoji uporabi navedemo vir in tako razkrijemo resničen izvor besed), niti ne vzamemo človeku trenutka slave, dostojanstva, ponosa,... V času, ko moramo biti vseskozi kreativni, navdušujoči, pozitivni,... je, priznam težko v tako kratkem času, kot od nas zahtevajo kapitalistične sile (služba, šole, ...), poiskati globoko v sebi misel, rek,... ki bi temu ustrezal. In kaj je najlažje? Gremo na svetovni splet, malo »poguglamo« in že nekaj najdemo. Zelo malo ljudi se tu vpraša, kdo pa je lastnik tega besedila? Je prav, če ga ne navajam?

Mislim, da bo tu potrebno narediti korak naprej in se zavedati, da je v času, ki ga živimo, intelektualna, besedna lastnina bolj in bolj pomembna in s tem tudi njeno spoštovanje. Veliko ljudi reče, zakaj bi odkrival »toplo vodo«, če je le-ta že odkrita. Se strinjam s pogojem, da se navaja avtorja, ki jo je odkril.

c.    ŠARIRIK ASTEJA = fizična/telesna ne-kraja: vzeti lastnino nekoga drugega s prevaro, na silo, s podlostjo ali brez dovoljenja. »Kar si še niste zaslužili, vam še ni bilo predstavljeno oz. kar ste si, pride v vaše življenje tako ali drugače. To vam pripada in vam bo prineslo srečo.« Če si človek nekaj želi, mora to zaslužiti. Takšno razmišljanje povzroča stabilnost uma in posledično prane.

Vsakemu od nas se je že zgodilo, da so nam kaj odtujili. Ne razumem, kaj ljudje počnejo z ukradenimi stvarmi. O.k. nekaj stvari gre na črni trg in se tam preproda, kaj pa ostalo? Kako zelo nemoralni so roparji, ki kradejo/uničujejo nam drage stvari, ki zanje nimajo niti najmanj tako velikega pomena, kot za nas, ki imamo s tem predmetom povezane zgodbe, občutke, spomine...

4.    BRAHMACHARJA = celibat, nečutnost, zmernost: je ena bolj kompleksnih yam (glede razlage njenega pomena). Če upoštevamo, da je Yame in Niyame potrebno izpolnjevati skladno s krajem, časom, okoliščinami in »družbenim razredom«, razlagamo brahmacharijo vse od popolnega celibata (umskega, besednega in fizičnega) za duhovnika v ašramu in do nadzora nad čutili (da nismo njihov suženj) na nivoju vsakdanjega družinskega človeka.

Joga svetuje, da gledamo na spolnost kot na sredstvo za utelešenje duš na svet, z namenom doseči njihovo razsvetljenje. V nekem aspektu (ki je meni zelo blizu) brahmacharia uči, da smo 100% osredotočeni na tisto, kar delamo v danem trenutku: ko ješ, samo ješ, ko se ljubiš, se le ljubiš (telesno/fizično, besedno in umsko). Brahmacharija se prakticira z namenom koncentriranja energije v točki.

a.    BAUDHIKA BRAHMACHARIA = intelektualna zmernost: karkoli razmišljate, delajte to blago in z duhovno toplino, ostanite nevezani, da se um lahko giblje in razvija v življenje. Nasprotni spol je potrebno držati v visokem duhovnem okvirju in ne v ponižujočih mislih.

b.    VAČIKA BRAHMACHARIA = besedna zmernost: se odraža v nadzoru nad govorom, ki vključuje seksualne izraze, ti naj bi bili zmerni in neprostaški.

c.    ŠARIRIK BRAHMACHARIA = fizična/telesna zmernost: ne v smislu prepovedi spolnosti, temveč pristopu do nje (spoštovanju). Izkusiti spolnost je vzvišeno in duhovno, je okusiti zunanje robove božje blaženosti. Ljubljenje je način usmerjenja velikih količin pranične energije izven vašega telesa. Le takrat, ko jo usmerite proti drugemu človeku z veliko psihične in umske ljubezni, se boste dotaknili iste količine ljubezni.

5.    APRIGRAHA = ne-pohlep: je ključ za nadzor življenjske energije. Nenasilje- AHIMPSA je protiutež za uravnavanje pohlepa. Ne-pohlep nam omogoča, da ostanemo nevezani od uživanja v predmetih čutil, hkrati pa ni potrebna ločitev od predmetov.  Ne-pohlep smo izmojstrili v tistem trenutku, ko smo lahko ob predmetu, ki stimulira naša čutila, a nanj nismo navezani. 

a.    BAUDHIKA APARIGARHA = intelektualni ne-pohlep: vzpostavimo z razsodnostjo, premislekom in meditacijo. Funkcija čutila je čutiti, funkcija razuma pa je, da ugotovi kaj koristi celotnemu nosilcu (telesu/telesom) in to loči od tistega, kar povzroča le prijetno draženje čutil. Naloga uma je postaviti vsa čutila v ravnovesje. .. Zelo lep primer opisuje Garuda Purana: »Molj, ki ga pritegne ogenj, v njem izgubi življenje. Jelena ujamemo, če v gozdu razprostremo mrežo in zaigramo lepo glasbo. Očaran jelen se ujame v mrežo.

Čebelo premamijo sladke vonjave rastline mesojedke. Ko pride čebela v cvet, se le-ta zapre, kar je pogubno zanjo. Vse te živali so vezane na predmet le enega čutila in tako izgubijo življenje.« Čutila povzročajo navezanost na stvari in ustvarijo željo v umu po posedovanju in s tem se um začne bati, da bo te stvari izgubil. Um tako postane nemiren, vznemirjen in s tem se tok prane razprši. Tudi v tej vzdržnosti se urimo v srednji poti (v vsakem slabem poskusimo najti kanček uspeha/dobrega; ne čutiti posebnega zanosa, ko smo res uspešni,...) Če imamo takšen odnos, potem nismo vezani in naš um je umirjen in tako priteče več življenjske energije/prane v telo. 

b.    VAČIKA APARIGRAHA = besedni ne-pohlep: z besedami (hvaljenjem, mikavnimi ali grozljivimi besedami) ne vzbujamo pohlepa v drugih in skrbimo, da ne obrekujemo (le-to predstavlja mentalno obliko sluzi). Izvajanje meditativne tišine (mouna) je zelo koristno. Ne smemo biti niti preveč zgovorni  (da sogovorniku niti ne pustimo do besede), niti preveč besedno plitvi (govor zaradi govora samega, brez ideje zadaj). (2)

c.    ŠARIRIK APARIGRAHA = fizični/telesni ne-pohlep: ne želeti si tistega, kar ni naše. Izvajanje telesne nenavezanosti pomeni prepoznavanje resničnih in nujnih potreb ter prizadevanj zanje. Normalno je si želeti hrane, ko si lačen in obleke, ko te zebe. Umetnost pa je potegniti črto med potrebami in pohlepom. Pod fizični ne-pohlep štejemo tudi nenavezanost na ljudi (družino,...). Zavedati se moramo, da je vsak posameznik zgodba zase in lahko smo le srečni, da si ljudje želijo deliti svoj čas z nami. Ni smiselno zavidati uspeha drugemu, ampak mu ga privoščimo in se zavedajmo, da vsaka sprememba (tudi uspeh) za sabo potegne spremembe znotraj ljudi, odnosov, ki jih imajo in ni nujno, da to dojemajo pozitivno. Pomembno je, da sprejmemo kar nam pride na pot.

Zadovoljni moramo biti, da imamo v vsakem obdobju svojega življenja jasno definirane potrebe in da imamo dovolj nujno potrebnih stvari za življenje, ki smo si jih pošteno pridobili.Bolj subtilno pa pomeni, da je potrebno poravnati vse dolgove na globljih spiritualnih nivojih: dolgovi do staršev, prijateljev (družabnih in poslovnih) , kulture, modrecev in svetnikov iz preteklosti ter do duhovnega učitelja. Človek odplača dolg do svoje civilizacije tako, da zapusti svet boljši, kot ga je našel. Do modrecev in svetnikov ter duhovnih učiteljev pa tako, da se duhovno razvija, da izžareva, poučuje in izpolnjuje svoje duhovne obveznosti.

Ko sledimo jogijskim zakonom, ne želimo slediti  njihovim okvirjem ampak njihovem duhu, bistvu. Ne ograjujemo svojega telesa, uma in delovanja zaradi »zakonov«. Poleg tega, da jih izvajamo vestno in redno,je pomembno, da nismo zaradi njih preveč strogi do sebe in drugih – joga je osvoboditev. Vsaka situacija v življenju je drugačna. Zaobljube, ki jih damo v skladu z jogijskimi načeli, jih damo samemu sebi. Pri zaobljubi gre za zbiranje življenjske sile.

Bistvo vzdržnosti razumemo kot izpolnjevanje zaobljube z umirjenim umom. Z izvajanjem joge pomagamo uravnovesiti raztresene energije v podzavestnem umu, razširiti zavest in postati bolj samozavedajoč, hkrati zbiramo zavestne in nezavedne energije. Šele, ko uravnovesimo podzavestne energije, izkusimo blaženost in se zbudimo v bolj subtilnih galaktičnih stanjih kozmične zavesti.

Yama je naš odnos do drugih, medtem, ko je Niyama naš odnos do sebe.

Z niyamo poimenujemo zakone izpolnjevanja dolžnosti. Niyame uravnovešajo naše notranje občutke in ustvarjajo disciplino v posameznikovem notranjem življenju. Z izvajanjem niyam lahko pridobimo sposobnosti:

•    Potegniti energijo prane iz kozmičnega vira v naše telo

•    Usmeriti energijo prane v nižje čakre

•    Dvigniti energijo prane v višje čakre

•    Uporabiti energijo prane za uravnovešenje čaker

Suzana Vozelj Škrap v diplomskem delu za učitelja joge RYS Joga Do z naslovom Zablode in uspehi v vzgoji skozi oči jogijskih modrosti

Foto: Petra Cvelbar

se nadaljuje ...

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez