Živeti le fizični svet je precej siromašno

Esenca življenja je duša, ki je star ljudski izraz za zavest. Zavest pa je nekaj težko doumljivega. Je neoprijemljiva.

Živeti le fizični svet je precej siromašno (foto: pixabay) pixabay
15. 5. 2019

Kozmična življenjska energija (zvok) pa nas dela žive in delujoče. Zavest je sicer ustvarjalka fizičnega sveta, um je režiser kvalitete življenja, čustva pa so dejavna kot maskerka. Če teh akterjev v sebi ne prepoznamo, smo kot orehova lupinica na razburkanih valovih neskončnega oceana Zavesti oz. Polja življenja.

Valovi nezavednega nas premetavajo sem ter tja. Ko se zavemo vseh ravni bivanja in začnemo polno in zavedajoče živeti celostnost, se zlijemo z brezmejnim oceanom ali Poljem neskončne Kozmične Zavesti. Če to brezmejno Polje sprejmemo in sobivamo z njegovo širjavo, zajemamo iz brezmejnih možnosti, ki se jih (še) ne zavedamo. Odkrijemo različne speče sposobnosti 'božanske Matrice' ali Volje, kot pravimo, prvobitnost Inteligence življenja.

Kdor se zaveda le fizičnega sveta, bo vandral le po obrobju večdimenzionalnega sveta in bo njegova resničnost le snovni svet.

Živeti le fizični svet je precej siromašno. Kdor pa se odpre nesnovnemu svetu duha, se mu bivanjskost razširi v brezmejnost prefinjenih frekvenčnih valovanj in nedotakljivih zvočno-energijskih oblik, v svet eteričnih bitij in teles. Slednje imenujemo tudi vilini ali angeli, če hočete, Bogovi, demoni ali netelesni Mojstri, oblike brez vidnih in otipljivih teles.

Vsak človek hrepeni po polni uglašenosti ali harmoniji. Po popolnosti. Po sozvočju.

Dokler te popolnosti ne dosežemo, smo nemirni, nesrečni, brez radosti in potrebnih uvidov, ki pomagajo živeti. Hrepenenje duše po popolnosti je kot čip vgrajeno v našo zavest. To hrepenenje je večno in mu ne moremo pobegniti. Življenje in vse, kar počnemo, pa je zgolj orodje, da bi ozavestili, kaj kvari to dovršenost, uglašenost ali brezpogojno ljubezen duše.

Bolezen opozarja na razglašenost. Iskanje popolnosti je bit mitov o legendarni Atlantidi in Lemuriji. Ko dosežemo lastno dovršenost, ko se zavest prebudi na vseh nivojih, se začne naše življenje odvijati čudežno, v prebujeni zavesti vsepovezanosti pa lahko ustvarimo karkoli. Uresničujemo tudi, kar nam je bilo poprej nedoumljivo in neuresničljivo. Takrat dosežemo čudež mitične Atlantide. Razsvetljenje, nirvano, Dao ...  To popolnost je človeštvo pred deset tisoč leti že skoraj doseglo, vendar ne povsem. Nekateri so veliko znanje izgubili. Začel se je novi ciklus rasti v evoluciji človeštva.

Kaj je cilj človeštva? 

Evolucija življenja na Zemlji še ni dovršena. Človeštvo še vedno išče pot skozi labirint življenjskih preizkušenj, da bi doseglo svoj cilj – prebujeno kozmično zavest in ljubezen duše. Naši davni planetarni predniki so v naš praspomin zasejali semena duhovno-fizičnih spoznanj o temeljnih zakonitostih bivanja. O kozmičnih zakonih bivanja na Zemlji.

Civilizacije starega veka pred našim štetjem so bile obdarjene z mnogo širšim zavedanjem o zakonitostih bivanja in človekovih neskončnih zmožnostih kot mi danes. Zadnji dve tisočletji se je v zahodni civilizaciji žal (v imenu religije) zavestno ubijalo to znanje o duhu, zavesti in zvoku. Porodilo se je obdobje vse večje teme.

Če želimo iz noči v novi dan, pa je nadvse pomembno, da raziščemo in obudimo stara znanja, ki so v svoji biti enako kot nekoč pomembna tudi za današnjega človeka. Za sodobne duhovne iskalce - bojevnike v zavednem in nezavednem polju bivanjskosti.

Izsek intervjuja z dr. Miro Omerzel Mirit iz arhiva revije Sensa

www.veduna.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri