Zavest v rastlinah

Evolucija je manifestacija prikritih možnosti. Vsak pojav že vsebuje vse ostale pojave. Seme vsebuje drevo, drevo pa gozd. Številni svetovi v naravi posedujejo svojo inteligenco, ta ni lastna samo našemu, na človeka osredotočenemu svetu.

22. 3. 2016

Drugače povedano, zavest obstaja v vseh oblikah življenja. Je temelj stvarstva, moč evolucije. Življenje, stvarjenje in evolucija so stopnje razvoja zavesti. V pojavnem svetu ni ničesar, kar ne bi čutilo, ničesar, kar je vsakdanje ali neduhovno, ničesar, kar ne bi imelo v kozmosu svoje edinstvene vrednosti. Vse življenje je soodnosno, medsebojno odvisno, medsebojno povezano, predstavlja sistem vzajemnega hranjenja in nege, ne zgolj na fizični ravni, temveč tudi psihološko in duhovno.

Zavest potemtakem ni le mišljenje, še manj pa intelekt ali razum. Je občutek, da obstajaš in si povezan z vsem živim. Zavest kot čisti občutek je prisotna že v rastlini in je skrita v skali, celo v atomu. Elementarna privlačnost in odbojnost sta podobni ljubezni in sovraštvu, nagnjenju in odporu do nečesa. Zato so starodavni indijski vedeži trdili, da je Sebstvo samo bivajoče, da je enotnost temelj vsega obstoja, da pomeni enotnost življenja enotnost zavesti.

S tem so hoteli povedati, da vsako živo bitje lahko čuti, da je z vidika zavesti človeku vse enakovredno. Prava človečnost, ki predstavlja humani občutek za vse živo, je srce vsega življenja. Rastline in živali včasih veliko bolje pokažejo skrb kot določeni ljudje, ki so se razvijali v ločenem občutku za človečnost. Šele ko začnemo na vse stvari gledati kot na žive. smo sposobni resnično humanega življenja. Te lekcije nas učijo rastline in zelišča, katerih obstoj je še vedno utemeljen v enosti narave, in samo z razumevanjem slednje bomo lahko bolje razumeli sami sebe.

Človek kot mikrokozmos že zaobjema kraljestva elementov, mineralov, rastlinstva in živali. V rastlini se nahaja potencial človeškega bitja. Obratno tudi v vsakem čloeškem bitju leži energijska struktura ratline. Lahko bi rekli, da je naš živčni sistem drevo, katerega rastlinsko bistvo je človeško. Zato so rastline neposredno povezane s tistim bistvom čutenja, ki odlikuje pravo človeško bitje.

Rastlinsko kraljestvo obstaja, da bi omogočalo čutenje. Na ravni rastlin obstaja občutenje v čisti in pasivni obliki. V živalskem in človeškem kraljestvu se čutenje odvija bolj aktivno, ločeno, vendar pogosto z manj čara. Zavest v rastlinah se nahaja na stopnji prvotne enosti, zato je bolj psihična, telepatska.

Življenjske oblike so postaje za sprejemanje in prenos sil, s pomočjo katerih se vse prehranjuje. Vsaka stvar obstaja, da bi hranila vse ostale, v zameno pa se nahrani tudi sama. Na ta način vsako kraljestvo narave skrbi za sprejemanje in oddajanje življenjske sile. To silo vsebuje svetloba, ki sodeluje pri prenašanju zvezdnih ali astralnih sil.

Zemlja, kot velikanski sprejemnik ali radijska postaja, vdihuje in izdihuje zvezdne in kozmične sile, iz tako nakopičenega bistva pa raste in se razvija življenje. Te sile niso le materialne, temveč vključujejo subtilne energije okultne ali duhovne narave. Rastline oddajajo vitalne in čustvene impulze, v svetlobi skrito življenjsko silo. Opisano pa predstavlja moč rastlin, njihov dar in milost.

Rastline nam prenašajo ljubezen in hranilno moč sonca, ki je energija vseh zvezd, svetlobe sploh. Kozmične energije, ki jih izžarevajo rastline, hranijo vzdržujejo in pomagajo pri rasti našega astralnega telesa. Na ta način se rastline s svojim obstajanjem darujejo, žrtvujejo. Ponujajo nam svojo hranilno vrednost, vendar tudi samo svetlobo in ljubezen vesolja, zvezd, katerih glasniki so. Prenašajo univerzalno svetlobo, da lahko ostala bitja vstopamo v univerzalno življenje. Obstajajo za duševno, pa tudi fizično hranjenje. Naši občutki so torej naše lastne notranje rastline, naši lastni notranji cvetovi. Rastejo v skladu z našim zaznavanjem narave vsega življenja.

Stvarstvo je svetloba. V Vedah, starodavnih indisjkih spisih, veliki bog Agni, princip ognja, Božanski videc kot Volja, gradi svetove in na podlagi vsega ustvarjenega sam doživi vrsto preoblikovanj.

Rastline obstajajo zato, da svetlobo pretvarjajo v življenje. Človeška bitja obstajajo, da bi življenje pretvorila v zavest, ljubezen. Svetloba, življenje in ljubezen so v resnici eno, vsak omenjeni člen je izraz drugega, predstavljajo tri razsežnosti enega obstoja. Rastline pretvarjajo svetlobo v življenje s fotosintezo. Človeko bitje pretvarja življenje v zavest z zaznavanjem. Z neposrednim zaznavanjem je videc viden, opazovalec pa opazovan. Sanskrtska beseda za rastlino je osadhi, dobesedno pomeni shrambo ali um, dhi, v katerem se dogaja goreče preoblikovanje, osa. Vede to tolmačijo kot rastlino, vendar tudi kot vse bivajoče v stvarstvu.

Človeško bitje je rastlina zavesti. Rastlina, ki izvaja podoben proces na nižji ravni evolucije, hrani naš um in živčni sistem, da bi pri tem procesu pomagala. kakor spodaj, tako zgoraj; celotno vesolje je metamorfoza svetlobe.

V zunanjem svetu je osrednje sonce vir svetlobe in življenja. V notranjem svetu je prav tako izvor življenja osrednje sonce. To notranje sonce je naše resnično Sebstvo, čemur so v starodavnih časih pravili puruša ali atman. Rastline nas povežejo z energijo zunanjega sonca, medtem ko nas notranja rastlina, naš živčni sistem, poveže z notranjim soncem. Vzpostavljanje primernega veznega člena med zunanjo in notranjo rastlino tako sklene krog svetlobe in življenja ter omogoči svoboden pretok zavedanja, v katerem je um osvobojen, združita se sonci, spojita se zunanje in notranje, ustvari se praznik radosti v življenju.

Pravilna uporaba rastline ali zelišča, ki omogoči, da se sprosti njena prava moč. pomeni, da smo se z njo povezali. Ko smo z rastlino eno, ta oživlja naš živčni sistem in osveži našo zaznavo. To pomeni, da rastlino dojemamo kot sveto, kot sredstvo povezave s celotno naravo. Tedaj vsaka rastlina pomaga, podobno kot mantra, sprožiti potencial kozmičnega življenja, katerega predstavnica je.

Zato so imeli mnogi ljudje v zgodnji dobi razvoja globoko spoštovanje do rastlinskega kraljestva. To ni pomenilo praznovernega spoštovanja, tudi ne samo občutljivosti za lepo, temveč dovzetnost za moči, ki nam jih nudijo rastline. Tovrstne moči pa ne dobimo zgolj z zaužitjem rastline, temveč moramo z njo vzpostaviti popolno povezavo.

Modreci starodavne Indije so se zdravljenja in zeliščarstva lotevali s tem zavedanjem. Njihov pristop ni temeljil na znanstvenem eksperimentiranju, temveč na obliki neposrednega sodelovanja. Eksperimentiranje predpostavlja razdaljo, ločitev med opazovalcem in opazovanim, med objektom in subjektom. Rezultat je posredovan, zmerjen, preveden. Pri seciranju trupla manjka poseg v dušo. Znanost joge pa pomeni neposredno zaznavo ali meditacijo. Joga omogoči, da se razkrije bistvo, stvar sama na sebi. Ko se to zgodi, pride do popolnega razodetja materialnega in duhovnega potenciala. 

Vidci so skozi jogo zaznavanja dovolili rastlinam, da jim spregovorijo. In rastline so razkrile svoje skrivnosti, med katerimi je veliko bolj subtilnih, kot bi jih lahko razkrile kemične analize. Če bi tudi danes enako pristopili k rastlinam in jih ne bi zlorabljali za samopoveličevanje, pač pa bi jih dojeli kot integralni del naše enosti, bi dejanska vrednost rastlin cvetela za našo nesebično uporabo.

Postati pravi zeliščar pomeni postati videc, občutljiv za življenje zelišč, ki se zna z dovzetnim zavdanjem pogovarjati z rastlino kot svetlobo vesolja. to predpostavlja veščine poslušanja rastline, ko ta govori, sporazumevanje z rastlino kot z drugim človeškim bitjem; sprejeti jo moramo za svojega učitelja.

Dr. David Frawley in dr. Vasant Lad v knjigi Joga zelišč - ajurvedski vodnik po zeliščarstvu, ki je izšla pri založbi Orbis; www.orbis.si

Več o knjigi Joga zelišč

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri