Religija starega Egipta je bila kompleksen sistem politeističnih prepričanj in ritualov, ki so bili močno integrirani v življenje takratnega človeka.
V središču je bila stalna interakcija med prebivalci starega Egipta in številnimi božanstvi, za katere so verjeli, da poosebljajo moči in elemente narave. Do dandanes so se ohranili prenekateri miti o teh božanstvih.
Odnos do smrti
V starem Egiptu so se ljudje celo življenje pripravljal na smrt - torej na trenutek, ko bodo končno morali predati svoje srce bogovom, ti pa bodo nato presodili (pretehtali), ali je bilo njihovo življenje pravično.
Smrti se ti ljudje niso bali.
Verjeli so, da človek nikoli zares ne umre ter da je smrt le prehod duše iz enega stanja v drugo stanje.
Smrt zanje ni bila nič drugega kot eno samo dolgo potovanje, ki traja vse do ponovnega rojstva - to je doseganje Rajevih poljan.
Egipčani so - tako kot številna druga ljudstva - verjeli v reinkarnacijo, vendar to novo rojstvo ni pomenilo vrnitev v mumijo, kot si to marsikdo napačno predstavlja (oz. so mu tako povedali), temveč gre za vrnitev v popolnoma novo telo.
Tako kot večina današnjih vzhodnjakov so si tudi starodavni Egipčani postavljali za cilj, da se nikoli več ne bi rodili in da jih nikoli več ne bi požrla strašna zver Amamat, ki predstavlja inertno materijo. Hrepeneli so po večni blaženosti (nekateri vzhodnjaki ji pravijo nirvana), kajti starodavni teksti pravijo, da je:
'Najlepši tuzemski trenutek enak najgršemu trenutku po smrti!'
V kolikor vas prepričanja in mitologija starega Egipta zanimajo, kliknite z več tovrstnega branja tukaj.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
