Ubrana sozvočja in kirurški zvok za ravnovesje in srečo

3. 8. 2016
Deli
Ubrana sozvočja in kirurški zvok za ravnovesje in srečo

Zvok je sel in jezik Univerzuma ter zemeljskih bitij, orodje sporazumevanja in zdravljenja, pravijo Tine, Igor in Polona – mladi člani ansambla Vedun, ki je pravi biser na slovenskih tleh.

Pod vodstvom izjemne dr. Mire Omerzel – Mirit, glasbenice, duhovne učiteljice, doktorice etnomuzikoloških znanosti, začetnice etnoarheomuzikologije na Slovenskem ter neustrašne pionirke v raziskovanju razsežnosti in moči zvoka ter medija se mladi glasbeniki-terapevti učijo izražanja (kanaliziranja) z zvočnim jezikom, ki se ga ne da naučiti, saj je, kot poudarjajo, rezultat človekovih širjav zavesti. Ansambel Vedun glasbeni umetnosti želi povrniti njeno prvobitno moč urejanja in v zvočnih obrazcih spet prepoznati kodirana sporočila vesolja in Zemlje. Zato njihovi koncerti, zvočne terapije in zgoščenke nikakor niso podobni običajnim. So namreč umetniško-terapevtske stvaritve s harmonizirajočim meditativnim zvokom, ki ga glasbeniki-terapevti kanalizirajo med poslušalce v poltransu.

Slovenci običajno bolj cenimo tuje kot lastno, zato pogosto prezremo bisere, ki jih imamo pred očmi. A čas je zrel za spremembe! Čas je, da se vrnemo k svojim koreninam in začnemo ceniti to, kar imamo dobrega in vrednega doma.

Tine Omerzel Terlep (Mirin sin), dipl. ing. strojništva, IWE, se je koncertni dejavnosti ansambla Trutamora Slovenica, iz katerega je pozneje nastal ansambel Vedun, pridružil že v predšolski dobi kot pevec otroških ljudskih pesmi in 'godec' otroških glasbil in zvočil, saj sta tako mama kot oče glasbenika. Je pevec, trobilec, tolkalist in glasbenik-terapevt. Svojo duhovno pot je začel pri desetih letih starosti. Tine je zvočno-energijski terapevt, Mirin pomočnik in naslednik pri kozmični zvočni kirurgiji. Zvočno izvajanje ansambla bogati še zlasti z izjemnim šamanskim grlenim alikvotnim petjem in svojimi medijskimi sposobnostmi.

Kakšno poslanstvo opravljate v okviru ansambla Vedun?

Tine:"Vedun je ansambel za staro in meditativno glasbo ter transcendentalni zvok ljudstev sveta. Ime je dobil po istoimenskem staroslovanskem božanstvu, ki je z besedo in zvokom preganjalo temo in zdravilo okolje in živa bitja. Glasbeniki, pod vodstvom moje mame (Mire Omerzel – Mirit) in na temeljih njenih raziskovanj, prinašamo na koncertne odre doma in po svetu poleg oživljenih biserov iz zakladnice slovenskih ljudskih pesmi in glasbil tudi starodavne glasbene prakse, nekdaj cenjene, danes pa pozabljene. Mednje sodi tudi muziciranje v poltransu."

Polona:"Smo varuhi slovenskega in slovanskega – pa tudi svetovnega – glasbenega in duhovnega izročila, saj v kar se da prvobitni obliki oživljamo stoletja dedovane zvočne prakse: od alikvotnega grlenega petja do nenavadnih zvokov ter načinov igranja na že pozabljena glasbila preteklosti. Igramo na originalna glasbila muzejske vrednosti (večinoma iz Mirine obsežne zbirke več kot 250 glasbil) in na replike zgodovinskih različic, tudi prazgodovinskih."

Igor: "Z glasbili različnih kultur sveta prevajamo v fizični svet vseprisotno kozmično življenjsko energijo in urejajoči zvok trenutnosti, ki ga najlažje opišemo kot spontano muziciranje z močnim energijskim nabojem. Glasba, ki jo izvajamo, globoko sprošča in zato posredno tudi zdravi.

Takšna glasbena praksa je bila nekdaj zelo cenjena, ponekod pa je tako še danes. Odkar igram v ansamblu Vedun, sem postal tudi mnogo bolj izbirčen za glasbo, ki jo poslušam v vsakdanjem življenju. Ko sem prvič zaznal rušilnost zvoka na radiu, me je dobesedno pretreslo."

Živimo v svetu 'nesrečnosti' – vse več ljudi na našem planetu brezupno išče srečo; vsak dan zabeležimo kakšno novo bolezen; različnim konfliktom in vojnam ni videti konca ... Je vse to le posledica naše razglašenosti? Kako se ponovno uglasiti?

Tine: " Vse obstoječe je samo po sebi skladno in uglašeno: tako vesolje kot narava, človek, duh, duša ... Sodobni človek pa se nadvse trudi, da bi porušil to skladje. Resnica zanj ni več merilo življenja. Laž prevladuje – od politike do reklamnih sporočil. Za vsakim sporočilom pa obstajata trgovina in preračunljivost.

Razglašenost je prav tako posledica nevednosti, ki ni nič drugega kot odrezanost od celovitega zavedanja in ubranosti. Zaradi tega nastajajo različna nesoglasja, tudi v telesu in umu, pa tudi bolezni, nesreče, revščina. Bistvo življenja, ki je v človekovi preobrazbi, je sodobni človek zamenjal s pridobitniško logiko daleč stran od resnice.

Šele ko preveč boli, človek ponovno začne iskati izgubljeno skladje. Začne se bojevati. Zatem pa mora ravnotežje še obdržati, v tem je smisel življenja."

Polona: "Velike duhovne resnice so v vseh svetovnih tradicijah v svoji biti brezčasne in povsod enake," uči Mirit. Res je: edini smisel človekove evolucije je njegovo duhovno dozorevanje – poenotenje vseh dimenzij zavesti in zemeljske bitnosti, polno zavedanje sebe. Zares vredno je v sebi odkriti zvok ljubezni in sočutja."

Igor:"Le človek, ki je ubran, skladen, harmoničen, je lahko srečen. Naučiti se moramo, kako prestopiti meje časa, prostora in tridimenzionalni fizični svet ter kako zapluti v svetove onkraj. Za to pa so potrebni zavzeto in predano učenje, vztrajnost in disciplina, vsakodnevno očiščevanje telesa in uma, kar po navadi traja več desetletij ali vse življenje. Prav tega se učimo v misterični šoli Veduna, v zvočnih sferah pa to izkušamo še v ansamblu Vedun."

Mojka Žagar,

po izobrazbi učiteljica matematike, sicer pa glasbenica ter zvočna terapevtka. Je prva pedagoginja nege glasu v Sloveniji, ki je v ansamblu delovala skoraj 30 let. V svoji šoli nege glasu, ki je temelj samozdravljenja, posveča pozornost prebujanju, razvijanju in ohranjevanju svojevrstnih naravnih glasovnih kvalitet.

Mojka, nam lahko pojasnite, kaj pomeni transcedentalni zvok in kako se odvija muziciranje v poltransu? V ansamblu ste bili aktivni skoraj 30 let. Kako vidite delovanje v njem in trans-igro?

Mojka: "Z Mirinim povabilom k ansamblu, sprva sicer le k projektu, kar pa je preraslo v trajno sodelovanje, se mi je v eni sapi odprlo prav to, po čemer sem hrepenela - raznovrstnost pesmi in glasbil.Tedaj še nisem vedela, da je kaj takega mogoče doživeti na tako visoki ravni pri izvajanju ljudske glasbe. Do tedaj sem imela, kot najbrž večina, zelo poenostavljeno predstavo o ljudski glasbi. Zato me je sprva čudilo Mirino vztrajanje na tem, da pesem, ki smo jo vadili, ponavljamo še in še. Meni se je že kaj kmalu namreč zdelo dovolj dobro.Sčasoma sem začela prepoznavati drobne bisere, ki so se zaiskrili v pesmi, kadar je zazvenela tako, kot naj bi. Dogajalo pa se je tudi, da jih nisem zaznala ali pa je včasih trajalo kardolgo,da sem jih prepoznala, priznam, vendar so me izkušnje le prepričale. Z leti sem 'popustila' in vedno bolj verjela Mirinemu občutku in uvidu ter zaupala, da nas bo pripeljala do pravega cilja. Ni bilo namreč lahko pozabiti, 'odkodirati', takorekoč izničiti zacementiranega šolskega znanja in se prepustiti naravnemu toku pesmi, melodij, igri glasbil ..."

Se je vaše petje za tem spremenilo? Ste zvok doživljali drugače kot prej?

"'Poj bolj ravno, ne z vibratom! Ljudski pevci ga nimajo ...' me je v prvih letih opozarjala Mira, jaz pa sem bila prepričana, da vendar pojem povsem naravno. No, naravno bi bilo na-ravno (glej, glej !). Najprej sem torej morala izostriti svojo občutljivost za drobne, a bistvene odtenke glasbenega podajanja, poslušanja. In sprejeti, da to, kar sama vem in znam, ni nujno edino pravilno in edino mogoče. In to šolanje še vedno traja. Ker mi pogosto manjka vztrajnosti, bi si želela, da tu ne bi tako vztrajala v svoji zataknjenosti v znano in naučeno. Vsekakor je bilo ansambelsko delo globoko prepleteno tudi z osebnostno rastjo – s soočanjem s samo seboj in svojimi privzgojenimi, priučenimi, dedovanimi vzorci dojemanja, sprejemanja, odzivanja, ki mi, precej vkopani vame, stojijo na poti in me ovirajo, da bi se lahko v polnosti predala in prepustila zvoku. Želim si, da zvok spregovori skozme brez vpletanja uma in naučenih ter zamejenih pravil. Pri poglabljanju vase sta mi bila v neprecenljivo pomoč Mirino duhovno vodstvo in podpora – tako skozi učenja v okviru njene katedre Veduna kot v vsakodnevnih stikih, ki so bili vselej tudi poligon duhovne rasti in ozaveščanja."

Kako ste zaznavali spreminjanje v glasbenem izražanju in petje v transu? Je bil prehod težak ali lahek?

"Pred koncerti Trutamore Slovenice sem se vedno mrzlično upevala, da bi glas čim bolje 'ogrela' in me na odru ne bi izdal. S koncertiranjem ansambla Vedun pa je ta 'praksa' kar nekako usahnila, saj ni bilo potrebno! Glasovi, ki so se v transcendentalnem stanju zavesti porajali iz naših grl, so bili izven našega nadziranja, v običajnem stanju zavesti pa jih sploh nismo zmogli ponoviti. Ne le, da zvokov, ki smo jih izvedli v poltransu vódenega muziciranja, pozneje nismo zmogli ponoviti – pravzaprav sploh nismo vedeli, kaj smo takrat počeli, kaj smo igrali in kaj peli! In ko smo potem poslušali svoje posnetke, smo se čudili slišanemu: 'Glej, glej, a tako smo zveneli?' Namesto upevanja je bila najpomembnejša priprava na koncert popolno prepuščanje in zaupanje, predanost in odpiranje božanskemu vodstvu, ki se je nato v 'nezemeljskem' zvoku spustilo skozi naša grla in izpod naših rok iz glasbil. Ko se je to zgodilo, so mi po telesu zagomazeli mravljinci, prostor in čas pa sta izginila. Ni bilo več zgoraj ali spodaj, tudi v glasbenem smislu ne. Občutek je bil še najbolj podoben lebdenju v breztežnostnem prostoru v popolni tišini in temi, kjer ni nobenih vogalov, opornih točk oz. kažipotov, le navdušujoč občutek svobode in širjenja v brezmejno. Srce pa je hotelo raznesti od ganjenosti in hvaležnosti za prejeto Milost."

Tine: "Značilnost transcedentalnega zvoka je, da ni umsko voden ali zrežiran in je kot tak neponovljiv, torej unikaten. Glasbeniki smo mediji in terapevti hkrati in muziciramo v transcendentalnem stanju zavesti zato, da bi kanalizirali zdravilni zvok. Smo torej le posredniki zvoka iz višjih neslišnih ravni frekvenčnega valovanja (onkraj fizičnega) ali natančneje – zvočnih kvalitet Izvorne življenjske energije. Pogoj, da skozi nas steče transcedentalni zvok, je seveda utišan um. Šele ko ustavimo misli, lahko izslišimo, kakšen zvok se želi spustiti skozi nas in se zmaterializirati v slišnem svetu. Pravzaprav nikoli ne vemo, kaj bomo igrali – skozi nas stečejo zvoki, ritmi, harmonije in celo načini petja in igranja, ki jih prej nismo poznali, zrcalijo pa trenutnost in potrebe ljudi. Zvočno valovanje, ki ga vnašamo med poslušalce, razširja zavest in zavedanje poslušalcev − do koder posameznik zmore ali dopusti. Tako zvok ureja ali uglašuje, kar omogoča (samo)zdravljenje in preobrazbo."

Igor: "Naš um je preozek za zaznavanje mnogorazsežnostnih svetov onkraj. Podobno kot telefon je le posrednik. Če želimo zavesti omogočiti potovanje v druge svetove, ga moramo najprej utišati. To nas na svojih tečajih uči Mirit.

Preden je skozme lahko stekel kanalizirani zvok, sem moral očistiti svoj kanal. Iz mene je moralo kar nekaj potisnjenih travm. Zdaj zmorem muzicirati brez maske in ne skrbi me več, kako bom izpadel. To pa skrbi tekmovalne glasbenike našega časa. Včasih imam občutek, da s predanim muziciranjem v poltransu vračam dostojanstvo svoji duši."

Polona: "Ko sem bila poleti 2015 povabljena v ansambel, mi je Mirit rekla, naj nikar ne mislim, da igram na glasbilo, saj glasbilo igra name! Ko sem prvič v transcendetalnem stanju zaigrala z ansamblom, sem res občutila, da nisem jaz ta, ki igra na glasbilo, temveč se glasbilo izraža skozme. Med muziciranjem moj jaz popolnoma izgine, skozi mene teče in zveni energija Vira življenja. V sebi občutim neverjetno mirnost, brezčasnost in brezmejnost. Kot bi lebdela v vesolju! Vibracije glasbil prodirajo skozi moje telo, kot bi bila prozorna. Preplavljajo me milina, radost in neizmerna hvaležnost. Ker je um izklopljen, se pozneje ne spomnim, kaj točno sem igrala. Tako kot noben trenutek v življenju ni ponovljiv, tudi naša glasba ni ponovljiva. Kar odigramo, je naš dar trenutnosti in ne ostane niti minuto v našem spominu.

V letu 2014 se je ansamblu pridružil še Igor Meglič, akademski glasbenik in profesor klasične kitare. Tudi on razvija svoje glasbeno-terapevtske sposobnosti v Mirini misterični šoli Veduna. Glasbeno oživlja predvsem trzajoča strunska glasbila.

Mirit ob vaši podpori tedensko opravlja tudi izjemno (čudežno) kozmično zvočno-energijsko kirurgijo, ki je edinstvena na svetu. Kaj jo loči od na primer brazilske ali filipinske psihične kirurgije in kako poteka?

Tine:"Z mamo sva večkrat opazovala in izkusila, kako kozmično ali psihično kirurgijo izvajajo brazilski in filipinski kirurgi, ki svojo modrost in dedovane tehnike vlečejo iz praspomina. Zvočno kirurgijo pa je mama morala razviti sama, saj je na planetu skoraj docela pozabljena. Večina kirurgij, ki se izvajajo po svetu, bodisi svetovno znane brazilske ali filipinske psihične kirurgije, so zelo fizične oz. se izvajajo ob prisotnosti na Zemlji utelešenih entitet – to so lahko nesmrtne duše pokojnih − zdravnikov, zdravilcev ali na primer vnebovzetnih Mojstrov. Pri naši kirurgiji pa so poleg zemeljskih entitet prisotne tudi kozmične in galaktične energije ali kozmične entitete, imenovane Kozmični Mojstri, ki nikoli niso bili utelešeni na Zemlji. To je resnična redkost. Gre za izjemno visoke vibracije, za neslišno visokofrekvenčno valovanje, ki ne operira samo na človekovem fizičnem telesu, temveč tudi na nesnovnih telesih in na ravneh duha, zaradi česar so te vibracije tudi težje zaznavne. So čudovito in čudežno orodje za delovanje na višjih dimenzijah bivanja. Višje vibracije − večja moč! Poleg tega je mama edini kirurg, ki ne je običajne hrane, temveč se hrani s 'kozmično vibracijsko juho'. Njeno telo je zato zelo čisto in skozi sebe lahko prevaja izredno visoke frekvence, kakršnih tisti, ki jedo, ne zmorejo prevajati. Učinki so seveda neverjetni, hipni, naravnost čudežni."

Polona:"Ljudje v zvočni kirurgiji običajno tudi izkričijo in izjočejo svojo bolečino. Ker so vibracije zvočne kirurgije močnejše od čustev in misli, se tudi človek pravzaprav ne more upreti procesu razgrajevanja in očiščevanja. Ob tem se spontano giblje po občutku, poskakuje in tudi pleše ... Zatem pa prisotni občutijo veliko olajšanje. Jok se spremeni v smeh. Travme razpadajo. Izginjajo bule, celo rakave tvorbe, alergije, vročinska stanja, utrujenost, nemoč, popravljajo se telesna popačenja, vid, sluh ...Obup se spremeni v zaupanje. Pogosto pa solze tečejo tudi zaradi ganjenosti, če se kdo med kirurgijo uspe dotakniti svoje duše. Sreče, ki sledi, ni mogoče popisati. In ganljivi jok in smeh lahko trajata ure."

Poleti 2015 je ansambel povabil k muziciranju še akademsko glasbenico (violinistko) Polono Kuret, prav tako tečajnico katedre Veduna in zvočno terapevtko.

Igor: "Ne bom pozabil svoje prve izkušnje pri zvočno-energijski kirurgiji, ko sem bil v vlogi glasbenika-medija-terapevta. Pristopil sem k nekemu fantu in položil roke na njegova ramena. Skozme je v hipu stekla vroča energija, na vrhu glave sem začutil močno zbadanje in hkrati občutil veliko zaljubljenost v življenje. S tehniko kozmične resonance, ki se je učimo v katedri Veduna, podpiramo dogajanje pri kirurgiji. Tako tečaji, kirurgija in muziciranje zame predstavljajo izvrstno možnost učenja in klesanja lastnega osebnega in terapevtskega delovanja.

Čeprav je kozmična kirurgija najbolj intenzivna na Veduninih rednih kirurgijah in delavnicah, zatem pa tudi na koncertih, se ob Mirini prisotnosti dogaja ves čas. Ko sva pred časom vadila buzuki igro, sem začutil, da nisem več kos njenemu kanaliziranemu muziciranju. Preplavili sta me žalost in jeza nad situacijo, naenkrat sem začutil, kako želi ogromna gmota čustev iz mene. Potem pa je nevidna sila do skrajnih zmogljivosti usločila moje telo, iz globin mojega bitja so prihajali neobičajni zvoki. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kozmične energije in entitete, s katerimi dela Mirit oz. one delujejo skozi njo, so začele vstopati tudi v moje telo. Moja duša je takrat prvič prevzela vodstvo nad egom. Ta izkušnja me je podučila, da onkraj uma obstaja nekaj veliko večjega, kar nas vodi skozi življenje. Podobnih izkušenj se je v treh letih, odkar igram v ansamblu, zgodilo veliko. Čeprav se na prvi pogled zdijo pretresljive, so nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli izkusil."

Ker ste vsi tudi akademsko izobraženi glasbeniki, me zanima, kako zdaj, poizkušnji muziciranja v ansamblu Vedun, dojemate sodobno glasbo in njene učinke?

Tine:"Skoraj vsa dandanašnja moderna popularna glasba je naravnost uničujoča. To, kar nam ponujata radio in televizija, je preprosto katastrofa. Bolje ju je ne poslušati. Še zdaleč namreč ni vseeno, kaj človek sliši in posluša.

Obdani smo z zelo rušilnimi zvoki, ni pa vsak zven tudi rušilen sam po sebi. Tako kot imajo vsake oči svojega 'malarja', ga imajo tudi ušesa. Nekaterim je lahko določena rušilna glasba pač všeč in imajo občutek, da jih celo polni z energijo, vendar pa to še ne pomeni, da nima slabega učinka. Zvok ni kot tableta, katere učinke občutiš že po desetih minutah. Zvok deluje iz višjih dimenzij in se počasi spušča v fizično telo. Ta proces lahko traja več ur ali več dni. Zato ljudje učinkov rušilnih zvokov, kot so utrujenost, slabo počutje, glavobol, ponavadi ne znajo prepoznati oz. jih nikoli ne povežejo s pravim vzrokom − na primer z zvokom. Pred rušilnimi zvoki imamo ljudje sicer določeno zaščito in nekaj časa lahko kljubujemo tej zvočni izpostavljenosti. Težave nastopijo, kadar smo dlje časa pod njihovim pritiskom. Nekdo, ki na primer živi v bloku, ne sliši glasbe, ki jo posluša nek drugi stanovalec istega bloka, a to še ne pomeni, da ni deležen rušilnih učinkov te glasbe. Nič čudnega ni, da se tisti, ki živijo v mestih, veliko bolje počutijo v naravi – ne le zaradi svežega zraka, temveč predvsem zaradi tišine in naravnih zvokov oz. drugačnih zvočno-energijskih vibracij, ki so prisotne v naravi in so v sozvočju z vsem.

Čas je, da se zavemo prodornosti in učinkov vsakega zvoka, četudi ga poslušamo le mimogrede, ter vsake svoje misli in občutka. Žal je lahko zvok tudi smrtonosno orožje, kar vesta na primer tudi obe velesili, ki razvijata raznovrstno frekvenčno oziroma zvočno orodje, ki je pravzaprav orožje. Zavedati bi se morali vseh subtilnih ravni zvočnega valovanja, tudi neslišnega, saj je zvok pravzaprav vse obstoječe. Pozabili smo, da je zvok tudi energijsko valovanje, ki nas dela žive. Takega zvoka sicer ne slišimo, učinkuje pa. Celo predmet,ki ga lahko otipamo, je v bistvu svojevrsten frekvenčno-zvočni vzorec. Na etrskih ravneh pa je viden in otipljiv tudi zvok.

Igor:"Kot profesor klasične kitare poučujem tudi v glasbeni šoli. Današnje glasbene šole so žal večinoma naravnane na predalčkanje in tekmovalnost. Življenje pa ni tekmovanje, temveč igra. Vsak otrok ima svoje kvalitete, ki jih ni mogoče primerjati med seboj, lahko pa mu pomagaš, da jih razvija. Če povem v prispodobi: ne moreš zebri ali ptici, veverici ali opici ukazati, naj čim hitreje spleza na drevo, pri tem pa jih ocenjevati. Zebro bi zagotovo kritizirali, jo celo zasmehovali, namesto da bi izluščili in razumeli njeno bistvo,njeno resnično naravo. Glasba je postala obrtniška in vse preveč bazira na tehnični dovršenosti, kar otroke še dodatno obremenjuje. Zato si kot glasbeni pedagog prizadevam, da bi otrokom s pomočjo glasbe odprl duha. Želim si, da bi tudi zanje glasba postala orodje, ki bi jim pomagalo skozi življenje, jim dvignilo vibracije ter izboljšalo razpoloženje in zdravje. Tudi sam sem še vedno obremenjen z mnogimi vzorci, ki sem jih prevzel v času šolanja. Pomembno se mi zdi, da se učitelji zavedamo svojih senc in jih ne podajamo naprej sledečim rodovom."

Polona:"Sodobna glasba je na zelo nizki ravni, brez prave umetniške vrednosti. Strinjam se z Igorjem, da se glasbeno šolstvo razvija v napačno smer. Namesto da bi otroke spodbujali, da s pomočjo glasbe izražajo sebe (kot to na primer počnemo v Veduni in šoli Veduna) in jih pri muziciranju le usmerjali, jih omejujemo z neštetimi pravili, kar duši njihovo ustvarjalno svobodo in vodi v ravnodušnost in celo odpor, kar je daleč od smisla glasbe. Veliko otrok po končanem šolanju nikoli več ne prime za glasbilo. Podobno izkušnjo imam tudi sama. Z glasbo sem povezana že od malih nog, a sem nekega dne kot akademska violinistka preprosto zaprla kovček z violino, ker nisemveč videla smisla v muziciranju, ki sem ga bila priučena. Šele v ansamblu Vedun se je v meni ponovno prižgala duhovna in glasbena iskra."

Delovanje in zdravljenje z zvokom je torej še kako odgovorno početje. Da bi človek postal učinkovit zvočni terapevt, zagotovo ne zadošča le nekaj delavnic na temo zvoka in pridobljeni certifikat? Kako gledate na pravo poplavo samooklicanih 'zvočnih terapevtov' pri nas, ki svojim 'žrtvam' obljubljajo različne čudežne zdravilne učinke?

Tine: "Človek s tovrstnimi − nekdaj bi rekli tudi 'šamanskimi' sposobnostmi se rodi ali pa jih preprosto nima. V sebi jih odkriva in tudi razvija vse življenje. Ne moremo pa se priučiti energijsko-zvočnega medijstva! Ker preprosto je ali pa ga ni. Zvočno orodje postaja tudi vse boljše in učinkovitejše z razvijanjem zavesti in tudi z leti. Starejši in modrejši kot smo, več možnosti imamo za to sposobnost. Modri zdravilci lahko sicer prenesejo na naslednike le nekaj informacij in jim tako pomagajo, da razumejo proces zdravljenja. Vendar tudi to še ni dovolj. Prisluškovanje vsem ravnem zvoka in resničnosti je sposobnost izjemno široke zavesti. Mama Mirit pravi, da jogiji in lame učijo, da je vsak zvok le odmev neslišnega zvoka Božanske Zavesti. Je t.i. šabd; Slovenci bi rekli, da je vsak zvok, ki ga ustvarimo, le odmev Univerzalnega Logosa − je joga šepetanja. Delovanje in zdravljenje z zvokom bi moralo biti zato nadvse odgovorno in oprezno, saj je zvok pravzaprav vse: tako materialno kot duhovno. Deloma lahko − a le pod budnim ušesom dobrega učitelja − prefinimo svoje zvočno orodje, za kozmičnega kirurga pa moraš biti izbran. Drugače ne gre. Pri nas pa žal vsakdo z zvokom počne, kar ga je volja. In učinek? Katastrofa, ki pride s časovnim zamikom. Morda šele čez nekaj dni, zato ljudje ne povežejo posledic s pravim vzrokom − z navidez nedolžno glasbo, ki jo poslušamo."

Igor:"Danes so ljudje takorekoč na vsakem koraku deležni ponudbe 'zdravilnih' zvočnih kopeli, ob tem pa se podobno kot terapevti, ki ne vedo, kaj počno, tudi sami sploh ne zavedajo pasti in nevarnosti ponujenih zvočnih terapij. Če kopel ni povsem uglašena z nami, z našim zvenom, z našo 'zvočno frekvenco',bo tak zvok deloval na človeka razdiralno.

Kot podrobneje razlaga Mirit: 'Tak ne dovolj osveščen in disonanten zvok učinkuje podobno kot napačno izbrano kemično zdravilo. Efekt bo defekt. Vendar učinkovanje zvočnih vibracij, tudi visokofrekvenčnih strojev, kot je ultrazvok, pride za nami šele čez določen čas. Zato ne povežemo med seboj slabega počutja in zvoka, ki smo ga hote ali nehote poslušali malo prej! Vzroka in posledic ne povežemo in slabosti ne pripišemo zvočnemu delovanju. Rentgen ali ultrazvočni pregled (zelo visoke frekvence!) lahko na primer pri nosečnicah sproži celo splav in druge neželene energijske učinke. Trenutno pospešeno potekajo raziskave prav o tem.

Večina 'zvočnih terapevtov' iz svojih grl ali glasbil v prostor izvablja zgolj fizični zvok 3. dimenzije − to je materialnega sveta. Toda s tem zvokom ne moremo učinkovito poseči v čustva in misli, v strahove in skrbi, saj ti 'zvenijo' precej višje kot slišni ali fizični zvok. Improvizacija pa tudi ni medijski prenos neslišnega frekvenčnega valovanja v fizični svet ali v slišni zvok. Je predvsem gibanje v okviru uma. Gre za povsem različni kakovosti zvoka. Medijsko kanalizirani zvok učinkuje povsem drugače kot improvizacija in ga ni mogoče primerjati z običajnim slišnim zvokom, ki ga ustvarja um običajne zavesti. Medijsko kanalizirano zvočno valovanje je vedno prepojeno z energijsko močjo zvoka, z Milostjo, ki jo prepoznava naša modrost ali duša. Ima pa izjemen energijski naboj in moč. S tem običajen zvok postane urejajoč − zdravilni zvok.

Prav zavajajoče je obljubljati ljudem, da bodo z obiskom nekaj tečajev za zvočne terapevte tudi resnično dobri zdravitelji z zvokom. Žal se pri nas dogaja prav to. Pa tudi različni 'zvočni stroji', ki zvenijo po nareku tistega, ki upravlja z njimi, običajno po svoji zamejeni zakodirani pameti (umovanje je vselej zelo ozko in polno zmot), so lahko zelo škodljivi. Vselej je treba natančno prepoznati, katero frekvenčno (zvočno) valovanje nekdo potrebuje ter koliko časa naj traja zvočni tretma, da učinek ne bo razdiralen. Le redki posamezniki to zares zmorejo. Treba si bo priznati, kaj kdo zmore in česa ne, ter prepoznati ego in duhovni materializem.'"

Polona: "Iskala sem duhovno znanje po svetu, a glej čudo; kar sem iskala, sem našla doma − v šoli Veduna in Mirinih učenjih ter v ansamblu Vedun. Za to sem zelo vesela in hvaležna!"

Kaj bi radi sporočili bralcem Sense?

Življenje je dar. Sozvočje ali razglašenost. Eno ali drugo izbiramo in ustvarjamo sami. Življenje je preveč kratko in dragoceno, da bi se izgubljali v nesmislih. Časi, ko nismo vedeli, kaj počnemo s svojimi mislimi, čustvi in občutki ter zvoki, pa so mimo. Pogumno je treba pogledati tudi v svoje nezrelosti in jih preobraziti. Vendar bo treba sprejeti tudi odgovornost, kakšne zvoke, kakšno glasbo ponujamo ljudem in kaj podarjamo našemu planetu ter drugim bitjem na njem. Zvok je vse. Življenje in mi sami.

Več na FB strani ali spletni strani vedun.si 

Ana Vehovar, Vesna Fister

Novo na Metroplay: "Vsaka travma se zapiše v telo" | Sara Idzig