Srce je postalo zaklenjen organ

"Srce je postalo zaklenjen organ, ki ga ne uporabljamo več enako, kot so ga naši predniki, ki so sobivali z naravo; čutili so jo, razumeli, imeli stik z njo, bili so njen del. Sodobni človek pa je postal osamljen sredi betona in zaprtih stanovanj. Ko smo osamljeni, se naše srce zapre."

2. 10. 2012

7. Sensa vikend smo izkoristili tudi za kratek pogovor z vodjo delavnic Bodinom iz društva za preučevanje starih tradicij, kultur in znanj, ki nam s svojim širokim znanjem, bogatimi izkušnjami in odprtim srcem spet in spet kaže pot iz votline k svetlobi.

Kaj je značilno za Pot srca, ki ji pripadate?

Značilno ni nič posebnega, naj omenim le, da vse informacije o bistvu človeka pridejo preko srca. Srce je organ, ki so ga ljudje, ki so živeli pred dvesto leti, uporabljali precej več, kot ga danes. Danes večinoma delujemo iz uma, iz pameti. Srce je postalo zaklenjen organ, ki ga ne uporabljamo več enako, kot so ga naši predniki, ki so sobivali z naravo; čutili so jo, razumeli, imeli stik z njo, bili so njen del. Sodobni človek pa je postal osamljen sredi betona in zaprtih stanovanj. Ko smo osamljeni, se naše srce zapre. Človek mora odpreti srce in si dovoliti, da ga drugi vidijo, se ga dotaknejo, mu pridejo v srce. Takrat lahko razume, kaj je življenje in kaj pomeni biti živ.

Čeprav živimo v družbi izobilja in neštetih možnosti izbire, se vseeno počutimo nesvobodni, prazni, .... Smo živi, pa vendarle ne živimo. Kje so vzroki?

Vzroki so nepoznavanje tega, kaj je človek in kakšni so njegovi potenciali. Danes vemo, da človek pozna največ 10 odstotkov svojih telesnih, čustvenih, duševnih in umskih zmožnosti, torej le 10 odstotkov tega, kar mu je bilo dano ob rojstvu. Človek kot bitje je padel v samopozabo, ker je razvijal svoje sposobnosti le zunaj telesa, pozabil pa je opazovati svojo notranjost. Da bi bil stabilen, mora spoznati, kako deluje tako navzven kot navznoter. Če človek pozna sebe le 10 ali 20-–odstotno,  pomeni, da vse njegove sposobnosti in delovanje temeljijo na teh 10 oz. 20 odstotkih. Tako povprečen človek na primer ne ve, da je ob določenih treningih sposoben preživeti tudi 30, 40 dni brez hrane in vode, ali da je lahko po šestih dnevih brez spanja še vedno spočit. Naše telo ima čudovito sposobnost ustvarjanja in preživetja, ki je žal ne poznamo. Šele ko dosežemo svojo maksimalno kapaciteto, lahko rečemo, da smo živi. To je trenutek novega rojstva, ki ni nič drugega kot stabilizacija notranjega in zunanjega spoznanja o delovanju človeka. Nekje v sebi moramo najti nit, ki povezuje zunanjost z notranjostjo. Ta nit je v bistvu absolutna svoboda. Biti absolutno svoboden pa pomeni osvoboditi se od vsega, tudi od samega sebe, kajti šele takrat imamo možnost, da se odločamo o sebi in svojem življenju zares svobodno.

Poznate kakšnega takega človeka?

Poznam, vendar jih je zelo malo.

Kako se osvoboditi in povečati svoj potencial?

Tako, da začnete eksperimentirati in delati določene vaje, ki povzročajo spremembe. Podobno kot če bi hoteli preteči maraton. Začnete najprej s kilometrom, dvema, potem razširite določene tehnike, metode in spoznanja, in čez leta lahko dosežete to, da pretečete 50 ali 100 kilometrov brez napora. Tukaj bi omenil resnično zgodbo z avstralskega maratona iz leta 1983, ko se je ultra maratona udeležil ovčji pastir v škornjih in podrl vse rekorde, saj ni vedel, da mora ponoči spati, vmes jesti in piti. Pet dni in noči je tekel v svojih pastirskih čevljih brez podpornega tima. Samo prišel je in tekel do cilja. To je odličen primer, kaj pomeni biti živ in naraven, brez uma, biti to, kar si.

Kateri je temeljni zakon Življenja?

Osnovni zakon življenja je nadvse preprost –- živi to, kar si, na vrhuncu svojih sposobnosti. Namen človekovega življenja je, da izkoristi čas, ki mu je dan od rojstva do smrti, da polno živi, da spoznava, kako lahko deluje v materiji, da čuti stik med sabo, svojo zavestjo, in zunanjo materijo otipa. Čutenje je povezava, stabilizacija med tema skrajnostma.

Vse več ljudi 'dela na sebi', temu so namenjeni tudi Sensini vikendi – - kaj v resnici pomeni sintagma 'delati na sebi'?

Preprosto to pomeni, da s pomočjo ljudi, ki so spoznali sebe, in z določenimi vajami in treningi naše telo postaja vedno bolj mehko in čuteče, da se umiri naš miselni mehanizem, kajti šele v stanju notranje tišine smo sposobni sprejemati in doživljati popolne informacije o sebi, svojih sposobnostih, o tem, kdo smo in kaj počnemo na planetu.

V vseh kulturah in tradicijah nas različni duhovni učitelji nagovarjajo oz. svetujejo meditacijo. Kaj je namen meditacije?

Vsi duhovni učitelji govorijo o meditaciji enako. Med vsemi ljudmi na planetu ni nikakršne razlike navznoter, razlika je samo navzven (velikost, barva kože, določene sposobnosti), navznoter pa ima vsak človek zavest, ki je lahko svobodna ali blokirana. Pri večini je blokirana in zato uporabljamo meditacijo. Meditacija pomeni spraviti človeka nazaj v stanje otroškosti, za katerega je značilna praznost, praznina. Šele v tej praznini smo zares v stiku z življenjem oz. življenjsko silo, ki nas je ustvarila; z energijo, ki ji pravimo življenje. Meditacija je torej priprava oziroma pot osvobajanja od misli, ki niso nekaj naravnega; je vrnitev v naše naravno stanje, ki je brez misli. V stanju brez misli se zgodi povezava s tem, čemur rečemo kolektivna zavest, v kateri je vse znanje in resnica. Povežemo se lahko le, če smo prazni, ko v naši glavi ni misli.

Ali lahko človek postane odvisen od meditacije? Kdaj je čas, da odvrže vse metode, tehnike, tudi meditacijo?

Seveda lahko človek postane odvisen od meditacije. Če to počne nepravilno, se mu lahko zdi zabavno in lahko samega sebe prepriča, da napreduje. Meditacija v tem primeru postane nekakšna odvisnost, samohipnoza, ko človek sebe spravi v stanje, kjer ne vidi, da se ni nič spremenilo, da je z izvajanjem meditacije povečal le sebe, svoj ego. Če bi meditacijo izvajal pravilno, bi prišel v stanje uma brez misli in bi izkušal svobodo, v kateri ni potrebna nikakršna meditacija ali kakršno koli delovanje, saj je prišel domov, na cilj –- v stanje uma, ki je prazen. V tej praznini je totalna polnost oziroma spoznanje vsega znanja. Človek spozna, da je prvič svoboden, ker je postal gospodar svoje volje. Ima sposobnost ustvarjanja vsega, za kar se odloči. Človek, ki resnično doseže čisto stanje meditacije, ni nikoli hudoben in širi radost ter srečo.

Kaj je pravzaprav um?

Um je nekaj zelo mističnega, nevidnega in težko spoznavnega, ker je nekakšen fluid; tako  blizu nas je, da ga težko spoznamo. Prav ta bližina predstavlja prepreko, zato se mora človek najprej oddaljiti od sebe, od svojih težav in od 'jaz imam vedno prav', da bi lahko videl resnico. Vse, kar je preveč blizu, nam ustvarja težavo, saj naše oči in razum ne morejo videti tega, kar je preblizu. To je tako kot kapljica vode v morju, ki se ne zaveda sebe kot kapljice. Ko pa veter kapljico dvigne iz morja in ko poleti, dojame, da je rojena in da živi, dokler spet ne pade v vodo in se razblini. V tem trenutku spozna, kaj je to ocean in kako je z njim povezana oz. kaj v resnici pomeni živeti v individualnem telesu. Telo posameznika je pravzaprav povezano z vsemi telesi in z neskončnim virom življenja, ki je prisotno v vseh ljudeh, živalih, rastlinah. Obstaja namreč esenca nečesa, kar je življenje. To lahko spoznamo le v tišini uma in začutimo v srcu. Srce ni samo črpalka, temveč organ, pravzaprav so to ušesa med zunanjim življenjem in našo notranjostjo. Um je nekaj, kar je vezano na možgane, a to niso možgani. Ima sposobnost pomnjenja in doživljanja, zelo podobno možganom. Da bi um spoznali, so potrebna leta trdega dela, opazovanja možganov, misli in tega, kaj se dogaja vmes. Potem morda lahko začutimo, kaj je to um. O umu so pisali stari filozofi in modreci, vendar so ti spisi nejasni. Edino možno je, da to izkusimo, kajti pisati o tem je izjemno težko. Se pa strinjam, da um obstaja in da ga ima vsak človek.

Kakšne metode za čiščenje uma uporabljate vi?

Tehnik za čiščenje uma je veliko. Napisali so jih v različnih časovnih obdobjih, nekateri so jih prenašali ustno, jaz sem se učil pri nekaj takih ljudeh. S človekom je treba vedno delati na individualen način. Obstaja ogromno metod, vodja, terapevt, učitelj pa mora za vsakega posameznika izbrati tiste, ki bodo delovale glede na njegov značaj. Najprej torej potrebujemo nekoga z znanjem in izkušnjami o umu, ki je sposoben pomagati drugim, prav zaradi svojega osebnega doživetja. Ta se mora potem prilagoditi psihologiji posameznika oz. njegovemu egu in izbrati metodo, ki bo nanj delovala najhitreje. Poiskati moramo torej pravega trenerja in ne izbirati metode. Če neka metoda učinkuje na nekoga drugega, še ne pomeni, da bo tudi na nas.

Zakaj je provokacija kot metoda, ki jo zelo pogosto uporabljate pri posameznikih, tako zelo učinkovita? Kako deluje?

Provokacija je najhitrejša metoda rasti človeka v čutenju in razumevanju tega, kar on je. Provokacija ga spravi v novo, neznano stanje, na katero ni pripravljen; spomin in izkušnje mu v tem primeru nič ne pomagajo. V tej novi situaciji se odpre človekov instinkt, zato provokacija odpre ogromno prostora v človeku in mu pomaga ozavestiti, kakšen je njegov nivo zavesti in sposobnost odzivanja oz. ustvarjanja v trenutku brez navodil in brez priprave.

Vaši priljubljeni besedi na delavnicah, ki jih vodite, sta predaja in ekstaza.

To sta pomembni besedi, ki ju je treba pravilno razumeti. Ekstaza ne pomeni, da si ekstatičen, temveč da si v odnosu na povprečnega človeka živ. Večina ljudi namreč le misli, da so živi. V resnici živijo samo na minimumu. Ne čutijo se v popolnosti, ne čutijo glasbe, delovanja srca, pretakanja krvi, tega, kako misli prihajajo in odhajajo, kako se dogajajo njihove odločitve in kako ustvarjajo svoje življenje. Ekstaza pomeni živeti maksimum potencialov. To ni nič posebnega, temveč je povsem navadno stanje, ki so ga ljudje nekoč živeli telesno, čustveno in duševno. Predaja pa pomeni, da se nehaš boriti, da nehaš sebi potrjevati lažno resnico, da nisi sposoben, da se moraš za nekaj boriti. Ves trik je v tem, da je vse že v tebi. Le odpreti moraš vrata, ki se jim reče predaja. Moraš se predati življenju, da začne delovati skozi tebe, dovoliti si moraš možnost, da si popoln.

V človeku kot večdimenzionalnem bitju, razpetim med materijo in duhom, po novejših znanstvenih izsledkih hkrati poteka preko 700 tisoč različnih procesov. Iz tega bi lahko sklepali, da smo pravzaprav bitja procesov. Koliko smo v resnici svobodni?

Svobodni smo zelo malo, saj se ti procesi dogajajo samodejno in praktično nas vodijo, mi pa se 'priklopimo' nanje in mislimo, da smo mi ti procesi. Človek kot svoboda v zavesti je sposoben nevtralno opazovati vse procese, ki se dogajajo. Pravzaprav se dogajajo zato, da bi človek razumel in spoznal sebe. Zato so ti procesi pomembni.

Kako lahko razširimo svojo zavest? Kako presežemo svoje omejitve in razširimo pogled na stvari?

Najprej moramo spoznati, da je naša zavest zožena. To lahko ugotovimo z opazovanjem drugih ljudi in drugih procesov. Zavest razširimo izključno tako, da povečamo svoje potenciale na energijski in čustveni ravni. Za toliko, za kolikor jih razvijemo, razvijemo zavest. To se zgodi proporcionalno.

Se strinjate, da je ljubezen, ki temelji na enosti, najmočnejša sila v kozmosu? Zakaj?

Kdo sem jaz, da bi se strinjal z enostjo v kozmosu? Lahko vam povem le to, da življenje v materiji poteka v dualnosti. To pomeni, da imamo dve skrajnosti: levo in desno, toplo in mrzlo, veliko in nič ... Ker nas je življenje ustvarilo polovične, moramo spoznati drugo skrajnost. Soočiti se moramo z dvema diametralno različnima izkušnjama. Če si polovička in moški, potrebuješ žensko zato, ker je ona tvoja druga polovička. Ko se dve energiji združita in razumeta, človek preskoči polovičko in postane eno.

Pot do Ljubezni v vseh religijskih sistemih vodi preko ljubezni do sebe? Kako vzljubiti samega sebe?

Resnična ljubezen se zgodi, ko najprej ljubiš sebe. Če spoznaš, kako je ljubiti sebe, potem se to spoznanje samodejno razširi. Ne na drugega človeka, temveč na vse ljudi, znane in popolne tujce. Tvoje srce je čisto in veselo. Ta ljubezen ni človeška sila, temveč sila, s katero je človek povezan, ko je popoln. Kadar je popoln, njegovo srce vzame in neskončno daje. To silo čistosti in dobrih namer lahko prepoznamo kot resnično ljubezen.

Vzljubiti samega sebe je zelo preprosto. Človek se sprejme takšen, kakršen je, v trenutku. Ni pomembno, ali je popoln ali ne, dober ali slab. Vse, kar človek je, je njegova popolnost. Samo zaradi vmesnih dogodkov ali blokad, ki si jih je ustvaril v življenju, dobrih ali slabih izkušenj, je zaprl vrata do svoje popolnosti. Vsak človek je popoln, le pozabil je na to, ker ima zaprta vrata, ki mu preprečujejo videti resnico o sebi in življenju. Metoda je torej preprosta –- rečeš si, da si popoln takšen, kakršen si, da ti nič ne manjka, in da sprejmeš to, da ti nič ne manjka. Potem se še vedno lahko razvijaš in napreduješ v nečem, kjer nisi 100-odstoten. To je pot predaje, ko ne blokiraš sebe, zato je lažja. Druga je pot bojevnika, ki je za večino lažja, vendar v osnovi ta pot pravi: 'Nisem dober in moram se poboljšati'. Tako bojevnik kot človek, ki se je predal, sta v osnovi ista in popolna. Oba sta pozabila nase in na svojo popolnost, razlika je le v tem, da prvi išče svojo pot skozi sprejemanje in se ne upira, drugi pa se za to bori in neprestano zanika, da je znotraj sebe povsem v redu in popoln.

V kakšnem odnosu sta tišina in ljubezen?

V pravi ljubezni je vedno tišina. Hrup nastane, ko gre nekaj narobe. Če je v ljubezni vse, kot mora biti, je tiho, kajti v tišini največ čutimo. V tišini se najlažje od srca do srca pretaka sila, ki jo imenujemo ljubezen, in v tišini je povezanost med srcem človeka in vesolja najmočnejša.

Vesna Fister

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri