Skrivnost vrtečih se dervišev

Rumijev mistični ples, imenovan sema, je neponovljiv fenomen, ki ne deluje zgolj na njegove izvajalce, temveč tudi na opazovalce.

Skrivnost vrtečih se dervišev (foto: Profimedia) Profimedia
15. 3. 2016

Rumijevo duhovno učenje, ki je v preteklosti navdihovalo številne duhovne iskalce, je še vedno vredno občudovanja. Njegova sufijska pot ljubezni temelji na neomejeni toleranci do vseh in vsega, kar obstaja, njegova pozitivizem in zavestno stremljenje k ljubezni tudi sodobnemu človeku vlivata neizmerno upanje.

Za Rumija je ljubezen Božanska skrivnost, ki jo lahko spozna le človek s čistim srcem. Tisti, ki bo spoznal to skrivnost, se bo prepričal, da je Resnica v vseh stvareh in da vse stvari vodijo k Božanskemu, kajti v resnici ne obstaja nič drugega razen Resnice. V tem spoznanju se derviši izgubijo, izginejo v morju Resnice.

Mistični ples vrtečih se dervišev, ki je žal skozi oči večine zahodnjakov doživet zgolj površinsko – kot komercialno-plesna atrakcija –, je v resnici globoko intimno in izjemno pretresljivo duhovno potovanje k Resnici. To ni folklorni obred davno pozabljene slikovite sekte ali turistični dogodek. Derviši zdaleč niso podobni državnim folklornim plesnim ansamblom. Ne plešejo zaradi zabave, derviši v plesu iščejo svoj Božanski izvor. Med plesom se obračajo vase, da bi lahko postali zavestni vseh svojih zmožnosti, njihovega izvora in skrajnih meja. Vedo namreč, da se Resnica lahko človeku razodene le v njihovi globini, zato je ne iščejo v zunanjem svetu.

Rumi pravi:

"Bog ti je dal življenje in

vate položil svoje lastnosti.

Vsakdo se bo vrnil k Njemu."

Sufijska pot spoznanja je pot glasbe, poezije, plesa – to so ključi vrat, skozi katera potujejo k resnični Ljubezni. Nikakor ne zanikajo zemeljske realnosti, ki je zanje fizična manifestacija Božanskega duha, nasprotno – derviši gledajo s srcem, polnim strasti, in hkrati s hladnostjo razuma.

Biti derviš ne pomeni le moliti, klicati in se spominjati Boga, temveč ponižno služiti svetu. Biti iskren derviš pomeni postati orodje Božanskega, pomagati vstati tistim, ki so padli, brisati solze z lic trpečih, biti velikodušen in milosten do revnih in osamljenih. Tudi izven obrednega in verskega življenja so derviši kot navadni ljudje globoko predani duhovnemu življenju, vzgojeni v skromnosti, v sočutju do vseh, ki trpijo, in v strpnosti do vseh drugače mislečih; prav tako so izjemno gostoljubni do vsakega tujca, ne glede, od kod prihaja.

"Obstajajo stvari, ki jih je vredno slišati in videti"

V ogromni krožni dvorani, ki lahko sprejme več tisoč obiskovalcev, vlada svečano pridušeno vzdušje. Sedem stoletij stara ceremonija, imenovana sema, se začne s prihodom glasbenikov, ki jim v dolgi vrsti, drug za drugim, sledijo derviši, oblečeni v dolga črna ogrinjala in z velikimi cilindričnimi kapami na glavah. Na koncu v semahane, prizorišče sema ceremonije, vstopi še šejh, ki se najprej spoštljivo prikloni in poljubi na tleh ležeče rdeče krzno, na katerem bo sedel.

Glasbeniki imajo natančno odrejeno mesto v osmerokotni dvorani. V derviških redovih flavtisti, bobnarji, recitatorji in zbor sestavljajo bend, imenovan mutrip. Glasba je v sufijski tradiciji izjemno pomembna. Za Mevlano Jalaladdina Rumija, po katerem nosi ime sufijski red, ki ima svoj center v Konyi, sta glasba in ples pot do razsvetljenja, do Boga, čeprav ni nikoli zanikal tudi drugih možnih poti do Resnice.

Rumi pravi:

"Pleši, ko si zlomljen.

Pleši, ko si strgal okove.

Pleši sredi boja.

Pleši v svoji krvi.

Pleši, ko si popolnoma svoboden.

Pokrij ušesa na svoji glavi, ki poslušajo večinoma laži in cinične šale.

Obstajajo stvari, ki jih je vredno slišati in videti.

Glasba. Ples. Briljanten kraj znotraj tvoje duše!"

Za Rumija je hiša Ljubezni v celoti izdelana iz glasbe in glasba je zvok Rajskih vrat.

Točno nasproti vhoda v semahane, v smeri Meke in Kabe, je prostor, označen z rdečim ovčjim krznom, rezerviran za šejha (učitelja, vodjo). V simbolnem pomenu ta prostor označuje najvišji duhovni nivo, medtem ko rdeča barva krzna simbolizira barvo neba ob sončnem zahodu v čast Shamsa Tabrizija, Mevlaninega ljubljenega učitelja, ki predstavlja Sonce. Hkrati simbolizira tudi Mevlanino smrt. V sufijski ritualni praksi in tudi sicer ima šejh izjemno pomembno vlogo – kot duhovni vodnik nadzira ritual in zagotavlja, da se ta pravilno odvija.

Navidezna črta, imenovana hatt-i-istiva, ki povezuje šejhovo točko z vhodno točko v semahane, deli prostor na dve polovici in predstavlja najkrajšo pot do Resnice, ponovne združitve z Bogom. Desna stran kroga, razpolovljenga s to navidezno črto, predstavlja zunanji – materialni svet, medtem ko leva polovica kroga pripada notranjemu – duhovnemu svetu. Skozi vso ceremonijo se po tej liniji lahko giblje le šejh, ki v redu Mevlaninih plesočih dervišev simbolizira samega Mevlano.

Šejh nato vstane, se pokloni in prestopi na desno stran krznene preproge. K njemu pristopi glavni semazen ali mojster plesa, s katerim se pozdravita z medsebojnim poljubom roke. S to gesto da šejh blagoslov in dovoljenje za ples.

sema v Kony

I. del

Ko glasbeniki, šejh in derviši – semazeni – zavzamejo svoja mesta, recitator svečano, brez glasbene spremljave, izgovarja Rumijeve verze, ki slavijo preroka Mohameda, popolnost kreacije in izvor univerzalne eksistence. Svečano izgovarjanje verzov je namenjeno pripravi za globlje razumevanje, prisotnim na ceremoniji naj bi povsem odprlo ušesa za poznejše poslušanje glasbe in pripravilo njihova srca na spominjanje Resnice, skrite v jedru vidne eksistence.

Poslušanje glasbe, ki mora biti tako globoko, da v njem povsem izgineš, je bistvo seme. Beseda sema ima svoj koren v arabščini in je večpomenska; njeni pomeni se v glavnem nanašajo prav na poslušanje – poslušati, biti pozoren, odpreti ušesa, stanje slišanja, spominjanje. Derviši na začetku le poslušajo glasbo, pozneje ples postane instrument za to, da v njej povsem izginejo.

II. del

Po zadnjem verzu recitatorja prostor zapolni zvok kuduma (glasbila, podobnega tamburinu), ki simbolizira Božje povelje 'bodi', ki je temelj univerzalne kreacije. Nato solo prevzame nežno jokajoči nej (glasbilo, podobno flavti), ki predstavlja Božanski dih, ki daje življenje vsemu v univerzumu.

Nej, Rumijevo najljubše glasbilo, joka in hlipa, ker je odsekana trska, odtrgana od Nejistana (svoje domovine). Žalostne so tudi duše dervišev, ker so ločene od duhovnega sveta. Nej in človek sta eno in isto – oba žalujeta zaradi svoje ločenosti, oba imata rano v prsih.

Po kratkem solu neja in sočasno s prvim udarcem na kudum šejh in derviši s ponavljanjem Božjega imena v svojih srcih potujejo v sozvočje. Nato vsi naenkrat z dlanmi močno udarijo ob tla, s čimer se simbolno spomnijo, da je bilo brezživljenjsko telo prvotno dejanje Božje kreacije, ki mu je sledila oživitev z vdahnjenim Božjim dihom in na koncu končni ustroj ter revitalizacija univerzuma.

III. del

V tretjem delu šejh in derviši ob spremljavi glasbe v počasnem ritmu in v nasprotni smeri urinega kazalca trikrat obhodijo krog. Med hojo pozdravljajo drug drugega. Ritem in gibanje, ki ga ustvarjajo glasbeniki, sta povsem usklajena in analogna, kar ponazarja Božansko silo, ki se manifestira v človeškem bitju. Trije krogi, ki jih obhodijo, predstavljajo tri etape približevanja Bogu: pot znanja, pot razodetja in pot zružitve v Enosti. Toda za pot je potreben prijatelj, najprej Prijatelj, potem Pot.

sema v Kony

Prvi krog hkrati prikazuje Božansko stvaritev Sonca, Lune, zvezd in vseh neživih stvari. Drugi krog ponazarja stvaritev rastlinskega sveta in tretji stvarjenje živalskega sveta.

Nato se derviši vrnejo na svoja mesta.

IV. del

Končno odvržejo svoja dolga črna ogrinjala, ki simbolizirajo njihovo zunanjo/vidno eksistenco. S tem dejanjem so zavrgli tosvetnost in so pripravljeni na duhovno potovanje. Pokončno vzravnani s prekrižanimi rokami na prsih, kar predstavlja število ena, še enkrat simbolno prikažejo rojstvo v Resnici in enost v Bogu. Potem ko se v vrsti, drug za drugim, priklonijo šejhu in poljubijo njegovo roko, se v pomikanju naprej začnejo počasi vrteti okrog svoje osi in hkrati ustvarijo velik krog.

sema v Kony

Vrhnje oblačilo dervišev je črn plašč, ki simbolizira grob ega, njihovo nenavadno pokrivalo sikka označuje nagrobni kamen 'jaza', medtem ko njihova sijoče bela obleka tennure predstavlja belo mrtvaško platno, v katerega se ovije mrtve.

S priklonom šejhu in poljubom njegove roke derviši prosijo za dovoljenje za vstop v semo. Z dovoljenjem šejha, ki jih poljubi na kapo, počasi razprejo svoje roke proti nebu in se začnejo vrteti. Gibljejo se v nasprotni smeri urinega kazalca, njihovo gibanje je sprva počasno, roke počasi dvigajo kvišku. Oči imajo zaprte, glavo blago spuščeno k ramenu. Postopno se njihove roke razširijo.

Njihovo gibanje me povsem prevzame. Njihovi gibi so tako počasni in zgoščeni, da težko verjamem, da se sploh premikajo. Njihovo bitje je postalo podobno osi, ki znotraj njih povezuje vse ravni bivanja – od fizične do čustvene, umske in duhovne. V vrtečem plesu se mi zdijo brezčasni in brez kakršne koli oblike. Njihovi izrazi na obrazih dajejo vtis odsotnosti s tega sveta, čeprav se živo zavedajo trenutka, sebe in vsega, kar jih obdaja. Kot bi bili ločeni od vseh motečih misli in napolnjeni le s prisotnostjo Najvišjega. Nobenega dvoma ni, da je njihova duša presegla ego in dosegla uničenje v Bogu.

Četrti del seme je sestavljen iz petih delov – pozdravov, imenovanih salamm. Gre za pozdrave, ki v različnih glasbenih ritmih pripovedujejo zgodbo o duhovnem potovanju človeka k Najvišjemu kreatorju. Na začetku in na koncu prvega in drugega salamma dreviši izkušajo Božansko enost. V tretjem se popolnoma raztopijo v Božanski ljubezni in z žrtvovanjem uma Ljubezni, dosežjo stanje fana, ki je primerljivo s stanjem nirvane v budističnimi tradiciji.

Med vrtenjem je njihova desna dlan obrnjena navzgor, k nebu, pripravljena sprejemati Božanske blagoslove, medtem ko je leva dlan obrnjena navzdol, k zemlji, da lahko sprejete duhovne darove razdaja vsem prisotnim. Sufiji sprejemajo od Boga in sprejeto dajejo naprej ljudem, ne da bi pri tem kar koli zadržali zase. So le posredniki med Bogom in svetom – dvignejo se v nebo in se v obliki dežja vračjo na zemljo. Božansko milost, ki so jo sprejeli in jo spustili skozi svoja srca, jo ogreli s svojo ljubeznijo, brezpogojno darujejo svetu.

Čez čas postane njihovo vrtenje vse hitrejše. Istočasno se vrtijo okrog svoje osi in ustvarjajo velik krog v prostoru. Eni se vrtijo po zunanji, drugi po notranji liniji. Ko trikrat odplešejo veliki krog, vstopi šejh, ki se počasi vrti v središču kroga. To je bilo Mevlanino mesto. In potem se zgodi vzvišeni trenutek izpolnjujoče združitve – to je srečanje Ljubimcev, "v katerem ni visokega, ne nizkega, ne pametnega, ne ignorantskega, ni razpravljanja, ni zahtevnega učenja. Tisti, ki poznajo skrivnostno moč vrtečega plesa, živijo v Bogu," pravi Rumi. "Ljubezen je suženjstvo in oživitev. Oni – oni to poznajo ..."

Na znak šejha se vsi hkrati ustavijo.

Po Rumiju vrteči derviši ponazarjajo sončni sistem in planete, ki se vrtijo okrog Sonca, hkrati pa so potopljeni v lasten mikrokozmos. Med vrtenjem odkrivajo nove svetove in vzpostavljajo stik z večnostjo. Vrtenje nekako usklajuje njihovo telo z gibanjem Zemlje. Počasi, ko telo zaniha, se v njem spremeni krvni ritem in tudi zavest. S pronicanjem v kozmos se um osvobaja zemeljskih okov. Derviš pusti svoje telo Zemlji in pozorno potuje v globino samega obstoja. Ko se um in telo ločita, nastopi stanje transa in duša, osvobojena telesnosti, lahko svobodno poleti. Derviši ne zavračajo telesnosti, kajti izjemno dobro razumejo moč Celote.

Za Rumija je celoten kozmos plesni misterij. Semahane predstavlja kozmos in leto, vodja (šejh) je Sonce, plesoči derviši so zvezde in mesec. Štirje plesi v krogu so štirje letni časi, 12 tonalitet je 12 mesecev. Krožno gibanje simbolizira prehode med letnimi časi in hkrati gibanje planetov v kozmosu, ki se vrti okrog svoje osi in okoli Sonca.

V. del

Derviši se iz stanja ekstaze vrnejo v stanje vsakdanje pozornosti.

Peti del seme se konča z branjem določenega odlomka iz Korana: "Allahu pripadata vzhod in zahod in kamorkoli se obrnete, je Božji obraz. Allah je vseobsegajoč in vseveden."

VI. del

Sema se konča s Fatiho, glavno molitvijo muslimanov (muslimanski 'Oče naš') za duše vseh prerokov, mučenikov in za vse verujoče. S tem se duhovno potovanje vrtečih dervišev konča. Pravzaprav se konča le delček njihovega potovanja, kajti za tiste, ki sledijo Mevlani in njegovi poti Ljubezni, za tiste, ki se nenehno obračajo k svojemu Božanskemu izvoru, se njihovo potovanje v resnici nikoli ne konča.

Kajti, kot pravi Rumi:

"Karkoli bo Bog naredil iz mene, mi je prav.

Če bo napravil kupo, bom kupa.

Če bo naredil bodalo, bom pač bodalo.

Če iz mene napravi vodnjak, bom vir vode.

Če naj bom ogenj, s toploto bom grel.

Če me napravi za dež, bom skrbel za pridelek.

Če hoče, da sem puščica, telo bom prebodel.

Če reče, bom kača in delal bom strup.

Če bom Njegov prijatelj, bom vedno služil.

Sem pero v Njegovi roki in On ga vodi, kot želi."

V.F.

Delavnica izvorne tehnike vrtenja po Rumiju zdaj tudi v Sloveniji

Za več informacij kliknite TUKAJ.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri