Sinhroniciteta: zaupanje v vesoljni red

Pojem "sinhroniciteta" je uvedel Carl Gustav Jung, psihiater, ki je za bolj celovito in poglobljeno razumevanje duše preučeval alkimijo, astrologijo, daoizem, budizem in še mnogo drugega. Sinhroniciteta označuje fenomen "naključij" - dogodkov ali situacij, ki se zgodijo istočasno in ki imajo nenavadno očitno sporočilo, da začnemo dvomiti o njihovi "naključnosti" in se pričnemo spraševati o usodi ...

Sinhroniciteta je naraven pojav in če jo sprejmemo, nam prinese veliko notranjega miru in življenjskega smisla.  (foto: Profimedia) Profimedia
10. 10. 2013

Jungova sinhroniciteta

Jung je izraz "sinhroniciteta" vpeljal na podlagi opažanj ponavljajočih se pojavov vzajemnih dogodkov. Opazil je namreč, da določena psihična situacija v zunanjem svetu izzove določen dogodek ali situacijo, ki jo ne moremo poimenovati "naključje", saj je v preočitni povezanosti s psihično situacijo posameznika. Dogodki, ki so Junga pripeljali do teorije o sinhronicitete so na primer takšni: ko se je s Freudom (svojim učiteljem, ki ga je sprva občudoval, kasneje pa se je z njim razšel, saj ni sprejel njegovega enostranskega in obsesivnega odnosa do spolnosti) nekega večera pogovarjal o pereči temi, ki je med njima zbudila nestrinjanje, je v omari poleg njiju močno počilo. Jung poroča, da se mu je pok v tistem trenutku zdel zelo logičen in naraven dogodek in da je Freudu dejal, da bo kmalu še enkrat počilo. Res je počilo in še Jung sam je bil presenečen nad svojim védenjem in nad svojo gotovostjo. Pok v omari je odseval napetost v njunem pogovoru, Jungovo védenje pa na sinhonično povezanost njune psihične situacije s pokom - torej, da ni šlo za naključje, temveč, da sta bila dogodka povezana.

"Prerokovanje"

Prerokovanje temelji na stiku s kozmičnim redom - vse stvari so prepletene v eno mrežo, vse živo in neživo, vse pojavno obstajajoče je eno, mreža, katere delci so med seboj tesno povezani in medsebojno informacijsko pretočni. Vsi imamo v sebi sposobnost, da dostopamo do tiste dimenzije bivanja, kjer zaznavamo to mrežo, jo razumemo ter lahko črpamo podatke iz nje. Jung je to dimenzijo bivanja označil kot "kolektivno nezavedno" - tisti del psihe, kjer se individualno in kolektivno mešata, kjer je meja med individuumi zabrisana, kjer smo vsa psihična bitja eno, povezana s skupnimi arhetipi, prvobitnimi podobami in univerzalnimi duhovnimi sporočili. Kadar se povežemo s tem delom psihe, so nam dostopne informacij, ki običajni budni zavesti niso dostopne in zakone katerih naš običajni um ne zmore logično razumeti. Da pa bi lahko dostopali do tega dela naše kolektivne Duše, Duše Sveta, kot pravi Coelho, moramo biti v stanju sproščenosti, sprejemanja, osrediščenosti, poglobljenosti vase. Hiter tempo današnjega življenja, stalna napetost in nenaravne zahteve, ki jih ima družba do nas, nas silijo v pre-budno stanje zavesti, ki ga zaznamujeta stalno pehanje, stalna nedovoljšnost in bitka. V tem stanju zavesti, ki ga vodita strah, skrb in naprezanje, je povezava s kolektivnim nezavednim, z Dušo Sveta, z duhovno mrežo zamegljena in zadušena. V tem primeru smo prikrajšani za občutek povezanosti, urejenosti in smisla, kar nam prinaša nemir, tesnobo in osamljenost. Da bi se ponovno povezali s to mrežo, se moramo preprosto sprostiti in preseči omejitve našega običajnega uma - s tem, da preizprašamo prepričanja in vrednote našega običajnega uma, budne zavesti.

Znamenja - branje sinhronicitete kot življenjska usmeritev

Coelhov roman Alkimist je prelepa in nazorna ponazoritev pomena in uporabe sinhronicitete v vsakdanjem življenju vsakega posameznika. Ko se odpremo dimenziji sinhronicitete, ko dopustimo možnost, da smo povezani z vsem in da so naključnost, določenost ter čas relativni pojmi, postanejo sinhronicitetni pojavi vsakdanji pojav in v njih začenjamo prepoznavati določen vzorec - spoznavati začnemo, da nas ti pojavi vodijo v določeno smer ter da od nas zahtevajo dejavnost, spremembe v mišljenju ali načinu življenja. Spoznamo, da nas sinhroniciteta vodi po poti našega življenjskega poslanstva. Življenje postane lahkotnejše, bolj smiselno in bolj čarobno. Meja med sinhronim načinom življenja in racionalnim, izpraznjenim načinom življenja je tanka, a hkrati izredno globoka - prestopimo jo lahko s preprostim dihom, vendar od nas zahteva globinsko transformacijo. Prepustimo se ji.

"Lahko bi rekli, da izraz "religija" označuje odnos (do sveta, do življenja), ki je značilen za zavest, ki je bila spremenjena zaradi izkušnje numinoznega (transcedentalnega)." Carl Gustav Jung

Ana Drevenšek

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri