Ranjenost duše: Kaj se zgodi z dušo, katere telo je umrlo v grozljivih okoliščinah?

11. 5. 2018
Deli
Ranjenost duše: Kaj se zgodi z dušo, katere telo je umrlo v grozljivih okoliščinah? (foto: Sam Goodga. Unsplash)
Sam Goodga. Unsplash

Velikokrat se sprašujemo, kaj se zgodi z dušo, katere telo je umrlo v grozljivih okoliščinah, v najhujših zločinih in podobno. Se lahko duša opomore po nekem tako sprevrženem dejanju?

Ko gre duša v nebo po prestanih najhujših zločinih človeštva, je njena pot vse prej kot nekaj enostavnega. Prihaja do čustvene ranjenosti in motenosti nadaljnjega razvoja duše. V vsakdanjem življenju se srečujemo z marsičim, slišimo na radiu, po tv, ko pa duša sama doživi neko grozodejstvo, pa se ne pobere kar tako.

Najprej gre lahko med izgubljene duše, ostane na zemlji zato, da skuša popraviti krivice, ki so ji bile storjene. A kmalu ji zmanjka moči in si želi vrnitve domov, v svojo hierarhijo, in prespati vse zadeve, ki so vir travm v vsakdanjem življenju. Ko si malo opomore, gre na dolgo pot sprejemanja same sebe v nežnih občutkih samote in tišine. Ko si opomore in je zrela za vrnitev na zemljo, se ji bližajo spomini na doživete travme, ki si jih nikakor ne želi podoživljati, saj v duši pustijo globoko ranjenost.

Ko se duša utelesi, hrepeni po ljubezni, ki ji ni bila omogočena v prejšnjih življenjih. Poda se na pot sprejemanja same sebe skozi ozaveščanje Božje volje v vsakem živem bitju. Ko je na poti sprememb v sami sebi, sprejemanju duha enosti in na poti v raj, se zgodijo nenadne spremembe v njenem podoživljanju grozot v prejšnjih telesih. Ko se duša zave svoje nove poti, je prepozno za povrnitev starih ran in pride do zavedanja najvišjih vrednot življenja.

Ko se spremenimo v svoji notranjosti, za dušo obstaja pot v zavedanje svoje odkritosrčnosti in zavedanja same sebe v najvišjem idealu Božje ljubezni, ki je v nas samih. Ko se damo na prvo mesto ozaveščanja samega sebe skozi Božjo ljubezen nam ne preostane nič drugega, kot da v svoji notranjosti začutimo blaženi mir in notranjo trdnost z novimi načeli, sprejemanje vsakdana kot priložnosti za ozaveščanje svoje nove luči na poti ozaveščanja samega sebe kot Božjega bitja.

Ko se spremenimo v svoji notranjosti skozi ranjenost, ki je bila prej omenjena, ni več poti nazaj v nesrečo samega sebe, ampak je le nova pot, ki vodi v notranjo ljubezen in sprejemanja samega sebe skozi ozaveščanje vseh travm, ki smo jih podoživeli v svojem otroštvu razvoja naše duše. Ko se zavedamo, da je naša duša ozdravljena, kot posledica izravnave dušnega notranjega miru, skaljenega v tisočletni osami vseh podoživetih travm, znova in znova, se bolezen pojavi kot notranji mir, ki odžene vse strahove na poti ozaveščanja dušne poti, ki vodi v pravo ljubezen.

Ko nas ne razumejo na poti uravnavanja notranjega miru, skozi vse skaljene ideale, nas ljubezen in razumevanje postavljata na pravo pot razumevanja samega sebe in se čutimo poklicani sprejeti Božjo moč v nas samih, ko jo najbolj potrebujemo, takrat ko se začnemo zavedati svoje ranjenosti in najbolj potrebujemo Božjo oporo v nas samih, kajti ko nas ne razumejo, takrat se blaginja izravnave odmika in traja in traja, da se sami začnemo zavedati nepomembnosti subjektivnega mnenja, ki nas postavlja na staro pot travm, ki jih podoživljamo, dokler ni izravnave, ki nam odpre novo pot v blaginjo sprejemanja in razumevanja samega sebe kot dela Boga, ki nam kaže pravo pot v osvoboditvi vseh bremen preteklih človeških grozot.

Sandi, meditacija-sandi.com

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez