Noureddine Khourchid & Vrteči se derviši iz Sirije

22. 9. 2014
Deli
Noureddine Khourchid & Vrteči se derviši iz Sirije

Sufijske pesmi in plese iz Damaska lahko doživite v četrtek, 25. septembra 2014, ob 20. uri na odru Linhartove dvoran Cankarjevega doma.

Noureddina Khourchida je oče šejk Abou al-Nour že pri petih letih vpeljal v mistične islamske rituale in danes velja za enega največjih poustvarjalcev Korana. Čeprav je sprva študiral ekonomijo, se je pozneje odločil za pot duhovnosti. Kot virtuozni interpret verzov iz Korana z globokim in božanskim glasom mojstrsko podaja verske napeve inšad. Zaradi metafizične navzočnosti vrtečih se dervišev se zdi, kot bi bil njegov zamaknjeni glas, ki odzvanja v dvogovoru s tolkalom daf, fizično otipljiv. V tem neskončnem vrtincu, ki oživlja prvobitni mistični ritual, v katerem je Zemlja zedinjena z nebesi, prepoznamo univerzalno gibanje turških dervišev mevlevi in njihove arabske različice iz Sirije, bratovščine maulavi, reda, ki ga je ustanovil perzijski mistik Jalâl al-Din Rûmi (1207–73) iz Konye (Anatolija).

Pot ekstaze

Božanski izvor glasbi pripisuje več mističnih povesti s trditvijo, da se duša, katere narava je božanska, ni hotela uobličiti, zapeljal pa jo je glas angela, ki mu je Bog ukazal, naj se naseli v telo, da bi jo zvabil tja. Sedaj je ujeta v telesu, vendar se nostalgično spominja svojega izvora vse odkar je bila ločena od božjega.

Vse to je čudovito prelil v besede veliki mistik Jalal Ad Din Ar Rumi (Dželaludin al-Rumi) v svoji sloviti pesmi Tožba piščali: »Poslušajte zgodbo piščali o ločenem obstoju; vse odkar sem bila izdolbena iz trsja proizvajam ta tarnajoči zven, ki izvablja solze tako ženskam kot moškim [...]. Vsakdo oddaljen od svojega vira hrepeni po vrnitvi.« Tako sufiji prepevajo o svoji ločitvi od izvirnega vira in svoji goreči želji po vnovičnem združenju z njim.

Sama (duhovni koncert) in vzneseni ples hadra (božja prisotnost) sta neposredni izraz številnih mističnih poti do Boga, kot so tiste, ki so jih v 12. stoletju izvajali redovi qadiriyya, mevlevi in shadhîliyya (šadilija) (13. stoletje). Glavni cilj je vedno približati se Bogu z očiščevanjem duše med izvajanjem obredov dhikra (spominjanja/ invokacije božjega imena).

Sufijski koncert sama se lahko izvaja zgolj vokalno ali z inštrumentalno spremljavo, kar je odvisno od reda in njegovih pravil. Ko se uporablja glasbila, so ta bistveni del obreda in jih nanje nikakor ne igramo za zabavo, temveč z izključnim namenom poveličevanja Stvarnika.

Vzporedno s petim repertoarjem vsakega sufijskega reda se je v muslimanskem delu arabskega sveta razvila tradicija inšad (verske hvalnice). Tradicijo gojijo poklicni pevci hvalnic (kantorji), ki so večinoma iz sufijskega reda, lahko pa tudi ne. Povabljeni so k izvajanju verskih slovesnosti ali zasebnih obredov, še zlasti v času praznovanja mavlïda (obletnice prerokovega rojstva) in drugih praznikov.

Zasedba in instrumentalna spremljava

Zasedba, ki sestoji iz desetih munhidov, pevcev hvalnic iz reda shadhiliyya (šadilija), in dveh plesalcev iz reda mevlevi ter slovi po svojem resnem pristopu in jasni izvedbi, gostuje pa po vsem svetu. Red shadhiliyya (šadilija), eden najpomembnejših v arabskem svetu, je bil ustanovljen na podlagi nauka in duhovne modrosti velikega maroškega mistika, Abu al-Hasaana al Shadhilija (1196-1256), ki je deloval v Aleksandriji. Od tam se je njegov duhovni nauk razširil po vsem Vzhodu in Magrebu. Po njegovi smrti sta red shadhiliyya nadaljevala Shadhilijev andaluzijski učenec, Asu al-Abbas al-Wursi (umrl 1286) in Egipčan Ibn Atallah al-lskandari (umrl 1309), veliko sufistično ime. Nauk se je razširil in red ohranil v številnih arabskih državah, kot so Egipt, Sirija in severnoafriške države.

Red mevlevi (ali mavlavi) se imenuje po vzdevku mavlana (naš gospod) Jaladdina al-Rumija (1207-1273), spiritualnega učitelja in ustanovitelja reda v turški Konyi, ki ga je po njegovi smrti vodil njegov najstarejši sin Sultan Valad. Poleg obreda dhikr, skupnega vsem sufističnim redom, je Rumi s svojimi učenci raziskoval ekstatični ples, na Zahodu poznan kot »ples vrtečih se dervišev«.

Izvirno (pri nekaterih redih se ta tradicija še nadaljuje) je bil ples spontani zunanji izraz notranjega mističnega stanja (hal), zamaknjenosti, ki prevzame redovnika med doseganjem najvišje stopnje duhovnosti. Nekateri sufiji izvor plesa pojasnjujejo z naslednjo anekdoto: »Prerokov zaupnik Abu Bakr al-Siddiq, naj bo Bog zadovoljen z njim, je bil z božjim odposlancem Mohamedom, naj ga spremljata božja molitev in pozdrav, ko se je Preroku prikazal angel Gabrijel in dejal: »Povej Abu Bakru, da mu Bog pošilja pozdrave in pravi, da je zadovoljen z njim. Izvedeti želi, ali je on zadovoljen z Bogom?« Ko je Abu Bakr zaslišal Prerokovo poročilo angelovih vesti, se je začel na mestu vrteti okoli sebe, popolnoma prevzet od čiste blaženosti.

Ritmično spremljavo vokalistom predstavljajo tolkala daf (tamburini), na katere udarjata dva pevca hvalnic. V tem kontekstu daf imenujejo tudi shar'i (po terminu sharia (verske postave), t.j., določeni teologi ga štejejo za zakonitega in zatorej dovoljenega, npr. imam al-Ghazali (1059–111) v svoji razpravi Ihya' 'ulum al-din (Obnovitev religiozne vede) in Nabulsi, sufijski šejk iz Damaska (1641–1731) v svojem delu Idah al-dalalat fi sama' al-alat (Vpogledi v argumente v prid poslušanja glasbil).

Oba sta svoje mnenje oprla na določene Mohamedove izreke in navodila hadite ter izrazila svoje privoljenje za uporabo tolkal daf in tabla (cilindričen boben z opnama na obeh straneh) pri koncertu sama ali med verskimi slovesnostmi. Po drugi strani pa so nekateri strogo ortodoksni muslimanski učenjaki ulemi, kot je Ibn Taymiyyah, prepovedali ne le koncerte sama, temveč tudi petje in glasbila pri vseh dejavnostih v zvezi z vero.

Noureddine Khourshid

Noureddine Khourshid se je leta 1966 rodil v Damasku očetu Abuju al-Nuru, šejku sufijskega reda shâdhiliyya. Noureddine je že pri petih letih z očetom začel redno obiskovati tedenske slovesnosti dhikr ki so se odvijale v zawiyi, središču reda, ali obeleževati muslimanske verske praznike, kot sta mavlid in laylat al-qadr (noč usode).

V redu je proučeval Koran in se učil o redovnih verskih naukih, uril pa se je tudi iz verskega petja in napevov. Med nadaljnje izpopolnjevanje sodi obdobje študija ekonomije na Univerzi v Damasku, ki ga je prekinil z odločitvijo, da se posveti izrecno verskim študijem. Sledila sta urjenje iz recitacije Korana in verskih napevov pri šejku Qasimu Hibi in sodelovanje na številnih tekmovanjih po islamskih arabskih državah, med drugim v Saudovi Arabiji in Iranu.

Njegovi vokalna nadarjenost in spretnost sta kmalu pritegnili pozornost. Leta 1987 je zaradi vabil na nastope na različnih verskih slovesnostih svoje skupnosti ustanovil zasedbo, specializirano za izvedbo verskih hvalnic in pesmi v čaščenju Preroka. Da bi izpopolnil svoje znanje iz makama (mn. makamat) – melodijskega obrazca v islamski glasbi – je Noureddine svoj glasbeni študij nadaljeval pri različnih učiteljih in glasbenikih iz Damaska, kot so Adnart Aylcuch in skladatelji Zouhayr Mnini, Hussein Zahra in Anouar Dyab Agha.

Izpopolnjeval se je tudi iz posebne veščine muvašahat (muwash-shahat), vrhunsko izpopolnjene vokalne zvrsti, ljube še zlasti Sirijcem, ki to umetnost pete poezije gojijo že stotine let. Iz zakladnice tega repertoarja zajemajo številni redovi Sirije in drugod po arabskem svetu.

Repertoar

V islamu so verske pesmi označene s skupnim terminom inšad, kar pomeni stremljenje, hrepenenje ali prizadevanje, težnja k cilju, iskanje nečesa. Beseda našid pomeni hvalnico ali slavospev in nanšid je pevec hvalnic, verski pevec, kantor. S pesniškega stališča repertoar inšad vključuje invokacije, hvalnice in slavospeve v čaščenju Boga, molitve, slavospeve preroku Mohamedu, zgodbo o Prerokovemu rojstvu, njegovem nočnem popotovanju in poklicanju, njegovih junaških dejanjih, čudeže, njegovo življenje ter številne sufijske pesmi o motivih božje ljubezni in zamaknjenosti.

Besedila teh pesmi so zbirke izsekov iz pesmi, ki opevajo eno samo temo, vendar nabrane iz različnih virov in zgodovinskih obdobij, zaradi česar je avtorja večinoma težko določiti. Med najpogosteje izvajanimi mistični pesniki repertoarja so Ibn al-Farid (1181–1235), al-Nabulsi (1641-1731), al-Barazanji (18. stoletje), al-Bura'i (13. stoletje) in al-Busiri (1213–1295).

Habib Yammine, etnomuzikolog

Informacijsko središče in prodaja vstopnic CD (podhod Maxija)

T (01) 2417 299 F (01) 2417 322 E vstopnice@cd-cc.si 

Ob delavnikih odprto od 11. do 13. in od 15. do 20. ure, ob sobotah od 11. do 13. ter uro pred prireditvami. Nakup vstopnic tudi pri pooblaščenih prodajalcih (M holidays, Petrol, Kompas, Alpetour, Last Minute Center, mojekarte.si idr.), s plačilnimi karticami po telefonu (01) 2417 300, ob delavnikih od 9. do 18. in ob sobotah od 11. do 13. ure, ter na spletu www.cd-cc.si.

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez