Revščina je pomanjkanje medsebojnega spoštovanja

O nepozabnem srečanju z mati Terezijo - iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija.

18. 1. 2014

Ko sem hodil po vrvečih kalkutskih ulicah, mi je srce razbijalo v pričakovanju naslednjega cilja. Avtomobili so hupali in tekmovali za vsak centimeter ceste. Tovornjaki so pospeševali, brneli in trobili. Na stotine koles in motorjev je hrumelo v en glas. Potni bosonogi moški so z muko vlekli rikše in prevažali cele družine. Voli so sopihali in vlekli preveč natovorjene vozove. Psi, krave, bivoli in ovce so se potikali naokoli in se niso menili za nikogar, sredi vsega pa se je vila prerivajoča se množica pešcev.

Prišel sem v samostan matere Terezije, preprosto pritlično zgradbo, kjer me je katoliška sestra sprejela s skromnim nasmeškom. "Dobrodošli pri misijonarkah ljubezni," je rekla, "kako vam lahko pomagam?"

Spoštljivo sem sklenil roke in vprašal: "Bi se lahko imel čast srečati z materjo Terezijo?"

"Pojdite z mano. Bova videla, ali bo šlo." Odpeljala me je v preprosto kapelo. "To je naša molilnica. Tu mati Terezija in redovnice opravljajo čaščenje." Pokleknil sem in pomolil. Ko sem vstal, me je iz kapele peljala po hodniku. Šla sva mimo medlo osvetljene sobe in vzkliknila je: "Mati je ravno sredi dela." Pogledal sem noter in videl, kako je z vdanostjo drgnila velik zažgan kuhinjski lonec. Srce se mi je stopilo.

"Mati," je rekla moja vodnica, "to je Richard, ameriški sadhu. Rad bi te spoznal."

Mati Terezija me je pozdravila s sklenjenimi rokami. "Molim, da mi boste odpustili, ker vas pustim čakati, vendar ali lahko najprej končam delo?"

"Vsekakor, mati," sem odgovoril.

Sestra me je nato odpeljala v sobico, mi ponudila stol in rekla, da bo mati prišla, ko bo pomila posodo. Čez nekaj minut je mati Terezija vstopila v sobo in se usedla na stol kakšen meter od mene. Čeprav je bila zaradi starosti upadla in slabotna, sem čutil njeno odločnost. Obraz je imela zguban od asketskega življenja, oči pa so se ji iskrile z otroško nedolžnostjo. Kljub temu, da jo je čakala kopica opravil, si je vzela čas za tako nepomembno dušo. Iz srca so ji privrele nežne besede:

"Največja težava v svetu je lakota. Ne telesna, temveč srčna lakota. Tako bogati kot revni po vsem svetu trpijo. Osamljeni so in lačni ljubezni." Zaradi njenega pogleda se je moje srce odprlo vsaki njeni besedi. "Le Božja ljubezen lahko poteši srčno lakoto. Ni druge pomoči." Zamahnila je z roko, češ da je njeno delo le neznatno. "Želodcev revežev ni težko napolniti. Velik izziv pa je napolniti sestradana srca človeštva z Božjo ljubeznijo. Da bi jo lahko dajali, moramo imeti čisto srce."

Njena predanost poslanstvu Jezusa Kristusa je bila kot ocean, vsaka njena beseda pa kot njegov val. Nadaljevala je: "Revščina ne pomeni le pomanjkanja obleke, temveč pomanjkanje človeškega dostojanstva in čudovite odlike čistosti. Revščina je pomanjkanje medsebojnega spoštovanja."

Roko si je pritisnila na srce in zavzdihnila: "Ko mi obubožani Kalkutčani umirajo v naročju, v njihovih očeh vidim žarek upanja. V očeh številnih bogatih in vplivnih zahodnjakov pa ne. Pravo bogastvo je v srcu tistih, ki verujejo v Božjo ljubezen. Svet obupno potrebuje ljudi, ki bodo dali to upanje duhovno siromašnim."

Takrat so v sobo vstopili še drugi obiskovalci. Neka Britanka je vprašala mater: "Zakaj pomivate posodo? Ni nikogar drugega, ki bi to počel?"

Mati Terezija jo je toplo pogledala. "Služenje Bogu in človeštvu je čast in ne opravilo. Vsakršno služenje Bogu je blagoslov. Ni boljšega ali slabšega."

"Ampak mati," je vprašal ženskin mož, "od kod vam moč?"

Mati Terezija je podržala svoj rožni venec. Nato je rekla nekaj, kar sem slišal od številnih svetih ljudi iz različnih izročil: "Vso moč dobivam od Gospodovih svetih imen."

Obrnila se je k meni in dejala: "Če smo ponižni, nam nič ne more do živega, niti hvala niti sramota, saj vemo, kdo smo. Bog je naša priča. Poraz nam nikoli ne sme vzeti poguma, če dajemo vse od sebe." Njene besede so se mi vtisnile globoko v srce.

Britanka se je pred odhodom zahvalila materi Tereziji za njeno veliko delo. "To je Božje delo," je odgovorila mati, "jaz sem samo neznatno orodje." Nato se je opravičila in šla naprej drgnit posode.

Radhanath Svami

Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija; www.radhanathsvami.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri